Renault clio 1,2 TCE

Polepšan obrazek

S prenovo je clio dobil modernejši "nosek", kar je pravzaprav najbolj opazna sprememba, v skladu s sedanjimi trendi znamke je nekaj malenkostnih sprememb doživel tudi zadek. Vse skupaj deluje skladnejše in bolj moderno, a pretresljivih novosti ni. Manj popravkov lahko najdemo v notranjosti, kjer je okolje zelo podobno predhodnikovemu, še vedno pa grajamo dejstvo, da je volanski obroč ni nastavljiv po globini, s čimer bi si položaj za njim lahko nastavili bolj natančno (ta vrlina naj bi bila sicer na voljo v bogatejših različicah). Drugih pripomb načeloma nimamo, clio v ničemer posebej ne izstopa, zadosti pa večini potreb.

Umirjen značaj

Ponovimo lahko, da s štirimi metri dolžine clio v zadnji generaciji sploh ni majhen, kar se pozna v notranjosti. Prostor je namreč precej tudi na zadnjih sedežih, obenem pa tudi prtljažnik zmore pogoltniti za slabih 290 litrov prtljage. Bolj kot z dinamičnim karakterjem clio preseneti z umirjenim značajem in precej udobnim požiranjem grbin ter ne pogleduje proti najbolj dinamičnim predstavnikom svojega razreda.

Stari motorni znanec

Tokratni testni avtomobil je že četrti renault z 1,2-litrskim turbo bencinskim motorjem, zato pravzaprav stvari le ponavljamo. Motor nima apetitov po priganjanju v visoke vrtljaje, zaradi pomoči turbinskega polnilnika je namreč zelo živahen že pri nizkih vrtljajih, kar se ugodno pozna predvsem pri pomikanju med semaforji, kjer je navora vedno zadosti. Pohvalno je tudi to, da agregat ne opeša niti na avtocesti, smo pa si zaželeli šeste prestave, saj bi bila tako posledično tudi poraba goriva lahko nižja.