Če berete, gledate in poslušate slovenske medije ali pa ste na kakršenkoli način vključeni v slovensko medijsko krajino, četudi zgolj s spletnim komentiranjem ali prisotnostjo na socialnih omrežjih, boste gotovo pritrdili tezi, da se je v zadnjih petih, šestih letih močno okrepil negativizem Slovencev kot naroda in tudi njegovih posameznikov.
Novinarji, publicisti in drugi resni analitiki, od ekonomistov in sociologov naprej, med seboj kar tekmujejo v tem, kdo bo podobo narodovega in posameznikovega značaja zmlel v bolj droben prah, kdo bo iz slovenskih tranzicijskih napak ustvaril bolj elegantno retorično pirueto ter kdo bo na bolj šokanten način predstavil neko napako in jo povzdignil v škandal vesoljnih razsežnosti.
Tudi bralci teh novic smo se (kot kaže) bolj ali manj sprijaznili s takim poročevalskim konceptom, saj v medijskem okolju že dolgo velja pravilo, da ima negativna novica večinoma veliko večji odziv kot pozitivna. To postane jasno po praktično vsakem spremljanju takih ali drugačnih poročil, ki v ospredje praviloma postavljajo slabe novice. Postavlja se vprašanje, ali lahko to neuradno državno tekmovanje za najbolj destruktivno in negativno osvetlitev Slovencev, ki poteka vse od začetka krize, na koncu rodi pozitiven družbeni rezultat. Je to kreativna destrukcija v imenu napredka ali negativna destrukcija, ki prinaša nadaljnje nazadovanje tako v družbenem kot tudi socialnem smislu? Lahko vsi ti minusi rodijo plus? Po mojem mnenju ne, zato skušam v svojih besedilih ob osvetljevanju morebitnih negativnih primerov postreči še z nasprotnim, pozitivnim. Imam za tako ravnanje in pisanje kakšne prepričljive družbene dokaze? Morda. Za začetek je tu zgodba o neverjetnem vrvohodcu Philippu Petitu. Sprehod med Dvojčkoma Te dni so v kinu začeli predvajati film Pot do slave z originalnim naslovom The Walk, nekakšno ekranizacijo znamenitega "umetniškega zločina stoletja". Pri tem je francoski vrvohodec Philippe Petit poleti leta 1974, še preden so v New Yorku uradno odprli Svetovni trgovinski center, s svojimi kompanjoni v neverjetni pustolovščini med nebotičnikoma ponoči na skrivaj napel žičnato vrv. V zgodnjem avgustovskem jutru se je sprehodil štiristo metrov nad tlemi med njunima vrhovoma in na žici potem uprizoril še pravo umetniško predstavo. Petit je idejo za ta nedojemljivo nevarni "sprehod" dobil skoraj sedem let prej. Po legendi se je to zgodilo v zobozdravstveni ordinaciji, ko je listal po francoskih revijah in v eni odkril članek o načrtih za gradnjo Dvojčkov. Od takrat se je vse do uresničitve ideje fanatično ukvarjal z njenim načrtovanjem in temu podredil svoje življenje. Vizualna filmska delikatesa, ki te v zadnjem delu filma z dodano tretjo dimenzijo dobesedno ponese na vrh slavnih nebotičnikov (njuna poznejša usoda filmu seveda dodaja občutljivo komponento, ki bo sprožila raznovrstne odzive), pa se je, vsaj meni, v spomin vtisnila iz nekega drugega razloga.
Ne izreci smrtonosne besede Ko nas Petit v podobi igralca Josepha Gordona-Levitta v filmu popelje skozi svojo življenjsko zgodbo, se tudi sam sprašuje, ali je ob tej največji avanturi v svojem življenju kdaj pomislil na smrt. Smrt, se zdrzne, ko izusti to besedo, to besedo sem morda v življenju izustil vsega nekajkrat, morda trikrat, saj nisem hotel, da me, glede na to, kaj sem počel, torej visoko nad tlemi hodil po vrvi brez varovanja, njen pomen kakorkoli obremenjuje ter mi zastrupi glavo in možgane. Ta odločenost, da bo ohranil čisto glavo, glavo brez balasta, brez misli na neuspeh, ki bi se lahko končal tudi s smrtno nesrečo, se kaže tudi v filmu, ko se v kriznih trenutkih zadnjo noč pred začetkom podviga sporeče s svojim dekletom in to izrazi strah pred tem, da lahko umre med izvajanjem svojega podviga. "Ne," ji zakliče, "ne govori mi tega. Nočem slišati te besede, nočem, da vpliva name." Seveda imate lahko Petita tudi za malo premaknjenega, "norca" v pozitivnem smislu te besede, ki je bil pripravljen za uresničitev svojega sanjskega projekta zastaviti dobesedno vse, njegovo zavračanje besede smrt pa označite za kompulzivno motnjo brez širšega konteksta. A vendar ima njegovo stališče na to temo tudi čvrsto znanstveno potrditev v raziskavah ameriškega sociologa Davida Phillipsa (več o tem si lahko preberete v knjigi Vplivanje Roberta Cialdinija).
