Boštjan Udovič: Jezušček, jaslice in mesna štruca

Zgodbe naše mladosti

Rojen sem v času pomanjkanja jogurtov, v času, ko so določene tovarišice, ki danes s koleni glancajo marmor pred oltarji, še kako dobro vedele, da je Božič neke vrste razredni sovražnik, ki ga je treba pregnati z domov, predvsem iz družbene zavesti. A to se ni dogajalo samo meni.

Zadnjič sem se pogovarjal s prijateljem, ki ga je v (partijsko) pomembni ljubljanski osnovni šoli učila neka takrat zelo pravoverna učiteljica. Leta 1987, torej leto po tem, ko je Jože Smole uradno voščil Božič vsem slovenskim vernikom, je ona na prošnjo otrok, da na Božič ne bi pisali kontrolke, ker bodo nekateri doma dan prej praznovali božični večer, dejala nekako tako: "Kaj se greste? Kaj si pa mislite! Kakšna provokacija je zdaj to?! Nič ne bo, pišemo kot načrtovano." No, kontrolko so pisali, baje niti ne slabo, gospa pa je leta pozneje postala pomembna političarka, ki je za Božič voščila celo z blagoslovljen.  

"Je pač spoznala," boste rekli. Se strinjam. Kdor greh prizna, se mu pol odpusti.

Božič v demokraciji

In potem sta prišla demokratizacija in prenos izkušenj praznovanja Božiča iz zahodnega sveta. Kot bi se sramovali naših šeg in navad, smo te hitro opustili ter namesto Dedka Mraza sprejeli (kokakolinega) Božička, odpiranje daril pa smo iz 31. 12. premaknili na božični večer ali jutro.

Foto: Reuters Darila niso bila več simbolna, ampak so postajala vedno bolj osrednji del Božiča, bolj kot darilo in njegovo zavijanje ter odvijanje zlasti otrok je postala pomembna njegova vrednost. Iz majhnih spominkov, nogavic, pomaranč, not za igranje klavirja ali puloverjev smo prešli na telefone, računalnike, tablice …

A to ni bilo vse. Če je v socializmu pri tistih, ki smo Božič praznovali, veljalo, da sta božična večerja ali kosilo skromna, malce boljša kot običajna jed, je v demokratizaciji zadeva prešla vse skrajnosti. Na mizah, ki so se začele šibiti pod težo hrane, so se znašle svinjske in goveje pečenke, krače, mesne štruce ter tudi pohana piščančja bedrca. Na mizo pa je lahko zavila tudi kakšna sarma. Ki naj bi bila po mnenju nekaterih pristno slovenska hrana.

Tudi za sladico ni bil dovolj kos ali dva potice ali pince. Bogvaruj! "To se je jedlo v času socialistične revščine," mi je nekoč dahnila ena od gospa, ki je z demokratizacijo (iz)našla tudi Božič. "Saj veš, da otroci ne jedo pince. Kdo bi pa jedel ta star in suh kruh."

Že, že, res je bil precej star in suh, je pa bil narejen doma, pri njem so sodelovali otroci. In čeprav ga je bilo treba na božični dan ali Štefanovo namočiti v mleko, smo otroci vedeli, da je v njem naše delo. Zato smo ga pojedli. Do zadnje mrvice.

Danes, v obilju industrijsko narejenih slaščic, ne znamo več ceniti nečesa, kar je narejeno z našimi rokami.

Komercializacija je prešla vse meje. Tudi jaslice niso bile več narejene doma ali s figuricami, ampak smo začeli kupovati kar narejene, da jih hokus-pokus potegnemo iz omare in jih imamo. Čemu bi se trudili postavljati figurice, če jih mačka podre. Nima smisla. Kupujmo take, da jih ne podre niti jedrska bomba.

Razumevajoč vse te trende, ki postajajo vedno bolj očitni, me zadnjič ni presenetilo, da me je neki znanec vprašal, ali vem, kje se kupi mah, saj ga on nima časa hoditi iskat v gozd. On namreč veliko dela. Ne dvomim o tem. A vendarle, če bi se s svojimi otroki zapodil v gozd, bi mah in jaslice verjetno imeli popolnoma drugačen pridih, kot ga bodo imeli.

Jezušček na slamici

Ta Ačkova otroška pesem je verjetno najboljši oris tega, kar se je zgodilo v mnogih primerih tudi v slovenski katoliški Cerkvi po letu 1990, in sicer popolna banalizacija Božiča.

Foto: Shutterstock Pokojni tržaški duhovnik Dušan Jakomin je ob nekem neuradnem pogovoru z mojim prijateljem dejal, da toliko, kot je ob Božiču v cerkvah prelite osladnosti, je težko še kje videti.

