Michael Winterbottom – plodoviti provokator

Težko je najti veliko tako plodovitih, stalno zanimivih in provokativnih britanskih režiserjev, kot je 50-letni Michael Winterbottom. Michael Winterbottom se je rodil leta 1961. Študiral je angleščino na Oxfordu. Kariero je začel kot montažer v 80. letih v televizijski produkciji, z dvema dokumentarnima filmoma o švedskem režiserju Ingmarju Bergmanu pa je presedlal na režijo.

Širša javnost ga je "zavohala" z erotičnim filmom 9 orgazmov. "Kino je bil takrat izjemno konservativen in čistunski. Želel sem iti v popolno nasprotje in pokazati ljubezenski odnos samo skozi seks," je povedal leta 2004, ko je posnel film 9 orgazmov o paru, ki se predaja nasladi po vsakem koncertu, ki ga obišče. Sprašuje se, zakaj se pisatelj lahko na široko in brez cenzure razpiše o seksu, avtor filma pa tega ne more.

Znan je po mojstrskem mešanju pripovednih načinov. Zato so njegovi filmi svojevrsten izziv in provokacija, ki spodbujajo k bolj kompleksnemu gledanju. Na splošno gledano mu ni toliko do snemanja z velikimi zvezdami. Nagovarjali so ga že, naj snema v ZDA, vendar je vse projekte zavrnil, verjetno zato, ker ni mogel delati po svoji volji. Zabava namreč ni tista beseda, s katero bi opisali vzdušje v njegovih filmih.

"Ne maram filmov, ki te silijo v neko čustvo, kjer je čustven prizor podložen z ustrezno glasbo, če mogoče nisi dojel bistva. Všeč so mi filmi, ki pri vsakomur spodbudijo nekaj drugega. Pogled vsakega gledalca morda odseva njegova doživetja," je leta 2004 povedal za Guardian.

Za film Na tem svetu je leta 2004 je dobil zlatega berlinskega medveda in bafto za tujejezični film, saj je film posnet v iranščini in v jeziku paštuni, ki ga govorijo v Pakistanu. Pot v Guantanamo mu je prinesel srebrnega medveda za režijo na Berlinalu leta 2006. Trije njegovi filmi – Dobrodošli v Sarajevu, Čudežna dežela in 24-urni žurerji so se potegovali za cansko zlato palmo. V zadnjih petnajstih letih je posnel 17 celovečernih filmov.