Ali za avtomobile skrbimo bolje kot za ljudi?

Pred kratkim mi je prijateljica, sicer vodilna na eni od klinik, potožila, da pri njih komajda še delajo v načrtovanem obsegu, saj so "njeni" ljudje že povsem izčrpani, ne omogočajo jim več nadomeščanja porodniških dopustov itn.

Ko sem jo vprašal, kako je to mogoče, saj se zdravstveni proračun ni toliko skrčil, pa je le skomignila, da ne ve, kaj se dogaja v svetu visokih državnih proračunskih financ.

Reduciranje zdravstvenega sistema in krčenje reševalnih služb je vse bolj vidno in očitno tudi v vsakdanjem življenju in seveda v urgentnih primerih. Tukaj je prigoda izpred nekaj petkov.

23 minut – za reševanje življenja v Kranjski Gori V petek okoli pete popoldne smo sedeli pri eni od okrepčevalnic v središču Kranjske Gore, ko je pri sosednji mizi omedlel gospod v poznih srednjih letih, zlezel skupaj in s stola spolzel na tla. Na srečo je bila z njim žena, ki ga je začela hitro spravljati k sebi, a to ji ni uspelo kar tako. Gledali smo, kaj se dogaja, apetit smo seveda v hipu izgubili, moja žena, ki ima poleg biološke in založniške tudi zdravstveno izobrazbo, pa je takoj priskočila na pomoč.

Kmalu se je možakar – kot smo izvedeli iz pogovora z njegovo ženo, sta bila Norvežana – spet ovedel in spil prvega pol litra vode. Za izgubo zavesti naj bi bile krive vročina, utrujenost in dehidriranost. Kazalo je, da je šlo zgolj za hipni kolaps sistema, tako da smo se spet lotili hrane.

Vendar je mož, ki se je po tihem že hahljal nad svojo prigodo, čez nekaj minut spet omedlel. Spet sta priskočili njegova in moja žena, nezavestni možakar je v drugo pritegnil tudi pozornost mimoidočih, ki so ga obstopili in modrovali, kaj storiti.

Bujenje s kombinacijo hladne vode in bolj ali manj nežnih udarcev je spet prineslo rezultat in mož je ponovno prišel k sebi. Spil je še pol litra vode, se tokrat že bolj kislo nasmihal in zmigoval z rameni, njegova žena pa se je zahvaljevala moji za pozornost in pomoč.

Videti je bilo, da bomo lahko dokončali malico, potem pa se je enako zgodilo še tretjič. Njegova žena je zakričala in prosila mojo, ali lahko pokliče rešilni avtomobil. Ta je seveda takoj pograbila svoj prenosni telefon in nekaj trenutkov pozneje je bila zveza vzpostavljena. Žena je pojasnila, kakšna je situacija, da je moški zdaj že tretjič v nekaj minutah omedlel, da obrača oči in vedno bolj plitvo diha, ter vprašala, ali lahko čim prej pridejo, ker vse skupaj ni več niti približno nedolžno.

Ko je dobila potrditev, da bodo prišli, sem pogledal na uro, da bi videl, koliko časa bo trajalo, potem pa sem jo vprašal: "Kaj so rekli, kdaj pridejo?"

"Kakih petnajst minut bodo potrebovali," je rekla, "odpravili so se z Jesenic." "Petnajst minut? Z Jesenic?" sem zategnil. "Kaj nimajo v Kranjski Gori nobenega dežurnega zdravnika?"

"Kot kaže, ne."

Vrnili smo se k nezavestnemu, ga namestili v položaj, kakor so ženi svetovali reševalci, in ga skušali spraviti k sebi. Minute so tekle, možakar se je čez čas spet ovedel, vendar je dokaj negiben ležal na tleh. S svojim telefonom sem pogledal na ata Googla, koliko časa potrebuje avtomobil na običajni vožnji iz Zdravstvenega doma Jesenice do središča Kranjske Gore. Izračunal je, da je potrebnih 22 minut.

Čez kakih petnajst minut so poklicali iz reševalnega vozila, da so na poti, a da je na cesti gneča – seveda, v petek popoldne. Dejali se, da bodo prišli čim prej in da naj v vmesnem času poskrbimo za gospoda.

Trudili smo se, kolikor smo se lahko, dokler niso pripeljali do nas. Pogledal sem na uro – potrebovali so 23 minut, torej še minuto več, kot je naračunal Google.

Medicinsko osebje se je potem prizadevno lotilo možakarja, ga premerilo po dolgem in počez ter ga kmalu spravilo v red, tako da resna hospitalizacija verjetno ni bila potrebna.

Jaz pa sem se vprašal: kaj bi bilo z njim, če bi bilo kaj resnejšega. Čas 23 minut je v urgentnih primerih seveda neskončen. Če bi šlo za kako resno poškodbo, bi človek v tem času že zdavnaj umrl. Še precej dlje bi trajalo, če bi se to zgodilo kjer drugje, ne sredi mesta.

