Stanje tu še zdaleč ni poenoteno, že v neposrednem okolju, ki ga spremljam osebno. Poleg tega se ves čas spreminja tudi na nacionalni ravni. Kot da se v šolah glede tega dejansko ne morejo odločiti, kaj bi bila najboljša rešitev.
Pregled stanja učenja angleščine Pri angleščini kot prvem tujem jeziku so precejšnje razlike pri tem, kdaj začnejo njeno poučevanje. Najstarejši sin, ki je zdaj v drugi polovici srednje šole, se je angleščine kot prvega tujega jezika v maniri nekakšnega poskusnega zajca pred skoraj desetimi leti začel učiti v tretjem razredu osnovne šole.
V nasprotju z njim je bil mlajši sin, ki je v srednjo šolo začel hoditi pred nekaj meseci, del običajne generacije, ki se je angleščine začela učiti leto pozneje, v četrtem razredu. Enako je bilo s hčerko, ki je zdaj v drugi polovici osnovne šole, vendar ne iste, na katero sta hodila fanta, čeprav se je že naslednja generacija angleščine spet začela učiti v tretjem razredu. Po novem naj bi se angleščine začeli učiti že v drugem razredu osnovne šole.
Drugi tuji jezik Pri drugem tujem jeziku so, kolikor mi je uspelo izvedeti, stvari bolj jasne. V osnovni šoli je ta na voljo zgolj kot izbirni predmet od sedmega razreda, torej od približno trinajstega leta otrokove starosti, obvezni predmet pa postane šele v začetku gimnazije, torej pri nekako petnajstih letih otrokove starosti. Že od nekdaj je jasno, da je treba učenje tujih jezikov začeti zgodaj, ker se takrat razvijajo možgani. A kako zgodaj? Na to temo še ni enotnega odgovora, mnenja pa se še kako krešejo med seboj. Eno od bolj utemeljenih razlag na to vprašanje lahko dajo nevrologi, ki so prišli v stik s t. i. divjimi otroki, torej tistimi, ki do določenega leta starosti niso bili v stiku s človeškim govorom. Eden od njih je bil priznani ameriški nevrolog Harold Klawans. Ta je privzemanje jezika in govorjenja kot eno svojih res fascinantnih zgodb o evolucijski nevrologiji opisal v knjigi Jamska ženska, ki je v prevodu Branka Gradišnika pred kratkim izšla tudi pri nas. Pri tem izhaja iz primerov treh "divjih" otrok.
Divja deklica Lacey Prva je bila še dokaj majhna deklica. Niti tega ni vedel, kako ji je bilo ime – morda je bila celo brez njega, poimenoval pa jo je Lacey. Ko so ga prosili, da jo pregleda, je imela morda šest let. V bolnišnico je bila sprejeta, potem ko so jo našli zaklenjeno v nekakšni shrambi v razpadajoči stavbi daleč od ljudi. Inšpektor, ki jo je našel, se je skušal pomeniti z njo, a mu ni odgovarjala. Od sebe sploh ni dala glasu ali kakega drugega znaka, da zna komunicirati z njim. Ko je prišla h Klawansu na pregled, so o njej že vedeli nekaj več. Tako je bilo znano, da ima približno šest let, kar so ugotovili radiologi, potem ko so z različnimi tehnologijami ocenili starost njenih kosti. Prosili so ga, naj jo pregleda, da bi dobili odgovor na zapleteno vprašanje: zakaj ni mogla govoriti? Možnosti sta bili v osnovi samo dve: lahko je šlo za prirojeno ali pa pridobljeno lastnost. Če bi šlo za prirojeno napako, bi bila njena nemost posledica možganske nevrološke napake. Če bi šlo za pridobljeno lastnost, pa bi bila ta posledica dejstva, da njeni sicer normalni možgani do tedaj v toku njenega življenja niso bili v nobenem zaznavnem stiku z govorico, saj bi jo drugače osvojili že samodejno. Klawans je stopil k njej v sobo in rekel: "Hej."
Deklica se je k njemu ozrla s postelje in odgovorila: "Hej." Odgovor je bil na dlani. Z govorjenjem in jezikom do tedaj ni imela stika.
V manj kot dveh dneh je Lacey že začela osvajati prve besede, kar se je izkazovalo tudi v toku nevrologovega pregleda, ko je deklica drugo za drugo že povzemala in ponavljala besede, ki jih je za določene predmete uporabljal Klawans.
