Četrtek, 18. 9. 2014, 12.42
8 let, 10 mesecev
Fantovska leta ali kje študenti perejo svoje umazano perilo
"In kje bom lahko prala svoja umazana oblačila?" mamo vpraša hčerka, ko izve, da ta prodaja hišo in se seli v manjše stanovanje. "Draga hčerka, spoznaj že, da vaju mečem iz gnezda. In upam, da bosta ob tem, ko bosta padala iz njega, nekje v zraku ujela dovolj četrtakov, da si bosta z njimi v študentski pralnici lahko oprala vse, kar bosta imela umazano," je kar obema odvrnila mama.
Zanj sem slišal že pred dobrim desetletjem. Richard Linklater, ameriški neodvisni filmski režiser (znan po svoji trilogiji Pred zoro, Pred sončnim zahodom in lanskim Pred polnočjo), je takrat namreč napovedal, da se bo lotil enega bolj nenavadnih filmskih projektov vseh časov: dvanajst let bo v igranem filmu, ki spominja na dokumentarnega, spremljal odraščanje tipičnega ameriškega dečka. Rečeno, storjeno. Producenti so mu za tak eksperimentalni projekt odobrili relativno malo sredstev, po 200 tisoč dolarjev na leto, in tako je Linklater leta 2002 začel snemati film, ki mu je vsa naslednja leta sledilo po nekaj snemalnih dni. V okviru teh se je počasi strukturirala filmska zgodba fantovskega odraščanja od začetka njegovega obiskovanja osnovne šole do konca srednje šole, ko z odhodom na fakulteto odide od doma in vstopi v novo obdobje svojega življenja.
Seveda pa je v tem filmu nekaj več. Običajni videz filmske resničnosti, ko gledalec, če gleda film, ki se dogaja daljše časovne obdobje, sprejme to, da se igralci pač (umetno) postarajo, tu zamenja veliko bolj "resnična resničnost", saj se igralci, z naslovnim fantom na čelu, starajo tudi v resnici. Ob tem Linklater kot scenarist in režiser filma na to kaj posebej ne opozarja in gledalec mora pozorno spremljati zgodbo, da bi iz spremenjene podobe fanta, pri katerem se preteklo leto običajno najbolj opazi, ugotovil, da smo se v času dogajanja spet pomaknili za leto naprej.
Gledalec ob gledanju tega filma preprosto dobi občutek, da spremlja resnično življenje junakov, ki se dogaja pred njim, s čimer se film elegantno približa enemu od najvišjih ciljev filmske umetnosti: čim bolj avtentično poustvariti življenje samo. Ravno zato je film Fantovska leta že zdaj postal sodobna klasika.
Čvrstosti ni izgubila ob številnih selitvah in težavah, povezanih z njimi. Trdnost je ohranila ob tem, ko je morala v večerih in nočeh študirati ob delu, da bi si zagotovila boljšo in bolje plačano službo. A ko se je zgodilo nekaj, kar je del naravnega poteka življenja in pri čemer ni treba narediti ničesar – odhod otrok od doma –, je bila ta "malenkost" tista, ki jo je spravila v jok in povzročila trenutno izgubo njenega življenjskega smisla. Ne glede na to pa je svoje materinsko poslanstvo, torej poskrbeti za osamosvojitev otrok, izpeljala do konca. Povedala jim je, da bosta morala od zdaj prati svoje perilo s četrtaki, ki si jih bosta morala sama zaslužiti, povedala jima je, da ona sama zdaj ne potrebuje več tako velike hiše, zaradi česar jo bo najverjetneje prodala in se najbrž preselila v garsonjero, kar pomeni, da bosta otroka morala, ko bosta prišla k njej na božične počitnice, pač spati na kavču ali morda celo na tleh. Ob vseh drugih presežnikih tega filma so Fantovska leta bolj kot ne tudi učna lekcija iz zgodnjega osamosvajanja otrok, ki jo ameriške matere odlično obvladajo.
Tako smo bili med konci tedna, običajno že v petek sredi dneva, priča "selitvam narodov", ko so kolone študentov v nahrbtnikih in potovalkah tovorile umazana oblačila domov, v nedeljo zvečer ali pa v ponedeljek zjutraj pa spet nazaj v kraj, kjer so mladi študirali. V tej igri so sodelovali vsi, od študentskih domov in njihovih uprav prek študentov do njihovih staršev, vsak sam pa lahko presodi, kakšen prispevek je imela ta praksa pri poznejši pozni selitvi otrok od doma. Po moji neuradni oceni tudi zdaj ni bistveno bolje, razen nekaterih svetlih izjem, kjer pranje menda dobro deluje. V študentskem domu je običajno na voljo en ali dva pralna stroja, čakalne vrste so dolge, sušilcev je premalo. Starši študentov, ki so vajeni pranja perila v domačem pralnem stroju iz svojih študentskih časov, pa imajo seveda vgrajeno logiko, da bodo, ne glede na to, da so zdaj sodobnejši časi, umazano perilo svojih otrok tako ali tako še vedno prali pri sebi doma. Tako se selitve narodov nadaljujejo še v današnje dni in najbrž pomembno prispevajo k temu, da je življenje mladine v študentskih domovih večinoma omejeno na delovni teden od ponedeljka do petka, kar v nadaljevanju pripelje do tega, da se študenti po koncu študija selijo domov in potem tam, kot nam kažejo statistike, ostanejo še kako desetletje. Nihče jih pač ne prisili v zraku loviti kovancev, ko padajo iz gnezda. Novo študijsko leto je pred vrati.