Brez Slovencev, prosim

Pred poletjem razpravljamo o tem, kam bo šel kdo na dopust, ob koncu poletja pa o tem, kdo ima boljšo barvo, kdo si bolj želi vrnitve v morski raj in opažam, da je pomemben kriterij pri učinkovitosti počitnic tudi to, kako malo Slovencev smo srečali. In človek bi res mislil, da so vsi po vrsti počitnikovali v mali zasebni predelavi Plave lagune, pa čeprav gre v resnici za en kvadratni meter obale med drugimi na soncu pražečimi se dopustniki, ki jim poslušanje čričkov in pritoževanje nad hrvaško ponudbo predstavlja vse, kar si želijo – spremembo okolja.

Saj ne gre za palme ali peščene plaže, v prvi vrsti gre le za spremembo okolja in ponavljanja vzorca, ki so nam ga večini vcepili že preden smo shodili – poleti se gre pač na morje. Saj vendar kot obliko dobrodelnosti predstavljamo tudi akcije, s katerimi na morje odpeljemo otroke, katerih starši si tega ne morejo privoščiti. Izleta na morje sploh ne dojemamo kot luksuz, ampak kot nujo za vsako normalno življenje. Kdo pa je vendar še videl poletje brez morja? Hm, ja.

Mimogrede, kot opažam, zagorelost še vedno ostaja nekakšno neuradno merilo tega, kako dobro smo se imeli na dopustu, kako zelo smo zgolj poležavali na soncu in kako zelo lepo vreme je bilo. Morda tudi zato po mestnih balkončkih gospe svoja lica nastavljajo soncu in privzdigujejo majice, da bi jih lahko žarki požgečkali tudi po najsvetlejših delih kože, najbolj predane pa lahko v kopalkah srečate ob katerikoli večji vodni površini sredi mesta. In to popoldne, ko se živo srebro približa 35 stopinjam in je tudi sedenje v senci kar majčken izziv. Očitno še vedno nismo dojeli, da je vsaka zagorelost pravzaprav poškodba kože; ironično, zagorelo kožo še vedno dojemamo kot bolj zdravo.

Ampak pravzaprav nisem hotela pridigati o smiselnosti in nesmiselnosti sončenja, temveč ob tem času, ko je večina ljudi že prišla nazaj in začela tarnati o službi, opažam predvsem eno skupno točko (poleg jamranja o službi, seveda) – pritoževanje nad tem, koliko Slovencev smo srečali v "naših" dopustniških skrivališčih, pa čeprav nas to skrivališče pripelje samo do sosednje države. Sedeti na hrvaški plaži, ne glede na njeno domnevno odročnost, in jokati, ker okoli sebe slišimo slovenščino, je prav poseben paradoks.

Očitno Slovenci na počitnice hodimo zato, da se odmaknemo od Slovencev, in najhujše, kar se nam lahko zgodi na dopustu, je to, da slišimo slovenščino. Saj vem, štos je v občutku, da si se skril pred vsem domačim in do tega si jemljemo pravico tudi na prvi plaži po prečkanju meje. Do sonarodnjakov gojimo še večjo alergijo kot hrvaški gostinci, ki manj kot nas menda cenijo samo domače goste in Čehe. Celo vici krožijo naokoli; na primer ta, da si Slovenca na plaži včasih prepoznal po Mercator vrečki, danes pa po crocsih. Še en razlog, da nas je lahko strah crocsov, torej (kot da ta obutev sama ni že dovolj strašljiva).

Resda načeloma ne hodim na morje, zato o gnevu nad slovenščino s perspektive povprečnega obiskovalca hrvaške plaže niti ne morem soditi, a slovenščino v tujini sicer rada slišim. Seveda imam tudi svoje trenutke, ko hočem biti popolnoma posebna s svojim jezikom ter poreklom in res je včasih resnično neverjetno, kje vse srečaš Slovence, ampak kaj ni slovenščina v nekem bogu za hrbtom kraju nekaj takega, kot bi srečal davno izgubljene prijatelje? Na koncu sveta se včasih zaradi skupnega jezika spoznamo kot člani istega plemena. Dva milijona nas je, pa nas vseeno srečaš marsikje, kjer si ne bi mislil. Kaj ni luštno imeti družino povsod po svetu? No, malo pretiravam s količino sladkobnosti, ampak vseeno – tudi z družino se pogosto veliko bolje razumeš v "izrednih" okoliščinah, kot pa na domačem vrtu (pa čeprav jim crocse pogojno odpustiš samo na prav tem domačem vrtu).