K temu gotovo prispeva tudi slovenska božična pesem, ki je glasbeno pisana v taktovskih načinih primernih za valček (na primer O, Jaslice borne, lesene) ali polke (Glej, zvezdice božje), tudi podprta z malce osladnimi (a lepimi!) besedili. A to ni glavni problem.

Če slovenske polnočnice ali zornice opazujemo in poslušamo, vidimo, da se poudarja, da se imamo vsi radi, da se je Jezušček rodil za nas, duhovniki nas vabijo, da se ustavimo ob jaslicah in se morda fotografiramo ob njih. Pri tem pogosto pozabijo povedati zgodovino jaslic, njihov pomen ter tudi simbolično dodano vrednost.

V kakšni od cerkva se najde tudi novoletna jelka (ki se ji sme reči samo božično drevesce, drugo namreč spominja na socializem!), na kateri utripajo lučke tako, kot bi označevale kakšen (nespodoben) lokal v kateri od evropskih prestolnic, ne pa nekaj umirjenega, nekaj za premišljanje, nekaj, od koder naj črpamo izhodišča za svoja življenja.

Si predstavljate v tem osladnem duhu, da bi s kora zadonela Premrlova pesem Le spi, nebeško dete ti, ki ima v določenem delu besedila naslednje besede: "O, saj, ko se zbudiš, te čaka težki križ …" Verjetno bi se v kakšni slovenski podeželski cerkvi ob tem zrušil vsaj zvonik, v kakšni mestni župniji pa bi se ljudje po polnočnici ustavili na štantu s kuhanim vinom, da poplaknejo ta slab okus cerkvenega zbora, ki na tako lep dan spominja na "neki križ".

A vrnimo se k začetku: Božič je predpogoj Velike noči. Če se namreč nekdo ne rodi, ne more za odrešenje umreti. Morda je letos priložnost, da se ljudem, ki bodo iz teh ali onih razlogov prišli k polnočnici, to pove. Kajti življenje ni potica in tudi osladnost sama po sebi na dolgi rok ne deluje. Ljudje postanemo ob njej hitro apatični in razočarani.

Foto: Shutterstock

Vrnimo se k sporočilu Božiča

Božič dejansko sporoča mnogo stvari. Prvič, Jezusovo rojstvo v kravjih jaslih v betlehemskem mrazu ni bilo prav nič romantično in lepo. Si predstavljate, da svojega prvorojenca rodite v hlevu in ga daste ležati v trde (in umazane) jasli? Jaz nikakor. Gremo naprej.

Zakaj je sploh prišlo do tega? Ker so ljudje Jožefa in Marijo zavračali. Zanju prenočišča ni bilo. Se bomo vprašali, koga mi v teh dneh (in tudi čez vse leto) zavračamo oziroma mu ne damo roke, ko jo najbolj potrebuje? Koliko ljudi se zaradi našega obnašanja "rodi v jaslih"?

In še: zmoremo premisliti v teh dneh, ko bomo drsali fuge na ploščicah, pekli dobrote, kupovali pečenko ali mesno štruco, da nedaleč od nas potekata dve krvavi vojni? Ali nam bo to pokvarilo Božič ali bomo to odmislili?

In če zaključim, koliko sosedov, znancev ali tujcev, morda ljudi, ki so zapuščeni po slovenskih domovih, dementnih, telesno oviranih in podobno bomo v teh dneh obiskali? Jim bomo prinesli morda dva sveže pečena biškota? Ali le stisnili dlan, jih pogledali v oči, jih peljali k polnočnici, zapeli z njimi Sveto noč? Ni treba veliko, a prvi korak je ključen.

Namesto sklepa

Porečete: "Pa kaj nam ta Udovič pridiga, sebe naj pogleda!", tisti bolj krščansko nagnjeni pa me oblepite s tisto frazo o brunu v mojem očesu. Prav imate. Vsak od nas mora začeti delati te stvari najprej pri sebi. Tudi jaz.

In če/ko bom na mizo dobil kos svinjske pečenke, se bom spomnil prav na to, da to ni bistvo Božiča, ampak da se moram odpraviti do bližnjega soseda, ki ga že pol leta zaradi hitenja (in verjetno izgovorov) nisem srečal. Kajti moj Božič bo lep, če bo lep tudi njegov. Drugače bomo na Štefanovo samo sit(n)i in prazni. Saj si tega ne želimo, mar ne?

Blagoslovljen in prijeten Božič želim.

Siolov kolumnist Boštjan Udovič. Foto: Siol.net