Šestletna Lacey se je kmalu naučila govoriti povsem normalno, Klawans pa se je ob njej spomnil na drug primer, ki se je končal precej drugače.
Divji fant Victor Legendarni francoski režiser François Truffaut je leta 1970 zrežiral film Divji otrok, ki je temeljil na resničnih dogodkih, v njem pa je tudi sam odigral eno od vlog, in sicer zdravnika Jean-Marc-Gaspara Itarda. Glavni junak te klinične pripovedi je adolescent, mladostnik, ki je bil tako kot Lacey brez imena in brez zmožnosti govora. Znan je bil po vzdevku Divji fant iz Aveyrona, kajti blizu tega kraja v Franciji so ga proti koncu 18. stoletja našli v gozdu, v katerem je živel čisto sam. Doktor Itard ga je krstil za Victorja. Obveljalo je, da je bil star nekako dvanajst let, ko so ga našli.
Takrat ni bilo radiologije, da bi ocenili njegovo starost po kosteh, tako da so to storili glede na vsesplošno dozorelost njegovega telesa: taka ocena je sicer bolj nezanesljiva kot tista, ki temelji na rentgenskih žarkih. Vsekakor je imel najmanj deset let, a lahko bi jih imel tudi štirinajst ali petnajst. Ko so ga odkrili, ni znal govoriti in tudi ni razumel govorice. Kazalo je tudi, da se mu niti sanja ne, da so besede namenjene sporazumevanju med ljudmi. Na tej točki je v njegovo življenje prišel takrat že zelo spoštovani profesor Itard. Prevzel je vso skrb za Victorja. Več kot pet let ga je skušal naučiti govora, ga pripraviti do tega, da bi usvojil vsaj osnovno govorico. A tudi preproste besede so bile zunaj fantovega dosega. Lacey je po drugi strani nove besede vpijala kot goba. Že v tistem kratkem času, ko je bila pri Klawansu na pregledu, se je naučila nekaj besed, razumela pa je tudi, da naj bi se uporabljale za sporazumevanje. Victor je po več letih razumel le majhno število besed in fraz; največ, kar je kdaj izustil, je bila kaka besedica, a tudi te je pogosto uporabljal napačno. Kako to, da se je Lacey zlahka učila besed in pozneje naučila jezika, medtem ko Victorjevi možgani tega niso bili zmožni? O Victorju sicer niso bile na voljo vse podrobnosti njegovega življenja. Mogoče je, da je bil umsko zaostal ali da je trpel za kakšno drugo nevrološko motnjo, ni pa ravno verjetno, saj je bil Itard izkušen opazovalec nevroloških funkcij in bi tovrstno abnormalnost hitro opazil. Poleg tega se je fant naučil samostojno preživeti v gozdovih, za kar je gotovo potreboval tudi precej inteligence.
V čem je bila bistvena razlika med njima, po čem sta se razlikovala? Edina bistvena razlika med njima je bila v tem, koliko sta bila stara, ko sta prišla v stik z jezikom. Lacey je imela ob tem šest let, Victor pa je bil nekako dvakrat starejši.
Harold Klawans je v svojih ugotovitvah iz obeh primerov jasen: jezik je mogoče privzeti zgolj, dokler se možgani še razvijajo in ko še niso prišli do skrajne meje svojega razvojnega potenciala. S koncem tega procesa je konec tudi priložnosti, da se naučimo jezika kot oblike simbolnega sporazumevanja!
Seveda pa učenje jezika in govorjenja ne poteka po principu vse ali nič.
