DKW monza

Športnik na DKW-jevi osnovi

Nemška dirkača Günther Ahrens in Albrecht W. Mantzel sta namreč po vrsti zmag z dirkam prirejeno limuzino DKW 3 = 6 "Sonderklasse" na turnih prvenstvih in relijih začela na njenem podvozju razvijati športni kupe. Na šasijo DKW-ja 3 = 6 sta pritrdila majhno in lahko karoserijo iz kombinacije steklenih vlaken in poliestra, ki so jo izdelali pri stuttgartskem karoseristu Dannenhauer & Stauss.

Majhna teža za boljše zmogljivosti

Takšen avtomobil je tehtal okrog 780 kilogramov, kar je bilo 115 kilogramov manj od serijske limuzine. Z enakim 900-kubičnim dvotaktnim motorjem največje moči 30 kilovatov je zato namesto 125 dosegel največjo hitrost 140 kilometrov na uro, z mesta pa je do 100 kilometrov na uro namesto v 31 pospešil v 20 sekundah.

Rekordi

Boljše zmogljivosti so prišle do izraza tudi na dirkališčih. Decembra 1956 je namreč moštvo z dvema nemškima in dvema švicarskima dirkačema na dirkališču v Monzi s povprečno hitrostjo 140 kilometrov na uro doseglo kar pet hitrostnih rekordov: na 4000 milj, na 5000 milj, na 10 tisoč kilometrov ter na 48 in 72 ur vožnje.

Ugibanja o številu

DKW monza je bil sicer na voljo tudi kot serijski izdelek, radi pa so ga menda imeli predvsem Američani. Poleg Dannenhauerja & Staussa sta karoserije zanj izdelovala še karoserijski delavnici Massholder iz Heidelberga in Robert Schenk iz Stuttgarta, na voljo pa so bile tudi v "kit" izvedbi. Zato ni povsem gotovo, koliko avtomobilov so zares izdelali. Najpogosteje se omenja številka 240, ob čemer nekateri pripomnijo, da jih je bilo dejansko izdelanih 155 ali celo le 53. Proizvodnja se je vsekakor zaključila leta 1958.