Katastrofa pod kolesi

Vem, da nisem povedal nič novega, še bolj žalostno je, da to vedo celo tisti, ki za ceste skrbijo. Že leta uradne analize kažejo, da je več kot polovica slovenskih cest v slabem ali katastrofalnem stanju. Ampak popravila stanejo. Veliko ceneje je postaviti prometni znak za grbine, morda omejiti hitrost, najbolje pa se delati kot, da jam, grbin in ostalih pasti sploh ni. In za gospode, ki o tem odločajo, jih verjetno res ni. Avtoceste in centri mest, še posebno iz limuzin niti ne izgledajo tako grbinasto. Sam, ki uporabljam veliko regionalnih cest in nimam limuzinskega podvozja, pa stojim pred blagajno z dolgim računom, ki ga bom moral plačati. In to za tisto, za kar sem ob registraciji avtomobila s prispevkom za ceste že tako plačal. In kar z davkom tako plačujem vsak dan. Ampak jaz ne želim plačevati za terenski poligon, ampak za ceste!

Toda zato nekje prihranim. Živim namreč v državi, ki svojim državljanom omogoča izkušnjo potovanja po deželah tretjega sveta kar doma. Spolzek asfalt nam daje občutek vožnje po zasneženi Himalaji, jame v njem pa skrbijo za občutke vožnje po centralni Afriki.

Ampak zakaj nam država omogoča ta "privilegij"? Morda želijo odgovorni poskrbeti, da se promet preusmeri na avtoceste. Ne verjamem! Tam zaradi tovornjakov, delovnih zapor, le dveh pasov in hitrostnih omejitev na delih, kjer so avtoceste v resnici le hitre ceste, že tako vse stoji. In po tej analogiji bi bilo najbolje voziti po makadamskih gozdnih cestah in vlakah (če bi smeli), saj so mnoge od njih v boljšem stanju od mnogih regionalnih cest.

Morda je za slabe ceste kriv močan lobij proizvajalcev terenskih vozil, ki želi povečati prodajo pri nas? Ali pa skuša država pregnati z naših cest športne avtomobile? To bo! To je verjetno način, s katerim država skrbi za zmanjšanje hitrosti na slovenskih cestah in zbistritev zasanjanih in pijanih voznikov.

Super. Naše ceste so v tako slabem stanju zato, da bi bilo na njih manj nesreč!

Res? Resnica je žal nasprotna. Grbine na cesti razbremenijo avtomobil in zmanjšajo oprijem. Še več, vijuganje med luknjami na cesti ne vpliva blagodejno na nasproti vozeča vozila. Ne, nočem reči, da so za nesreče krive slabe ceste. So pa dodatni faktor, ki že tako nesposobne in opite ali kronično hitre in neumne (objestne) slovenske voznike hitreje pripeljejo do izgube nadzora nad vozilom in živci.

Razlog za stanje slovenskih cest tako ni v teoriji zarote, ampak v veliko preprostejši lenobi in pohlepu. Marsikdo bo oporekal, saj so slovenske ceste kar naprej zaprte zaradi popravil. Verjetno je težava prav v tem. Delo je bolj kot ne tolažba za voznike, ki potem upajo, da bo bolje. A v resnici je nasprotno. Popravila so načeloma površna in v stilu: malo "flik", da bo še bolj rukalo in malo bitumenskih zalivk, da bo motoristom še bolj drselo!

Moto je jasen: slabše kot popravimo, prej bomo spet zaslužili z novim popravilom. Predvsem pa čas trajanja popravil kaže, da je nekaj hudo narobe. Da v tretjem tisočletju popravljamo dele cest dlje, kot jih v razvitem svetu gradijo, je v nebo vpijoče. Da se po deloviščih delavci predvsem sprehajajo in gledajo, kako eden od njih dela, je še najmanjša težava. Je pa pokazatelj, zakaj za denar, ki ga plačujemo državi za obnovo cest, dobimo sestavljanko iz lukenj in grbin.

Vem, odgovorni bodo jamrali, da imamo grozljivo veliko – celo nekaj tisoč kilometrov državnih cest, da sta za luknje kriva narava in promet. In da so zime hujše in število tovornjakov večje od proračuna. A na cesti ostaja še nekaj, kar nam postavljajo, da nam udarja v podvozje in hrbtenico. Hitrostne ovire pred šolami in v mestnih jedrih, kjer vozimo s hitrostjo 30 km/h, so pri naši kulturi vožnje nujni. A postavitev grbin na odseke cest, kjer vozimo s 60 ali celo 90 km/h na uro nas vrača v razmišljanje o teoriji zarote. Da nima država kakšne povezave s prodajo rezervni delov in mehaniki. In grozljivo spoznanje – seveda jo ima! Za vsak avtomobilski del in vsako delo mehanika ji plačamo davek!

In ko na koncu ostanemo z računom na servisu, nam ostane le še vprašanje, kdo od tistih, ki je položil slab asfalt, ki ni zakrpal lukenj, ki je namerno pustil neoznačen rob asfalta ali grbino, nam bo plačal. Tožba države ali občine, ki je pristojna za določeno cesto morda uspe, a bo zapleteno. Potrebno je dokazati nepravilnosti v urniku vzdrževanja, ker v oči bodeče jame niso dovolj. Če na cestišču kaj odlomimo, je lažje, saj je postopek tak kot pri prometni nesreči. Če imamo kasko zavarovanje, ne bo problem. A težava je v tem, ker nam grbine, neravnine, pasti iz dneva v dan načenjajo avto.

Zato, ob naslednjem nakupu blažilcev ali pri nastavitvi optike pomislite, da bi račun morda poslali na direkcijo za ceste, na vlado ali komunalo …

A kam naj pošljemo račun zaradi bolečin v križu? Nam ostane le tolažba, da je vseeno bolje - da nam razmere na slovenskih cestah razbijajo avto, kot pa da nam razmere v slovenskem prometu razbijejo glavo. Ali pa vsi skupaj upajmo, da kmalu pade sneg in vsaj malo prekrije vse skupaj. Nekaj je namreč gotovo, spomladi bodo stvari veliko slabše.