Človek – govoreča žival?

Kadar se razmišlja o razlikah med človekom in živaljo, se običajno navaja cela vrsta značilnosti, ki jih človek ima, žival pa ne. Zmožnost dela, sposobnost abstraktnega mišljenja, ustvarjanje in dojemanje kulture, govor in jezikovno komuniciranje so temeljne lastnosti, s katerimi se je v davnini naš prednik učlovečil in dokončno ločil od živali.

Delo nas dela človeške

Človek dela, žival pa ne. Ali natančneje: živali in človek se razlikujejo po vrsti dela, ki ga opravljajo. Nekatere živali delajo, a je njihovo delo po naravi drugačno od človekovega, saj je povezano z reševanjem konkretnih nalog. Opica na primer sestavi palico, da lahko sklati banano, ki jo vidi na drevesu. Tovrstne dejavnosti opic so nekaj časa veljale kot dokaz, da je teza, da dela samo človek, napačna. A vendar še nismo našli primera, ko bi opica sestavila palico, da bi sklatila banano, ki je ne vidi in je tudi nikoli ni videla. Povedano drugače, živali delajo zato, da rešijo konkreten problem, ki jih pesti v določenem trenutku. Njihovo delo je povezano s konkretnim mišljenjem, človekovo delo pa z abstraktnim mišljenjem: človek izdelek najprej zasnuje v glavi, šele nato snovno. Človek si izdelek, ki ne obstaja, zamisli in ga nato s svojim delom materializira. Česa takega, vsaj kolikor vemo, ni zmožna nobena žival.

Od dela do abstraktnega mišljenja

Delo nas torej pelje k drugi ključni razliki med človekom in živaljo: k abstraktnemu mišljenju, ključni značilnosti človeka, na kateri ne temelji le človekovo delo, ampak celotna človekova kultura. Za zgodovinsko lociranje kulture je zato pomembnejše, kdaj so arheologi našli najstarejše uhane kot pa najstarejše kamnito orodje. Uhani so namreč izdelek, ki temelji na prisotnosti abstraktnega mišljenja. Za kamnito orodje zadošča konkretno mišljenje.

Abstraktno mišljenje pa je tudi tista značilnost, s pomočjo katere so ljudje ustvarili svoje svetove pomenov, torej kulture. In čeprav današnja tehnologija (televizija, internet, virtualna realnost itd.) vedno več ljudi fiksira na ravni konkretnega mišljenja, torej na živalski ravni, ostaja abstraktno mišljenje ključna značilnost, ki človeka loči od živali.

Kultura – naša druga natura

Kultura kot opomenjanje objektivne realnosti

Kultura predstavlja tretjo ključno razliko med človekom in živaljo. Kako natančno razumeti kulturo, ostaja tudi med antropologi odprto vprašanje. Vendar pa tisto, kar antropologi razumemo s kulturo, vedno zadeva dejstvo, da ljudje ne živimo v objektivni realnosti, ampak v opomenjeni objektivni realnosti, v kateri sleherni element nosi svoj pomen. Ko gledamo določeno barvo, ne vidimo, kakšna je ta barva objektivno, ampak vidimo njeno kulturno definicijo, to, da je na primer rdeča. Ideja, da je to, da določeno barvo vidimo kot rdečo, fiziološko določeno z biološko določeno percepcijo, je napačna, saj poznamo kulture, v katerih ljudje rdeče barve ne vidijo kot rdeče. Koliko barv in katere ljudje vidijo, je določeno s kulturo, v kateri živimo. Obstajajo kulture, v katerih ljudje vidijo le dve barvi: "temno" in "svetlo" (kar bi mi v zahodnih kulturah razumeli kot "belo" in "črno"). V kulturah s tribarvno lestvico je tretja barva praviloma rdeča. Vsaka kultura torej vnaprej določi barvno lestvico in njeni člani vidijo natančno tiste barve, ki jih kultura, v katero so se rodili, definira. In še bi lahko naštevali.