Primer deklice Genie Potrebnost čim zgodnejšega izpostavljanja jeziku in govorjenju dokazuje tretji primer, ki ga navaja Klawans. Šlo je za deklico, poimenovali so jo Genie, ki jo je imel oče od dvajsetega meseca starosti zaprto v sobi, pri čemer je pazil, da ni imela tako rekoč nobenega stika z ljudmi. Vendar pa se je Genie pred poznejšo izolacijo, to je potrdila njena mama, že naučila nekaj besed. V tej prisilni izolaciji in jezikovni puščavi je živela vse do svojega trinajstega leta, tako da je že prešla v puberteto. Njeni možgani so se razvili do odrasle velikosti, ne da bi bili deležni okoljske govorice. Njen očitno shizofrenični oče je ravnal z njo kot z živaljo. Še celo lajal je nanjo, namesto da bi ji kaj rekel. Ko so jo končno rešili, ni premogla nikakršne govorice. Tako kot Lacey in Victor ni mogla ne govoriti ne razumeti govorjenja. Če se je česa v prvih dveh letih pred izolacijo naučila, je očitno vse pozabila. Povedati ni znala nič. V tem stanju so jo začeli izpostavljati govorici in jo poučevati v govorjenju. Šlo ji je precej bolje kot Victorju. Naučila se je sorazmerno dobro razumeti jezik, v govorjenju pa je precej zaostajala in nikoli ni obvladala niti osnov slovnice. Pred Victorjem je imela to prednost, da so nekatere ključne prvine v učenju jezika po nastopu pubertete v resnici pomenile le "utrjevanje snovi" iz njene rane mladosti. Tako se ji je posrečilo, da je usvojila znatno mero jezikovnega razumevanja. Če je Victor prvotni zgled za to, kaj se zgodi otrokom, ki so v času, ko so dovzetni za privzemanje govorice, v svojem okolju prikrajšani za stik z govorico, pa nas Genie uči, da privzemanje ne poteka po načelu vse ali nič. Lahko se je učila, čeprav se pri tem ni odlikovala, v smislu razumevanja nevrofiziološkega temelja govorjenja pa je zapolnila vrzel med Victorjem in Lacey. Kaj nam to pove o učenju tujih jezikov?
Čim bolj zgodnje izpostavljanje tujim jezikom Zdi se več kot logično, da je treba otroke v šoli čim bolj zgodaj izpostavljati tujim jezikom. Kako, v kakšni obliki, kot obvezna ali izbirna vsebina, je seveda stvar odločitve šolskega in tudi že predšolskega sistema (treba je poudariti, da je recimo angleščina zelo prisotna že v našem splošnem bivalnem okolju). Seveda pa morajo starši v zgodnejših letih svojih otrok aktivno skrbeti za njihov jezikovni razvoj in poskrbeti, da njihovi otroci takrat čim bolje usvojijo svoj materni jezik. Drugi tuji jezik kot obvezni predmet šele na začetku gimnazije, pri približno petnajstih letih starosti mladostnikov, se v tem smislu kaže kot precej prepozno seznanjanje z novo jezikovno matrico. Zato ta, če ni pospremljena z občutnimi in dolgotrajnimi napori ter aktivno uporabo in prisotnostjo jezika v okolju (ter morebitnim poprejšnjim učenjem v taki ali drugačni obliki), običajno ne pripelje do njegovega tekočega govorjenja. Seveda pa ni pomembno samo to, kdaj pridete v stik s tujimi jeziki, temveč tudi to, kdo in kako jih poučuje. Za konec je tu moja osebna zgodba.
Najboljša učiteljica tujega jezika v mojem življenju Ko je v prvem letniku srednje šole pred skoraj 35 leti prvič stopila v naš razred in nas pozdravila v angleščini, smo vsi začutili, da tukaj ne bo šale. Hitro se je pokazalo, da smo imeli prav. S kombinacijo strogosti, ki nas je prisilila, da smo bili vse njene ure v polni pripravljenosti, če bi nas kar naenkrat poklicala k besedi, spodbude, s katero nas je "prisilila", da smo si takoj začeli ustvarjati lasten slovar angleških besed, ki smo se jih naučili na novo, ter doslednosti, s katero je vsakič znova z neverjetno hitrostjo, a natančno preverjala, ali smo pravilno in precizno naredili zadane naloge, je našo šepajočo angleščino hitro dvignila na povsem drugo raven. Kot najstniška mularija smo si bili edini v tem, da je "pasja" učiteljica, a že tedaj smo vedeli, da je ena od tistih, ki nas bo kar nekaj naučila. Njena prizadevnost, s katero nam je "potiskala" angleščino v glavo, je bila še toliko bolj neverjetna ob dejstvu, da je bilo to njeno zadnje šolsko leto pred upokojitvijo. Njena zamenjava leto pozneje je bila zgolj njena bleda senca – bila je pač učiteljica, kakršnih ne delajo več, in ena od redkih, ki se jih z odobravanjem spominjam vedno znova. Še zdaj slišim tišino, ki je zavladala vsakič, ko je stopila v razred.
0
