Hollandov misterij

Pred dnevi sem prejel elektronsko pismo, v katerem je opisanih nekaj glavnih dosežkov francoskega predsednika Francoisa Hollanda. Očitno pismo živahno kroži, saj so na tem portalu nekateri bralci oziroma komentatorji ob zadnjih dveh objavljenih člankih o francoskem predsedniku navajali isto besedilo.

Naj ga povzamem. V pičlih treh mesecih naj bi Hollande oziroma "njegova" vlada ukinila vsa protokolarna vozila, jih prodala na dražbi, izkupiček pa namenila za gradnjo infrastrukture v večjih, do zdaj neurejenih predmestjih. Holland naj bi ukinil tudi službena vozila v državnih podjetjih. Prihranjenih 345 milijonov evrov naj bi investirali v nove raziskovalne inštitute sodobnih tehnologij ter zaposlili več kot dva tisoč petsto mladih raziskovalcev in znanstvenikov.

Hollande je uzakonil tudi 75-odstotno obdavčitev letnega prihodka nad milijon evrov. S tem denarjem naj bi že zaposlili 7.000 brezposelnih izobražencev, do konca leta pa bi v javnih izobraževalnih ustanovah novo službo dobilo kar 60.000 Francozov. Pri bankah Hollande uvaja ločevanje med investicijskimi bankami, ki omogočajo razvoj domačega gospodarstva in si zato zaslužijo olajšave, in bankami, ki se ukvarjajo le s transakcijami oziroma "golim" posojanjem denarja – te naj bi morale plačevati višje dajatve.

Elektronsko pismo tudi trdi, da je novi francoski predsednik znižal plače vsem vladnim uradnikom za 25 odstotkov, poslancem za 33 odstotkov, največjim zaslužkarjem v državnih podjetjih pa za 40 odstotkov. Z milijardami prihranka bodo financirali socialne transferje, na primer ugodnosti in zajamčeni dohodek za matere samohranilke.

Za nekaj debelih minut sem bil zaprepaden: ali je mogoče, da so se v eni od glavnih držav Evropske unije zgodile tako prelomne socialne spremembe, ne da bi lahko o tem vsaj kakšno podrobnost zasledil tudi v naših medijih?

Najprej sem preveril glavne točke Hollandovega političnega programa. Nekatere, na primer glede obdavčitve bogatih, ločevanja med investicijskimi in posojilnimi bankami ter načrta za zaposlitev 60.000 javnih uslužbencev, so se ujemale.

Potem sem pregledal, kaj so od Hollandove izvolitve naprej poročali slovenski mediji. V glavnem so pisali o tem, kako je v njegovo letalo treščila strela (na poletu proti Nemčiji), in pred kratkim o tem, da je ob največjem francoskem državnem prazniku zatrdil, da njegova država ne bo zapisala fiskalnega pravila v ustavo. Niti temeljitejši pregled tujih medijskih portalov ni dal boljših rezultatov: nekaj o škandalu, ki ga je zakuhala Hollandova partnerica, ko je pred parlamentarnimi volitvami podprla nasprotnika nekdanje Hollandove žene, nekaj o težavah, ki jih ima Hollande s Peugeotom, pa o njegovem državniškem obisku v Veliki Britaniji in o tem, kako njegov notranji minister še naprej izganja Rome, ter o tem, kako se je Hollande za učvrstitev omajanega javnega videza gospoda Normalnega na dopust v poletno rezidenco odpeljal z vlakom. Popolnoma ničesar ni bilo mogoče najti o znižanju plač vladnim uradnikom, poslancem in največjim zaslužkarjem v državnih podjetjih; nič o ukinitvi protokolarnih in službenih vozil v državnih podjetjih. Edini znani ukrep, takoj po inavguraciji francoskega predsednika in imenovanju nove vlade, je znižanje plač ministrov, premierja in predsednika za 30 odstotkov. Bilo bi radikalno, če ne bi šlo za plačo, ki si jo je Hollandov predhodnik Nicolas Sarkozy štiri leta prej zvišal za 170 odstotkov. Hollandova plača je še vedno odlična (približno 15.000 evrov, tolikšna kot pri britanskem kolegu, nemška kanclerka ima nekoliko nižjo, predsednik španske vlade pa več kot dvakrat nižjo …).

Smešno je torej, da verižno pismo, ki iz enega od evropskih vodilnih politikov ustvarja Robina Hooda tega trenutka, sproži tolikšen žolč med slovenskimi porabniki medijskega blaga.

Smešno je tudi, da je evropska (svetovna) medijska ponudba tako totalna, da ji ne uide prav nobena banalnost, glede bistvenih stvari pa ji uspeva vzdrževati zgledno cenzuro. Prav nič smešno pa ni, da so se slovenski porabniki informacij pripravljeni prepirati in žaliti zaradi domnevnega levičarstva Hollanda in desničarstva Merklove, niso pa sposobni zaznati uporabnih idej. Zato pri nas nihče niti načelno ne pričakuje, da bodo politiki ponudili samoomejitev v svojih privilegijih. Zato lahko politična elita pri nas ne glede na ideološko barvo počne karkoli, zganja demagogijo, na koncu celo solidarizira sama s sabo, ne da bi ji bilo treba kadarkoli položiti račun za svoje početje.