Leteči ležalnik

Leta 1951 je namreč razvil dirkalni motocikel, ki ga je voznik upravljal leže, podobno kot danes nekateri kolesarji vozijo »ležicikle«. Motocikel, ki ga je občinstvo zaradi zasnove kmalu preimenovalo v "Fliegender Liegestuhl" (leteči ležalnik), je bil zaradi tega visok zgolj 75 centimetrov, zaradi česar se je ponašal z zelo majhnim zračnim uporom, ki ga je dodatno zmanjševala še zelo aerodinamična oblika zaprte karoserije. Baumm je za svoje vozilo navdušil nemško tovarno motociklov NSU, ki mu je pomagala pri njegovi izdelavi. Izdelal je rekordna motocikla BAUMM I in BAUMM II, s katerima je leta 1954 dosegel enajst novih svetovnih rekordov v hitrosti vožnje z motociklom v razredih 50 do 175 ccm. Z motociklom BAUMM I z motorjem z delovno prostornino 49 ccm in največjo močjo 2,5 kW (3,4 KM) je leta 1954 dosegel največjo hitrost 127 km/h, leta 1955 pa celo151 km/h, z motociklom BAUMM II z motorjem z delovno prostornino 98 ccm in največjo močjo 5,25 kW (7,2 KM) pa se je leta 1954 peljal z največjo hitrostjo 178 km/h.

Maja 1955 je njegovo delovanje žal prekinila tragedija. Med dirko na dirkališču Nürburgring je namreč zapeljal s steze in se smrtno ponesrečil. Tedaj je bil star 35 let. Tragična smrt tovarne NSU ni odvrnila od dirkanja z njegovimi motocikli, saj je v prihodnjih letih z njimi dosegla še nekaj rekordov. Voznik H. P. Müller je denimo leta 1956 z različico motocikla BAUMM II, ki so ji moč motorja s prednabijanjem vstopnega zraka povečali na 10,1 kW (13,5 KM), dosegel največjo hitrost 196 km/h.