Dragi dedek Mraz!

Upam, da si fino. Ker sva se v zvezi z darili, ki jih boš prinesel mojim fantom, že vse dogovorila, bi te prosila še za nekaj stvari zame. Preteklo leto je bilo naporno, ampak sem se trudila po svojih najboljših močeh. Včasih se mi kaj tudi ni najbolj ljubilo, ampak tega, prosim, ne povej nikomur. Vnaprej hvala za vse!

Najprej si želim malenkost več miru in tišine. Ne vem, ali veš, ampak petčlanska družina zganja neverjeten hrup. Neprestano kdo govori, kriči, poje, godrnja, ropota, cvili, se prepira ali nerga. Včasih počnejo celo vse to naenkrat! Bi jim lahko, prosim, še ti rekel, naj vsaj včasih utihnejo?

Pa še, da naj me ne kličejo kar naprej. Mami? Mami! Maaaaamiiii! Čeprav je jasno, da sem samo v sosednjem prostoru! Namesto da bi me poiskali, stojijo na enem mestu – pač tam, kjer so se spomnili, da od mene nekaj potrebujejo – in kričijo. To je prekletstvo, ki doleti mame. Od očetov ne pričakujejo, da se bodo v sekundi kot kakšna služkinja pojavili pred njimi. Oni se lahko mirno potuhnejo in jih nihče ne pogreša. Zato si želim, da bi vsaj zamenjali, če se te navade pri otrocih že ne da kar odpraviti.

Iz potrebe po miru in tišini pa vljudno prosim še, da ukineš televizijska programa Nickelodeon in Cartoon Network. Vsaj ta dva.

Pisoar

Trikrat lahko ugibaš, kako je videti stranišče, v katerega lulajo štirje moški, od tega trije otroci. Že pred leti sem po desetletju previjanja do polovice porabljen paket plenic zmagoslavno podarila sosedi, ki ima mlajše otroke. A korak ni bil tako velik, kot sem mislila, da bo. Na žalost še vedno ne konča vse v školjki. Preden se usedem na WC, moram vsakič izvesti temeljito dezinfekcijsko akcijo. Zato si v novem letu želim poslovnega sodelovanja s proizvajalcem pisoarjev. Poznaš kakšnega, ki bi lahko bil naš sponzor? Ne vem, kdo bi lahko pisoarje oglaševal bolj učinkovito kot naša družina.

Morda vas na Siol.net zanima tudi:

Miha Mazzini in Samo Rugelj o Tini Maze

Slovenec, ki mu zaupajo največje zvezde Hollywooda

Uši

Če nimaš otrok in če ne delaš v vrtcu ali šoli, misliš, da so uši samo na opicah v živalskem vrtu. Niso. Odkar vem, kako rade imajo otroške glave, so moja vsakdanja paranoja. Če me kdaj vidiš z lupo v roki, to ni zato, ker bi mi pešal vid. Ne, samo uši lovim. Še zdaj, ko to pišem, imam občutek, da mi ena prav počasi leze nad levim ušesom. Težko se ti zgodi kaj bolj trdovratnega kot uši na petih relativno dolgolasih glavah. Lahko si misliš, da je sanacija dolgotrajna in draga. Zato si želim, da bi bilo leto 2017 leto brez uši. Bi šlo?

Brokoli

Verjetno veš, da imajo moji otroci celo vrsto finih lastnosti, ampak te večinoma niso povezane s hrano. So trenutki, ko bi jih utopila v žlici vode. Ali pa juhe. To drugo bi bilo mogoče le, ko na mizo postavim juho iz brokolija. Vsakič znova so šokirani, ker od njih pričakujem, da jo bodo pojedli.

Odkar jih imam, je moje kuhanje bolj kot ne na mrtvi točki. Eksperimentiranje odpade. Že trinajst let se sprašujem, kako vzgojiš otroke, ki radi jejo. Zakaj se moji upirajo nečemu tako slastnemu, kot je hrana? A ni škoda? Menda bo nekoč že napočil dan, ko bodo z veseljem pojedli, kar bom skuhala. Sicer šele čez kakšnih deset let, ampak okej. Nočem biti nestrpna, zato je moja želja v zvezi s tem skromna. Lepo prosim, uredi, da bodo v letu 2017 pojedli eno glavo brokolija. Niti ni treba, da vsak svojo.

Kocke

Za novo leto si želim tudi, da bi legokocke ODNESEL, ne pa da vsakič prineseš novo rundo. Na svetu jih je baje toliko, da bi jih, če bi jih enakomerno razporedili med vse ljudi, vsak dobil 83. Pri nas jih imamo že zdaj preveč. Problema sta pa dva. Prvič – ne vemo več, kam z njimi. In drugič – nič ni bolj zoprnega, kot če z boso nogo stopiš na legokocko.

Kar je neposredno povezano z mojo naslednjo željo. Res si želim, da bi naše stvari sproti našle pot do tja, kamor spadajo. Ti verjetno veš, kako se to uredi. Lepo prosim, pomagaj mi.

Nogavice

Če imaš veliko družino, gredo ure in ure za pranje, obešanje, sušenje, sortiranje, zlaganje in distribucijo perila po predalih in omarah. Ko opravim z eno žehto, me že čaka naslednja. Izmenično se borim s kupi umazanega in čistega perila, z oblačili, ki niso ohranila svoje prvotne barve, in s fleki, ki ne gredo ven. Vsak dan me kdo vpraša, kje so njegove gate, in vsak dan kdo iz kupa zloženih puloverjev potegne ravno tistega, ki je čisto na dnu. Ampak bom že. V zvezi s cunjami in gospodinjstvom si resnično resnično želim samo eno stvar. Končno bi rada ugotovila, kam izginejo nogavice brez para. Mogoče ti veš? Enkrat je na Facebooku pisalo, da se spremenijo v Tuperware pokrove. Je to res? Ker pri plastičnih posodah mi tudi nič več ne štima.

Za konec pa samo še nekaj malenkosti. Nujno potrebujem novo taško – na moje ime je rezervirana v trgovini na Wolfovi. Pazi, da ti ne dajo črne, ker jaz bi rada temno modro. Bi pa črne čevlje, ki sem jih videla na Čopovi. Tam imajo tudi denarnico, končno eno, ki mi je všeč. Prodajalka ve, katera je. Poleg tega iščem kapo. Če najdeš takšno, ki paše k moji sivi bundi, ti bom nadvse hvaležna.

Tako kot za vse drugo! Naj ti december čim hitreje mine, potem pa srečno v 2017!

Prisrčno te pozdravljam,

Tina (mama treh sinov in ženska, ki se trudi, da bi nogavice imele par, življenje pa smisel)