Fašizem v srcu

Obkladanje s tem teče na vse strani. Ob tem je zanimivo, da če jim rečejo, da so fašisti, leve dosti bolj prizadene kot desne.

Za "antifašiste" na levi je fašizem absolutno in dokončno zlo. Če nekomu rečeš, da je fašist, je debate konec. Če je nekdo fašist, ne poslušajo njegovih argumentov. Če je nekdo fašist, potem se ni treba truditi z argumentirano razpravo okrog njenih idej. Fašistov se ne posluša. S fašisti se ne debatira.

Zanimivo, kako jih zaboli, ko nekdo argumentirano zapiše (vir), da je bil Hitler levičar. Konvencija je, da se ga da na desno. Tudi prav. Ampak vprašajte se, zakaj taka panika. Zakaj se nihče na desni ne bi pet sekund ukvarjal z besedilom, v katerem bi kdo za Stalina napisal, da je bil desničar? Niti dve sekundi.

Boli, če "protifašistom" kdo reče, da so fašisti. Prvič, ker je f-bomba v njihovih očeh najhujša mogoča obtožba. In drugič, ker obtožba na pade čisto v prazno. Ker tisto fašistično nosijo vsebi. Tako kot vsi, ampak "antifašisti" bolj kot drugi.

Fašizem, ki poživlja žile "Antifašistom" (natanko tako kot fašistom) požene kri po žilah, da so lahko proti nekomu. Življenje dobi smisel, ko obstajajo oni drugi. Nasprotniki. Sovražniki. To niso samo judje ali muslimani, ampak tudi vsi tisti manjvredni, neizobraženi kmetavzarji, traktoristi, desničarji, verujoči, kapitalisti, izkoriščevalci. Golazen in izmečki jim pravijo na družabnih omrežjih.

Treba jih je izriniti iz javnega življenja, pregnati z ulic, naščuvati nanje komentatorsko drhal na forumih, zašpecati Američanom na YouTubu, linčati na Facebooku, narisati na njihove trgovine davidove zvezde, pardon, klicati k bojkotu njihovih trgovin oz. oglaševanja na njihovih spletnih mestih. Eni so se spravili na Norme Korošec, drugi na Ane Frank in obojim je to poživilo krvni obtok.

To je tisti prafašizem, o katerem pišeta tako Umberto Eco na levi kot Jonah Goldberg na desni. Povezanost v paleosovraštvu do drugih. Do tistih, ki niso tvoji. Ki niso tvoj rod, pleme, narod, rasa, razred, klapa, nogometni klub. Ni tako bistveno, kaj je kriterij delitve.

Pomembno je, da obstajajo tisti "drugi". Proti njim se je treba postaviti. Proti njim so skupaj močnejši. Povezani v skupino na Facebooku ali v butaro, imenovano fascio.

To so tisti občutki v kosteh, zaradi katerih so naši davni predniki z gorjačami nalomili sosednje pleme. Ker hrane in žensk ni bilo za oboje. To je odmev tiste želje piti kri premaganih sovražnikov. To so tisti nagoni, zaradi katerih so klali, kot bi rekel filozof, v zavetju noči svetovne vojne.

Po tem diši zadnje čase v Sloveniji O političnih podobnosti se da na dolgo in široko akademsko razpravljati, ampak ne glede na to, koga si je neki fašizem izbral za nasprotnika, njegova politika bo kolektivistična in totalitarna. Skupnost bo postavljala pred posameznika, državo nad zasebnike in javno pred zasebno. Na tak način se nagoni "mi" proti "njim" institucionalizirajo v sistem, katerega kamen gradnik smo tudi "mi", nasprotniki tega sistema pa so "oni".

Zato želja po državnem lastništvu podjetij ali vsaj podreditvi podjetnikov višjim ciljem, mržnja do cerkvene konkurence v boju za srca ljudi, socialistično-delavske (kot S in A v NSDAP*) simpatije do množic, ignoriranje in zavračanje demokracije in demokratičnih postopkov. Nacionalizem je tisto, kar dela ta gibanja za skrajnost desnice, drugi atributi za skrajnost levice.

Ampak samo pretiravanje v domoljubju ne naredi fašista, kot pretiravanje v sočutju ne naredi komunista. Brez sovražnikov, razrednih, nacionalnih, verskih, in brez institucionalizacije v kolektivizem in etatizem gre pač samo za pretiravanje. Povezanost v sovražnikih in sovraštvu je skupni imenovalec levih in desnih fašistov.

Ja, udobno je odložiti fašizem na drugo stran političnega spektra in se slepiti pred svojim. Zato naj tukaj jasno povem: kršenje človekovih pravic beguncev ni dopustno, pozivanje k temu zavržno; pozivanje h kršenju zakonov sicer ni sovražni govor, je pa napeljevanje h kaznivemu dejanju.

Ampak še bolj podlo je svojo lastno povezanost v sovraštvu opravičiti s tem, da so sovražniki, proti katerim smo povezani v butaro, fašisti. To bi pomenilo, da obstaja družbenokoristni fašizem, fašizem, ki ima pravico obstoja. Ki ima vse znake fašizma, le skupnost, proti kateri je povezana, niso tujci, ampak del domačinov. Ki da so fašisti. In to je univerzalno opravičilo. Tisti, ki jim "antifašisti" pravijo fašisti, so mlačno proti migrantom. "Antifašisti" so goreče proti nekaterim Slovencem.

Fašizem v srcu V sebi vsi nosimo genetski spomin na čase, ko je bilo sovraštvo do drugih stvar preživetja. In sočutna socialna skrb do svojih ravno tako. Danes je drugače, zato je naloga razuma, da se temu upre. Izgovor, da imamo pravico sovražiti tiste, za katere se nam zdi, da sovražijo, je samo udoben izgovor, da se nam ni treba ukvarjati s fašistom v njih samih.

Mnogo je načinov, da se borimo s to zverjo v sebi. Dosti lažje gre doma kot na ulici. Lažje gre v zvezi z otroki (Kranj) kot v zvezi z odraslimi. Lažje je brez politikov kot z njimi. Politiki vedo, da imajo vsi ljudje čustva, pamet pa vklopijo samo nekateri. Zato se mnogi pridružijo ulici. In lažje je s politiki kot brez njih, če delajo svoj posel: če skrbijo, da država opravlja svoje naloge in njena nemoč in nesposobnost ne odpirata prostora populizmu.

Še dobro, da vsaj predsednik republike populizem zganja kot demonstrator fotogeničnih poklicev in zabavljač v polresničnostnih šovih, kot politik pa je racionalen in ne priliva olja na ogenj. Bolje, da žari televizija kot ulica.

*Nacionalsocialistična delavska stranka Nemčije