Foto: Pixabay

Različne kulture, različni pomeni bivajočega

Novorojeni otrok sam ne more ustvariti pomenov elementov sveta, ki ga obdaja. Ti pomeni so dani vnaprej. Otrok se že rodi v svet, v katerem je natančno definirano, kaj v tem svetu sploh obstaja, pa tudi to, kaj to, kar obstaja, pomeni. Kulturno določeni pomeni materialne realnosti so povsem poljubni, kar pomeni, da različne kulture isti element praviloma opomenijo različno, lahko zelo različno ali celo izključujoče se. In tako svet vidijo, zaznavajo in razumejo tudi ljudje, ki so pripadniki določene kulture.

Nekateri trdijo, da kultura ni izključno človeška značilnost, saj se tudi nekatere živali učijo, prenašajo znanje, komunicirajo itd. A vendar kulturni in socialni antropologi vztrajamo, da živali nimajo kulture. In če boste socialnega oziroma kulturnega antropologa vprašali, zakaj živali nimajo kulture, bomo praviloma odgovorili, da zato, ker nimajo jezika.

Meje mojega jezika so meje mojega sveta*

V antropološki perspektivi je jezik ključna dimenzija kulture

Je namreč edina objektivna evidenca vseh pomenov, ki v določeni kulturi obstajajo. Katerikoli posameznik katerekoli kulture namreč ne pozna vseh pomenov, ki kulturo, ki ji pripada, tvorijo; pozna le nekatere, tiste, ki jih uporablja (zato nekateri menijo, da etničnih kultur ni, kar je napačno). Na vprašanje, ali sploh vemo, kateri so vsi pomeni, ki tvorijo določeno kulturo, zato lahko odgovorimo negativno – če ne bi bilo jezika. Ta je namreč celota vseh pomenov, ki tvorijo kulturo. Sleherni pomen ima namreč svojo materializacijo, ki je beseda. In celota vseh besed (torej besedišče) jezika določene kulture je objektivna evidenca vseh pomenov, ki jih določena kultura pozna. Zato je jezik, kot je dejal že ameriški antropolog Edward Sapir, kraljevski vhod v kulturo. Ne le da brez jezika kultura ni mogoča, brez jezika ne moremo vedeti, kateri pomeni konkretno kulturo sestavljajo.

Jezik je celota vseh pomenov, ki tvorijo kulturo.

Ravni človekovega glasovnega komuniciranja

Jezik je le ena od ravni človekovega glasovnega komuniciranja, ki jo ljudje delimo z nekaterimi živalmi. Ključna značilnost človekovega glasovnega komuniciranja je namreč tudi to, da se pojavlja na več ravneh, od katerih vsaj ene, govorjenja, z živalmi ne delimo.

Prva raven – govor ali človekova genetska predispozicija za jezikovno komunikacijo. Govor vključuje človekovo genetsko opremo, ki omogoča, da se jezika sploh lahko naučimo. Če bomo istemu jezikovnemu učenju izpostavili novorojenčka in opico, se bo jezika naučil le novorojenček. To pomeni, da mora obstajati genetsko ozadje za človekovo govorjenje. To vemo. Ne vemo pa, kaj to ozadje tvori: ali le sposobnost učenja jezika ali morda tudi tisto, kar Noam Chomsky imenuje univerzalna gramatika, torej vrojena univerzalna gramatična struktura vseh jezikov, iz katere se slovnica konkretnega jezika, tudi slovenskega, izoblikuje s transformacijo.

Druga raven – jezik ali etnični jezikovni standard. Človekovo genetsko ozadje za glasovno komuniciranje se namreč konkretizira v številnih etnično različnih jezikih, ki imajo jasne fonetične, slovnične in druge standarde. Ti se (lahko) od jezika do jezika zelo razlikujejo ali so si celo povsem nasprotni.

Tretja raven – individualna raba obojega: človeku dane predispozicije za glasovno komuniciranje in etničnega jezikovnega standarda. To raven v antropologiji označujemo kot govorico oziroma govorjenje. Gre za individualno uporabo genetske predispozicije, ki jo vsi ljudje prakticiramo skladno s slovničnimi, fonetičnimi in drugimi značilnostmi določenega, praviloma materinega jezika. Ko posameznik govori, torej zmeraj kombinira oboje: govor in jezik.

