Fiat za dirko Mille Miglia

Močnejši motor

508 C M. M. je imel nekoliko močnejši štirivaljni motor, ki je namesto 32 razvijal 42 konjskih moči, in menjalnik s športni vožnji bolj naklonjenimi prestavnimi razmerji. Večja je bila tudi posoda za gorivo, v katero je namesto 33 šlo kar 108 litrov goriva. To so bile poleg drugačnih nastavitev v glavnem tudi vse mehanične spremembe.

Aerodinamična karoserija

Pomembnejše so bile aerodinamične spremembe karoserije, ki so kljub majhnemu povečanju motorne moči avtomobilu omogočale, da je namesto 110 dosegel največjo hitrost 140 kilometrov na uro, boljši pa so bili tudi pospeški. Karoserijo, ki je bila prva zares pontonska na fiatu, saj so se sprednji blatniki prek bokov neposredno podaljšali v zadnje, je Fiat oblikoval v sodelovanju z inštitutom za aerodinamiko na torinski politehniki in karoseristom Saviom. H končni različici s precej ravno streho, ki se je na zadku strmo spustila k tlom, so menda prispevali tudi poskusi Fiatovega glavnega inženirja Danteja Giacose, ki je ugotovil, da škatlasta oblika kombijevskemu topolinu omogoča večjo končno hitrost od limuzinske.

Prvi v svojem razredu

Giacosa se očitno ni motil, saj je dirkač Piero Taruffi s fiatom 508 C M. M. leta 1938 že na prvem nastopu na dirki Mille Miglia zmagal v svojem razredu in 1620 kilometrov povsem običajnih cest na relaciji Brescia–Rim–Brescia prevozil s povprečno hitrostjo112 kilometrov na uro. Uspehi so sledili tudi na naslednjih dirkah vse do izbruha druge svetovne vojne leta 1939.