Nabriti fičo

Abarth je namreč do tedaj imel v programu svoje tovarne pravo modno revijo karoserij italijanskih oblikovalcev, saj so zanj delali prav vsi od Allemana do Zagata. Za torinski avtomobilski salon 1956 je pripravil šest svetlo sivih primerkov fiata 600 berlinette. Opremil jih je z motorjem abarth 750, ki je s svojimi zmogljivostmi kmalu zaslovel po vsej Italiji. Fiatovemu 600-kubičnemu 22-konjskemu (16,5 kW) izvirniku je namreč delovno prostornino povečal na 747 ccm, moč pa na 38,5 kW (51,5 KM).

Povpraševanje po predelanem fiatu 600 je bilo tako veliko, da Abarthova tovarna ni mogla zadostiti povpraševanju. Namesto, da bi povečal število delavcev, ki so bili prezaposleni s proizvodnjo izpušnih sistemov, je izboljšave fiata 600 raje ponudil v paketu "kit". Abarthi 750 so zato v svoji zares imenitni dirkalni karieri imeli veliko zelo različnih podob, saj so bile nadgradnje serijskega fiata 600 z Abarthovim kompletom zelo odvisne od posameznih mehanikov.

Nekaj primerkov so predelali tudi v Abarthovi tovarni. Zanje so bili značilni okrepljena prednja listna vzmet, večji zadnji listni vzmeti, kolutne prednje zavore, dodatni hladilnik, možnost odprtega pokrova motornega prostora, poseben trikraki volanski obroč in Amadorijeva ali Campagnolova platišča. Leta 1960 je uspešni trik ponovil še s fiatom 600D, ki mu je izvirno delovno prostornino povečal na 767 ccm in dodal veliko svojih delov. Zadnja inkarnacija tega motorja je imela delovno prostornino kar 847 ccm in nosila oznako 850 TC (turismo competizione). Na podoben način je pozneje predelal tudi fiat 500.