Foto: Pixabay

Fiziološke osnove človekovega govorjenja

Antropologe, lingviste in številne druge je dolgo časa zanimalo, zakaj je samo človek sposoben govoriti, živali pa ne. Pri iskanju razlag se je pokazalo, da je eno od ključnih skupin razlogov treba iskati tudi v fiziologiji. Človekovo govorjenje je namreč med drugim pogojeno s specifično fiziologijo, katere ključni deli so pljuča, ustna votlina in grlo. In čeprav imajo tudi številne živali te telesne organe, so raziskave pokazale, da so pri človeku različno organizirani. Predvsem grlo.

Grlo in govorjenje

Kar je pri človeškem grlu drugačno od živalskega, npr. pri človeku podobnih opicah, ni toliko zgradba, ampak to, da je človeško grlo, posebej pa larinks, prepoznavno prilagojeno za govorjenje. Človeški larinks se ne loči bistveno od tistega pri opicah. So pa raziskave pokazale, da je doživel evolucijske spremembe, povezane s proizvodnjo glasov oziroma fonemov. To se je pokazalo npr. pri proučevanju požiranja pri opicah in človeku: požiranje pri človeku se pomembno razlikuje od požiranja pri opicah, in to zato, ker je človekov larinks prilagojen predvsem govorjenju, ne pa požiranju. Pri opicah pa je takšen, da poleg požiranja omogoča proizvodnjo vokalnih signalov, nikakor pa ne fonemov jezika. Zato opice lahko glasovno komunicirajo s signali, ne morejo pa govoriti.

Evolucijske spremembe človeškega grla

Človeško grlo je doživelo pomembne evolucijske spremembe, ki nam omogočajo, da lahko govorimo. Te spremembe so, gledano evolucijsko, relativno nove. Lieberman meni, da je mogoče funkcionalno sodobni človeški vokalni trakt, torej tudi človeško grlo, umestiti v obdobje pred nekako 125 tisoč leti. Ta vokalni trakt je pogoj za proizvodnjo fonemov. Je tisto, kar manjka drugim živalim, tudi opicam. In zato ne morejo govoriti.

Z evolucijskimi spremembami, ki so človekovo grlo prilagajale govorjenju, je grlo postalo izjemno natančen mehanizem za proizvodnjo glasov oziroma fonemov. Ta mehanizem omogoča vrsto nujnih procesov, brez katerih človekovo govorjenje ni mogoče. Po eni strani je grlo tisto, v katerem poteka formiranje zraka, ki prihaja iz pljuč. Po drugi strani tudi intonacija, ki je ključni del slehernega govorjenja, izvira iz grla. Hkrati pa ima človekovo grlo tudi zmožnost izjemno hitrega pulziranja. To je po eni strani vir akustične energije, ki je za govorjenje ključna.

Po drugi strani pa nam zmožnost hitrega pulziranja omogoča, da tudi fonetične segmente tvorimo izjemno hitro, tudi do 25 segmentov na sekundo. To pomeni, da lahko z govorjenjem prenesemo do 25 informacij na sekundo. Česa takega pa ne zmore nobena žival. Za kakšno izjemno hitrost gre, postane jasno, če jo primerjamo s hitrostjo prenosa znakov pri neglasovni komunikaciji: z njo lahko prenesemo le od sedem do devet enot na sekundo.

Človeško grlo je postalo izjemno natančen mehanizem za proizvodnjo glasov oziroma fonemov.

Ob tem ne gre pozabiti, da vse delovanje, ki je povezano z govorjenjem, vodijo možgani. To pomeni, da je govorjenje ključno vplivalo tudi na organizacijo človeških možganov in da teh v obliki in funkcijah, ki jih poznamo, brez govorjenja ne bi bilo. S tem pa ne bi bilo tudi človeka, kot ga poznamo danes.

Naše grlo je naša (kulturna) moč

Če je torej človekova največja posebnost, da ima kulturo, kulture ni brez človekove glasovne komunikacije, torej brez jezika. Živega jezika pa ni brez govorjenja. In tega ni brez grla. Če je človekova največja moč prav kultura, ta moč v veliki meri izvira iz našega grla. Če nas je evolucijsko fiziološko proizvedla bipedalna hoja, ni pretirano trditi, da nas je kulturno proizvedlo naše grlo.

*Ludwig Wittgenstein (1889–1951)

Več vsebin na spletni strani Tvoje grlo je tvoja moč.