Si kaj takega lahko privoščimo ne samo v Sloveniji nasploh, temveč celo v središču najbolj turističnega gorenjskega mesta, kjer poleti (seveda začasno) biva veliko več ljudi, kot je njegovih stalnih prebivalcev? Kot kaže naša, človeška realnost, urgentna zdravstvena storitev, ki smo je deležni, vse bolj postaja podobna tisti, ki so je deležni avtomobili.

Takrat sem se namreč spomnil na našo turistično prigodo z drugega konca oceana.

23 minut – za odpiranje avta v Velikem kanjonu Bili smo na našem ameriškem cestnem potovanju, parkirali smo na robu Velikega kanjona, da bi se malo sprehodili, potem pa se nam je zgodila neprijetnost, ki pri ameriških avtomobilih sploh ni tako redka. Zaprli smo vsa vrata, ki so se samodejno zaklenila, ključi pa so ostali na voznikovem sedežu. Gledali smo jih skozi šipo, kljukali po vratih in preklinjali.

"Kaj pa zdaj?" Po krajši nekonstruktivni izmenjavi mnenj, s katerimi smo hoteli čim prej določiti krivca za zoprn položaj in se znesti nanj, smo začeli razmišljati konstruktivno. Glede na to, da smo bili v turističnem kraju, se nam je zdelo najprimerneje, da obiščemo turistične informacije in tam povprašamo, kaj se da narediti.

Z avtobusom, ki vozi tam okoli, smo se odpeljali tja in nekaj minut pozneje sem, po zaslugi balkanske iznajdljivosti, s katero sem se izognil vrsti čakajočih, enemu od deklet pri pultu razložil situacijo.

Pokimala je in vprašala: "Na katerem parkirišču imate avto in kateri model ter znamko?" Povedal sem ji. »Dobro, takoj bomo poslali ekipo," je rekla. "Ekipo?"

"Da, prišli bodo, da vidijo, kaj se da narediti!"

Potem jih je poklicala in jim razložila naš zaplet. Nekaj časa so se usklajevali okoli lokacije in modela avtomobila, nato pa je končala pogovor in mi rekla: "Ekipa je že na poti!"

Ko smo se kakih petnajst minut pozneje s turističnim avtobusom pripeljali nazaj do avta, je bila "ekipa", sestavljena iz prostodušnega rangerja in simpatične mladenke, že na delu. Ranger je z vlomilsko virtuoznostjo ravno vtaknil poseben balon v režo med vrati in avtom, ga napihnil in s tem odmaknil vrata, potem pa skozi režo potisnil dolgo zankasto žico, s katero je nekaj sekund pozneje dvignil kljuko in odprl vrata. Odprtih ust sem gledal, kako hiter je bil. Lahko bi igral v filmih. Od klica za pomoč do odprtega avtomobila je minilo komaj dobrih dvajset minut.

"Kako se vam lahko oddolžimo?" smo vprašali rangerja in že vlekli denarnico na plano.

"Nič ni treba, vse je v redu," sta skromno odvrnila, "želimo vam lep preostanek dneva in veliko užitkov v Velikem kanjonu."

Hitrejši so bili od naše urgence. Čeprav je šlo zgolj za zaklenjen avto.

23 minut – za vlečno službo v Ljubljani Ah, to je bilo v Ameriki, boste rekli, a prav podoben primer imam na zalogi tudi iz Slovenije.

Pred nekaj meseci je na cesti sredi Ljubljane ostal naš naložen službeni kombi. Pokvaril se je. Nismo vedeli, kaj narediti, klicali smo zavarovalnico, kjer so rekli, da naša polica tega ne vključuje.

Niso popustili, čeprav smo jim grozili, da jih bomo zamenjali. Potem se je eden spomnil, da je najbrž najbolje poklicati klasično vlečno službo, ki bo kombi odvlekla do servisa. Rečeno, storjeno. Poklical sem jih in razložil situacijo.

Rekli so, da bodo prišli v pol ure in da bo stalo nekaj deset evrov. Prišli so celo malce prej in zgledno opravili svoje delo. Šlo je za klasično tržno storitev.

Sklep Zdaj pa razmišljam in nič mi ni jasno. Kako je mogoče, da urgentna vožnja rešilnega vozila, ki rešuje življenja v okviru spodobno javno financiranega zdravstvenega sistema, komaj deluje z enako hitrostjo kot prav nič urgentna vožnja avtovleke, ki deluje povsem neodvisno od države in zgolj s podjetniško pobudo.

Odgovor je strašljiv: če se ti v Sloveniji zgodi nesreča, je bolje, da si avto kot pa človek.