*Dobrodošli u lijepu našu

Zdaj gre zares. Pri naših južnih sosedih Hrvatih očitno potekajo še zadnje priprave na poletno turistično sezono. Letos naj bi bila znova med rekordnimi, če ne spet rekordna, tako kot lanska, vsaj tako zelo optimistično napovedujejo hrvaški turistični delavci, ki seveda spet računajo tudi na številne Slovence – na Hrvaškem jih je lani dopustovalo več kot 1,1 milijona in so bili takoj za Nemci na drugem mestu med tujimi turisti, ki so dodobra okupirali hrvaško obalo in otoke. Bo tako tudi letos? Letos naj bi hrvaška turistična bera občutno presegla sedem milijard evrov, kar bi pomenilo skoraj petino hrvaškega bruto domačega proizvoda. Velika so torej pričakovanja hrvaškega turističnega gospodarstva, pa najbrž ne samo njegova … Če se bodo želje in realnost tudi zares srečale z roko v roki, pa je še zelo veliko vprašanje. Kriza in z njo recesija sta pač naredili svoje, denarja je vse manj, še najmanj za počitnice, ki so za marsikatero, tudi slovensko družino v teh kriznih časih že zdavnaj postale nedosegljiv luksuz …

Za vse tiste, ki si takšen luksuz še lahko privoščijo, pa je za ne prav radostno "podražitveno dobrodošlico" (ki je najbrž številni ne bodo pozabili) poskrbela kar aktualna hrvaška vlada premierja Zorana Milanovića. Pa saj kaj drugega – ob vse bolj upehanem hrvaškem gospodarstvu – tudi ni bilo pričakovati. Premier s sodelavci se še kako zaveda, da je treba napolniti dodobra izropano državno blagajno (že marca je zato hrvaška vlada dvignila DDV s 23 na 25 odstotkov, kar naj bi na letni ravni prineslo 331 milijonov evrov). Zdaj (od začetka junija) bodo dražje tudi cestnine in prevoznine na trajektnih linijah na hrvaške otoke. Zakaj ne, če lahko, se najbrž prepričujejo pristojni v hrvaški vladi. Čeprav je hrvaški minister za pomorstvo, promet in infrastrukturo Siniša Hajdaš Dončić še v začetku maja precej neprepričljivo pojasnjeval (najbrž je samo "blefiral", pa mu ni šlo najbolje z jezika), da bodo najprej naredili posebno celovito vsebinsko analizo, šele nato pa bo njegovo ministrstvo odločalo in odločilo, ali bosta cestnina in prevoznina (trajekti) res dražji in za koliko.

Pa je bilo vse skupaj očitno samo velika predstava za javnost, zlasti tujo. Zdaj je že odločeno, da bodo jutri za petnajst odstotkov dražje cestnine na hrvaških avtocestah – za vožnjo od Zagreba do Splita bo zdaj treba plačati 24 evrov, prej 21, za okoli petino pa bodo spet dražji tudi trajektni prevozi, seveda ne za otočane. Mimogrede, tega nikoli nisem povsem doumel, zakaj je za domačine trajektna povezava (občutno) cenejša? Potem bi se tudi Zagrebčan v Zagrebu moral s tramvajem peljati ceneje kot jaz. Narobe svet!

O tem, da bodo že v prvem poletnem turističnem mesecu (juniju) na Hrvaškem znova poskočile tudi cene gostinskih storitev, seveda tudi ni treba dvomiti. Koliko bo v "birtiji" potem kapučino ali (ne vedno) hladno pivo, ostaja uganka. Še manj jih verjame, da bodo cene bencinov tudi v poletnih mesecih na Hrvaškem ostale nižje kot v Sloveniji. Zakaj pa bi, ko pa tudi tako lahko veselo "lupijo", turiste kajpak! Zakaj pa jih ne bi še mi? Se še spomnite podražitve slovenskih vinjet in vesoljne gonje(tudi prijateljev iz lijepe naše) proti Sloveniji in takratni Pahorjevi vladi? Zakaj ne bi tudi Slovenija v času največje selitve narodov, ki se bo tudi letos poleti kljub ekonomski krizi zagotovo zgodila, primaknila svoj lonček in kaj dodatnega zaslužila. Hrvaška s podražitvijo cestnin rešuje obubožane upravljavce hrvaških avtocest, z dražjo prevoznino za trajekte pa pomaga skoraj da že potopljeni reški Jadroliniji. Zakaj si ne bi še mi pomagali sami? Kdo nam pa bo …