Javni sektor v akciji: Zdravstveni dom Ljubljana-Vič

Da smo na svetovni lestvici psihopatologije vsakdanjega življenja povsem pri vrhu, če ne celo prvaki. Da je zadnjih dvajset let dokaz, kako iz nas ne more nastati nič.

Politična in družbena srhljivka, zgodbe o škandalih in kolumnistične ekshibicije med seboj kar tekmujejo, kdo bo Slovenijo in Slovence predstavil v slabši luči. Nam nametal več polen pod noge. Nas čim bolj demotiviral za delo prihodnji dan. Jesen s svojimi vse krajšimi in vse bolj temnimi dnevi k temu samo še pripomore. Začenja se obdobje depresije, ki bo trajalo nekaj mesecev. Konec marca se v tem trenutku zdi neskončno daleč.

Nekje pri vrhu aktualnih družbeno-političnih debat je demoniziranje javnega sektorja. Kako ne dela. Kako nas zažira. Kako zapravlja. Kako zabušava. Kako blefira. Nanj se spravljajo vsi, tako tisti iz gospodarstva kot tudi tisti, ki tako ali drugače spadajo k njemu.

Povsem na vrhu tega odprtega državnega tekmovanja v sesuvanju javnega sektorja je blatenje javnega zdravstva. Kako se tam krade. Kako ne moreš priti na vrsto brez zvez. Kako do neskončnosti čakaš v vrsti, če te že sprejmejo vanjo. Kako je zdravstvena oprema zastarela. Kako je zdravstveno osebje neprijazno. Slovensko javno zdravstvo je prikazano kot postapokaliptično območje, kjer velja zgolj zakon močnejšega in kamor se ni pametno podati brez ustrezne oborožitve.

Človek hitro nasede vsemu temu, še posebej če, kot jaz, dela v gospodarstvu. Morda kje tudi je tako. Vendar moram iz prve roke potrditi, da tako ni povsod. Tu je moja zgodba.

Pri zobozdravnici Zadnjih petnajst, morda celo dvajset let nisem bil kaj dosti pri zdravnikih (ja, že trkam na les). Za osebnega zdravnika sploh dobro ne vem, kako je videti in kaj je z njim, ali sploh še dela v mojem matičnem zdravstvenem domu ali pa ga je morda že odneslo kam drugam. Edine zdravstvene storitve, ki jih bolj ali manj redno uporabljam, so zobozdravstvene, in že skoraj dve desetletji hodim k zdravnici, ki me z mešanico prijaznosti in odločnosti prepriča v potrebna popravila zob. Zobozdravnika sem se namreč bal že od malega in šele pri njej sem našel varen pristan, v katerega se sicer nerad, a vseeno redno vračam. Moja zobozdravnica je totalna profesionalka in vse, kar se dogovorimo, velja kot pribito. Zato bi mi bilo neskončno nerodno, če bi se potuhnil in se ne bi prikazal ob dogovorjenem terminu.

Pred kratkim me je poslala na slikanje zob in me naročila čez dva tedna. "Pa prej pokličite tja, ni nujno, da boste hitro na vrsti," mi je priporočila in rekla, naj naslednjič k njej že prinesem sliko zob.

Minilo je nekaj dni, morda teden, na slikanje zob sem malo "pozabil", potem pa sem se na to spomnil vsega štiri dni pred naslednjim obiskom pri njej. Zgrozil sem se in hitro naredil načrt. Pod vtisom stalnega javnega kritiziranja slonokoščenega zdravstvenega sektorja sem se opremil z vsemi mogočimi argumenti, s katerimi bom skušal prepričati medicinsko sestro na drugi strani, da me res mora pravočasno sprejeti na slikanje. Bil sem pripravljen na boj.

Za naročilo na slikanje manj kot minuta Poklical sem v ponedeljek zjutraj, elektronska tajnica pa mi je sporočila, da je ta dan naročanje šele od enih popoldan naprej. To se mi je zdel povsem zlovešč znak in jasna napoved, da mi ves dan nihče ne bo dvignil slušalke. Razmišljal sem o alternativah, potem pa spet poklical nekaj minut čez eno. Po nekaj sekundah je nekdo dvignil slušalko. Bil je prijazen ženski glas. Pojasnil sem ji svojo težavo.

"Kdaj imate naslednjič zobozdravnika?" je vprašala. "V petek, čez štiri dni," sem tiho odgovoril. "Kdaj pa bi lahko prišli na slikanje v toku dneva?"

Presenetila me je s ponujenim: "Ali bolj zjutraj ali pa proti koncu službe …" sem pohitel, preden se premisli. Nekaj sekund je molčala: "V četrtek ob pol devetih zjutraj bi šlo?" "Seveda. Bom slike dobil že tam?" "Slike dobite takoj," je rekla in se poslovila.

Vse sva se dogovorila v manj kot eni minuti. Klic na mobilniku sem prekinil pri 39 sekundah.

Zdravstveni dom Ljubljana-Vič V četrtek zjutraj sem se iz službe odpravil več kot pravočasno, saj sem se bal, da ne bom našel parkirišča in da bom zamudil. Pripeljal sem se v bližino zdravstvenega doma in zlahka našel prostor, ki ga je mestna uprava računala zgolj po štirideset centov na uro. Ker sem bil prepričan, da se bom načakal, sem vplačal za uro in pol.

Ob 8.20 sem vstopil v zdravstveni dom, kjer so me na recepciji usmerili na oddelek za slikanje zob. Tam me je že čakala sestra, me prijazno vprašala, ali sem naročen, mi potem pobrala napotnico in zdravstveno izkaznico ter mi rekla, naj se usedem. Bilo nas je kar nekaj, vendar nisem vedel, za kam čakajo drugi.

Na vratih sem opazil lično urejene napise, kateri radiologi delajo tukaj itn., eden tudi s prošnjo, naj k njim prinesemo dobro voljo. Ta detajl mi je vzbudil pozornost. Tu delajo ljudje z občutkom, me je prešinilo.

Dve minuti pred terminom, ko sem bil naročen, torej ob 8.28, me je poklical radiolog. Ordinacija je bila snažna, bil je prijazen in profesionalen. Slikanje z ultra moderno napravo je trajalo samo nekaj minut. Sem morda v švicarskih nebesih, sem pomislil, ali še sanjam?

"Čez petnajst minut bodo slike, počakajte tam," mi je rekel, ko sva se pozdravila ob odhodu.

Bile so še prej. Ob 8.43 sem dobil lično izdelano in lepo zapakirano zgoščenko, na kateri so bili vsi podatki. Ostal sem brez besed.

Moderna opremljenost. Čistost. Učinkovitost. Profesionalnost. Točnost. Natančnost. Stopil sem na svež zrak in pomislil: če bi bili pri nas tako učinkoviti v gospodarstvu, bi bili najmanj Švedska, če ne celo Švica.

V službi sploh niso opazili, da me ni bilo. Čez dan pa so sodelavci nekajkrat komentirali, da sem danes nekam dobre volje.