Renault megane coupé dCi 160

Kupejevska oblika se tepe s funkcionalnostjo

V tej barvi, s spojlerjem na zadku in večjimi pragovi na hitro ta megane lahko koga preslepi, da je RS, zato ne preseneča, da sta nam takšno vprašanje v času testa postavila kar dva mimoidoča. Izžarevanje športnosti je tukaj nedvomno vrlina, a na račun kupejevske silhuete nekoliko trpi funkcionalnost. Predvsem je okrnjen pogled nazaj in vstran (zadnji bočni stekli sta zelo majhni), potniki na drugi sedežni klopi pa bodo hitro navrgli kakšno pripombo čez višino stropa.

Vmesni člen

Vozne lastnosti so na visokem nivoju. Ta megane seveda ni RS in med zavoji ni tako oster kot britvica, tudi vzmetenje ni tako zelo trdo, a je vseeno meja zdrsa zelo visoko, slednji pa je tudi precej predvidljiv. Če je udobje v prvem planu, potem ta megane ni za vas, podvozje je namreč precej čvrsto nastavljeno, tresljaje z grbin pa avtomobil posledično dokaj radodarno prenaša na potnike. Zanimivo je, da se nam je prejšnji megane coupe s šibkejšim bencinskim motorjem zdel manj športno nastrojen. Tudi krmilni mehanizem je tukaj boljši od tega, kar smo pri renaultih vajeni, le menjalnik ne omogoča posebej hitrega prestavljanja.

Motor ne razočara

Nad dvolitrskim dizlom se bodo zmrdovali le tisti, ki zvečer namesto kozarca piva vase zlijejo deciliter bencina. Agregat je namreč zelo dober, pohvalno prožen in tih, s testno porabo 7,5 litra pa tudi relativno varčen. Seveda ne pričara zanimivega bencinskega zvoka (ki smo ga zaradi dinamičnega značaja vseeno malo pogrešali), a se oddolži z obilo navora, zaradi česar voznik nikoli ni mnenja, da moči ni dovolj. Lahko pa se zgodi, da boste nad avtomobilom in podvozjem tako navdušeni, da se vam bo kolcnilo po RS-u.