Opel zafira 1,9 CDTi 120 KM avt.

Da bi poleg teh dveh upoštevali še kakšnega zraven, se je zdelo nesmiselno. S prvo generacijo zafire so zato dobili točno to - prostoren avtomobil za sedem potnikov, ki se je ponašal še s prilagodljivo notranjostjo (zafira je prva uvedla enostaven način zlaganja zadnjih dveh sedežev v dno prtljažnika). Skozi leta so se proizvajalci domislili, da je enoprostorec lahko tudi oblikovno zanimiv in dinamičen. Opel je zato pri snovanju nove zafire zavihal rokave, združil vse zbrane ideje in na trg poslal drugo generacijo ter pravzaprav predstavili prvega sedem sedežnega enoprostorca s športnim karakterjem.

Zunanjost, notranjost

S tem so pokazali, da enoprostorci lahko združujejo prostornost in prilagodljivost, ne da bi pri tem trpel izgled in vozne lastnosti. Zafira s svojimi precej dinamičnimi linijami namreč kaže precej več športnosti, kot večina ostalih konkurentov. Prednji del se denimo skupaj z vetrobranskim steklom dviga dokaj položno, na športno poreklo nakazujeta tudi majhni vzvratni ogledali. Ti sicer lepo zaokrožujeta dinamično podobo, vendar je zaradi njunih (pre)majhnih dimenzij pogled nazaj nekoliko oviran. V notranjosti je sedežev sedem (zadnja dva se zložita v dno prtljažnika), vendar je za odrasle potnike dovolj prostora le na petih. Zadnja dva sta namreč bolj primerna za prevoze otrok, saj bi se zaradi pomanjkanja kolenskega prostora tisti večji kaj kmalu pričeli pritoževati. In ko smo ravno pri prostoru v notranjosti. Odlagalnih predalov je v tem avtomobilu toliko, da bi pri selitvi, namesto tovornjaka, lahko vso navlako zložili v zafiro. Vzdolžno je namreč preko celotne dožine avtomobila pod stropom nameščenih pet zaprtih predalov. K občutku prostornosti pripomore panoramska streha (sestavljena iz štirih velikih steklenih površin), ki jo je mogoče s pritiskom na gumb zastreti (kadar sončni žarki postanejo moteči).

Vozne lastnosti

Da zafira ni povsem običajen enoprostorec, izdaja tudi gumb "sport" na armaturni plošči. Ob pritisku nanj avtomobil popolnoma spremeni svoj karakter in se iz umirjenega enoprostorca prelevi v pravega športnika. Stopalka za plin postane odzivnejša, enako velja tudi za trikraki usnjeni volanski obroč. Šeststopenjski avtomatski menjalnik v režimu "sport" vselej skrbi, da so motorni vrtljaji visoko, kjer je moči in navora največ. To pa še ni vse. Prava tehnološka poslastica se skriva v podvozju s sistemom IDS plus. Na kratko povedano gre za tehnologijo stalnega nadzora blaženja CDC, ki ves čas preverja togost blaženja na vseh štirih kolesih. Rezultat je znatno bolj čvrsto nastavljeno vzmetenje pri vožnji v športnem načinu - temu primerna je lega v zavojih, voznik pa se, ob pomoči sedežev s poudarjenim bočnim oprijemom, počuti kot da bi se vozil športni limuzini. Ne tako majhno lastno maso in relativno visoko težišče v tem primeru zafira odlično skriva. In kaj bi si pri celotnem paketu želeli spremeniti? Razen menjalnika prav ničesar. Slednji pa bi lahko pri običajnem režimu prestavljal višje in na primer pri hitrosti 70 km/h vozil v šesti, ne pa v četrti prestavi (motor bi to brez težav zmogel).

Zmogljivosti, poraba

Stodvajset konjskih moči, kolikor jih proizvede 1,9-litrski dizelski motor v testni zafiri, je povsem dovolj za spodobno in občasno dinamično vožnjo, kadar pa si zaželimo telo prepojiti z adrenalinom in zelo hitro odpeljati par zavojev, pa je moči za odtenek premalo. Večina lastnikov se bo sicer športnega režina le redko posluževala in bo povsem zadovoljna z voznimi lastnostmi v "normal" režimu, vendar pa to ne velja za vse. Bolj dinamičnim voznikom torej priporočamo močnejšega dizla s 150 konjskimi močmi. Nekaj več kot dvanajst sekund in pol za pospeševanje do stotice ter končna hitrost 186 km/h, kolikor je potrebovala testna zafira, pač nista podatka, s kakršnima se ne bi mogel pohvaliti še marsikateri drug enoprostorec in ki bi zadovoljila vse uporabnike. Glede na športen volanski obroč, športne sedeže in predvsem glede na športno podvozje bi se velik del našega uredništva odločil za močnejšo izvedenko. Ta namreč bolj soupada z odličnim podvozjem in omogoča nekaj več dinamične vožnje. Povprečna poraba na testu je znašala 8,5 litra plinskega olja na sto prevoženih kilometrov, kar je za relativno velik in športno naravnan avtomobil povsem ugodno.

Cena, tekmeci

Zafira bo po vsej verjetnosti na svojo stran privabila tiste kupce, ki precejšen del svoje pozornosti namenjajo dinamičnemu izgledu in ki si vsake toliko časa zaželijo dinamične vožnje. Konkurenca je v tem avtomobilskem razredu kar močna - podobne športne vozne lastnosti ponujata recimo seat altea, ford C-max, vendar imata oba le pet sedežev. Med sedem sedežniki najdemo mehkejšega renaulta scenica, volkswagna tourana, toyoto corrolo verso, pred kratkim se je boju za kupce priključila še mazda 5. Nobeden od naštetih sicer ne ponuja magičnega "sport" gumba ali tako čvrstega vzmetenja, bo pa v kratkem nekaj podobnega (vsaj kar se voznih lastnosti in izgleda tiče) ponujal fordov S-max.