Wertherjev učinek Zgodba o Wertherjevem učinku je obenem srhljiva in zanimiva. Pred več kot dvema stoletjema je Goethe objavil roman Trpljenje mladega Wertherja, v katerem glavni junak Werther na koncu stori samomor. Knjiga je imela osupljiv učinek. Ne samo da je Goetheju prinesla takojšnjo slavo, temveč je hkrati podžgala tudi val posnemajočih samomorov po Evropi. Ta učinek je bil tako močan, da so oblasti v več državah roman prepovedale. David Phillips, sicer sociolog na kalifornijski univerzi v San Diegu, je že pred nekaj desetletji naredil raziskavo, ki je sledila Wertherjevemu učinku vse do modernega časa. Njegove ugotovitve so pokazale, da se takoj po objavi zgodbe o samomoru na naslovnici pomembnega medija stopnja samomorov dramatično vzpne na tistih geografskih območjih, kjer je bila zgodba deležna velike pozornosti javnosti. Phillipsov argument je, da se določeni ljudje s težavami, ko berejo o tem, kako je kdo dvignil roko nadse, ubijejo, ker ga posnemajo. V morbidni ponazoritvi načela družbenih dokazov se ti ljudje na podlagi ravnanja druge osebe s težavami odločijo, kako bi morali ravnati. Z obdelavo statističnih podatkov je ugotovil, da se je v dveh mesecih po vsaki zgodbi o samomoru na naslovnici ubilo povprečno oseminpetdeset ljudi več kakor navadno. V določenem smislu je vsaka zgodba o samomoru ubila oseminpetdeset ljudi, ki bi sicer še živeli.
Wertherjev učinek, nadaljevanje Kakor da strašljivi dejavniki v Phillipsovih podatkih ne bi zadostovali, so njegove nadaljnje raziskave še bolj presenetljive. Ugotovil je namreč še to, da se tudi po drugih nasilnih dejanjih, ki so deležna velike medijske pozornosti, poveča število umorov, ki jih spodbudi oponašanje. Boji na boksarskih prvenstvih v težki kategoriji, o katerih poročajo v večernih poročilih, očitno povzročijo merljivo povečanje stopnje nasilja in umorov v ZDA. Analiza teh bojev je najbolj osupljiva v svojem prikazu specifične narave posnemovalnega nasilja, ki ga sprožajo boji. Kadar je v tovrstnem boju izgubil temnopolti borec, je stopnja umorov v naslednjih desetih dneh znatno narasla, ko je šlo za mlade temnopolte moške žrtve, ne pa tudi za mlade belopolte moške. Po drugi strani je bilo tedaj, ko je v tekmi izgubil belopolti moški, v umorih v naslednjih desetih dneh ubitih več mladih belopoltih moških, ne pa tudi temnopoltih. Če te rezultate združimo z vzporednimi ugotovitvami v Phillipsovih podatkih o samomorih, je jasno, da se nasilno vedenje in agresija s široko medijsko pokritostjo pogosto neprijetno razširita na podobne žrtve, ne glede na to, ali je nasilje usmerjeno v sam subjekt ali v drugo osebo.
Sklep Zdaj pa vse prej napisano aplicirajte na poročila in besedila, ki jih vsakodnevno dobivamo na medijskem pladnju. Pomislite, kakšen posreden in tudi neposreden učinek imajo nenehno negativne zgodbe na naslovnicah časopisov in v najbolj gledanih terminih na naše vsakdanje življenje. Obenem te s pozitivnimi primeri vsaj približno ne pokažejo tudi njegove svetle plati – naše življenje od začetka krize namreč še zdaleč ni bilo samo slabo. Pomislite na to, kaj nam te zgodbe delajo že vsa ta leta in kako so, namerno ali pa tudi ne, vplivale na našo samozavest, našo željo po izboljšanju trenutnih razmer in na naša vsakodnevna življenja ter način, kako živimo. Nekaj je gotovo: če bi jih vsa ta leta poslušal in spremljal Philippe Petit, njegova glava še zdaleč ne bi bila čista. V njej bi bilo veliko preveč balasta in gotovo se ne bi odpravil na svoj vratolomni vrvohodski podvig.
2
