Sobota, 6. 11. 2021, 15.22
3 leta
Jože Dežman: Ali je za Kajo Širok minister Tomaž Marušič "mali človek"?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,78
6
Širokova ima nenavadno razumevanje "malega človeka". Napoveduje, "najpomembnejši prispevek ustne zgodovine k razvoju zgodovinopisja pa je v tem, da ponuja prenos pogledov, izkušenj in perspektiv skupin ljudi, ki so bili v zgodovini označeni kot 'spregledani', opredeljeni kot 'mali človek', 'navadni ljudje'. V intervjujih tako o svojih izkušnjah, predstavah, željah spregovorijo posamezniki, ljudje, ki niso zasedali pomembnih funkcij in niso igrali 'pomembnih zgodovinskih vlog'."
Med slovenskimi pričevalci ima Širokova Tomaža Marušiča. Ali je Marušič, ki je navsezadnje dosegel položaj ministra slovenske vlade, res spregledani mali človek?
Je pa nadvse zanimiv za spraševanje o pozabi in spominu. Ne nazadnje je bil med akterji dramatičnega dogajanja 12.oktobra 1947. Ta dan je bilo "v Solkanu napovedano veliko ljudsko zborovanje, pravzaprav predvolilni shod OF za volitve v krajevne ljudske odbore. Zbralo se je okrog 5.000 ljudi, med njimi veliko od drugod. Dr. Močnik je bil prejšnji večer posvarjen, da se nekaj pripravlja, zato se je umaknil na Sveto goro. Govorniki so s svojimi nastopi zastrupljali vzdušje s hujskanjem. Namesto dr. Močnika so prijeli solkanskega župnijskega upravitelja Ivana Kretiča, ga zasmehovali in porinili čez mejo. Kmalu so spoznali svojo zmoto. Po dr. Močnika so poslali avtomobil z agenti v civilu. Zvečer so ga pripeljali v Solkan, pričakalo ga je okrog 500 nahujskanih ljudi. Med zasmehovanjem in klofutami so ga pospremili do bodeče žice pri današnji novogoriški železniški postaji. Dr. Močnik ni hotel čez mejo, zato so ga z močno brco porinili na italijansko ozemlje. Pri tem sramotnem dejanju so aktivno sodelovali tudi nekateri solkanski domačini, med njimi oseba, takrat skojevec na goriški gimnaziji, ki je pozneje opravljal visoke in odgovorne funkcije, tudi po demokratizaciji Slovenije in tudi na državnem nivoju."
Zadnje omenjeni v tej pripovedi je bil prav Tomaž Marušič. Ali ga je Širokova v prijateljskem klepetu vprašala o tem dogodku, če ga je morda on pozabil omeniti?
Ni povsem jasno, je pa mogoče, da je bil Marušič zraven tudi pri razstrelitvi impozantne spominske kapele, posvečene padlim italijanskim vojakom (avtor je bil Maks Fabiani), na Sv. Marku nad Šempetrom. Spomenik so pomladi 1949 razstrelili skojevci z goriške gimnazije. Menda je trojko vodil prav Marušič. Ali sta s Širokovo spregovorila o tem, ali se ga je treba spomniti ali ne?
6