Mercedes-Benz C 220 blueTEC

Robert Lešnik gradi na 30 letih podlage …

Od vzdevka baby benz do dovršenega izdelka, s katerim Mercedes v letu 2014 z nezanemarljivo pomočjo Slovenca Roberta Lešnika osvaja naslove zmagovalca skupinskih testov, mineva že triintrideseto leto.

Leta 1982 se je začelo z modelom 190 in enajst let pozneje nadaljevalo s C. Mercedes-Benz je s štirimi generacijami in osmimi milijoni izdelanih primerkov postavil trdne temelje, zaradi katerih najnovejša zvezda s pomočjo sodobnih prijemov velja za najboljšega C do zdaj. Manj kot velikega uspeha si Mercedes-Benz v tem skrajno pomembnem razredu tudi ne bi dovolil.

Paket AMG mu ustreza kot cigareta po dobrem seksu

Da avtomobilska znamka z najbrž največjim ugledom na svetu svojim manjšim modelom namenja poteze zastavonoše (razred S) in prvih spremljevalcev (CL in E), ni nenavadno, predvsem pa nič novega. C zgledovanje po velikih nadgrajuje s privlačno fuzijo potez, v katerih je zaznati tudi duh manjšega CLA.

Iskanje aerodinamičnih idealov (padajoči zadek, kupejevska streha) ne terja estetskih kompromisov.

Paket s privlačnim imenom AMG poudari samozavestne poteze. Izrazitejša maska z večjimi odprtinami za zajem zraka, športni difuzor z izključno estetsko nalogo, obdan z velikima kromiranama koncema izpušnih cevi, 14-kraka, 19-palčna platišča in naluknjani sprednji zavorni koluti so prestižni dodatki, s katerimi bo opremljena le peščica modelov C, a dober pokazatelj Mercedesovega okusnega združevanja elegantnega s športnim.

Kabina brez dvoma med privlačnejšimi v razredu

Kabina testnega vozila se je kot popolno nasprotje zunanjega videza bohotila v elegantni kombinaciji rjavih tonov. Blago zaokrožene poteze v kombinaciji z okroglimi zračniki, Mercedesovim zaščitnim znakom, ne delujejo germansko zadržano.

Les dveh barvnih odtenkov kliče k prestižu, dekorativno usnje v višini ramen prekriva zgornje dele notranje strani vrat in vrh armaturne plošče.

Izbrani odtenki presegajo klišejsko pripisovanje starejšim in delujejo modno. Sedeži (sprednji in zadnji) so odeti v kombinacijo tkanine (večji del hrbtišča in sedalnega dela), alkantare in usnja (bočne opore, vzglavniki) – združevanje naštetih materialov svetle barve v kombinaciji s panoramsko streho močno vpliva na značaj kabine, priskrbi tudi dodaten občutek zračnosti in na videz poveča prostornost kabine, a svetli toni najbrž ne bodo zdržali dolgo brez madežev.

Preglednost armaturne plošče in sredinske konzole, oblikovane po vzoru velikega S in z vsemi pripadajočimi stikali, je zgledna, upravljanje pa pričakovano intuitivno. Vsi vnosi, vsi "kliki" in "klaki" zvenijo in delujejo kakovostno.

Uporabnih odlagališč in predalov je dovolj.

Upravljalnik združuje najboljše obeh svetov

Ker je kar 90 odstotkov avtomobilskih novosti na svetu povezanih z elektroniko, ne čudi, da je Mercedes na novo zasnoval upravljalnik informacijskega vmesnika na sredinskem grebenu, ki združuje najboljše dveh svetov – upravljanje vrtljivega stikala in površine, občutljive na dotik, ter oporo voznikovi desnici.

Odzivnost gladke površine je dobra, upravljanje vmesnika v osnovi nezapleteno, a preseneti z "napačno" smerjo pomika. Premik prsta v levo sproži pomik ikon v nasprotno smer. V nasprotju z neposrednimi tekmeci sistem ne prepoznava pisave.

Vnos podatkov v navigacijski sistem je tako mogoč le z vrtljivim stikalom. Voznik lahko številne funkcije (radio, telefon, nastavitve, potovalni računalnik) upravlja tudi s pomočjo stikal na volanu ter barvnega zaslona med merilnikoma vrtljajev in hitrosti.

Položaj sedenja spredaj je odličen, udobje prav tako. Sedi se dva centimetra nižje kot pri predhodniku, a vstopanje oz. izstopanje ostaja lahkotno. Mercedesovo vizijo iskanja visoke ravni udobja malenkost zavre prostornost drugega dela kabine.

Kam je Mercedes skril dodatnih deset centimetrov dolžine?

Čeprav je C v dolžino pridobil deset centimetrov, je prostora za noge na klopi komaj kaj več kot prej, za glavo pa ga bo hitro zmanjkalo. S 175 centimetri višine sem bil zelo blizu stropa. Prvi del krivde nosi kupejevsko padajoča streha, drugega pa doplačilna, dvodelna panoramska streha (2.372 evrov).

Prtljažnik s 480 litri je lepo obdelan, omogoča podiranje naslonjal s pomočjo vzvodov, a je od prejšnjega prostornejši le za pet litrov. Premijski sloves znamke malenkost okrni dejstvo, da ga osvetljuje le ena lučka s šibko svetilnostjo.

Sto kilogramov lažji rad zamiga z zadnjico

V povprečju stokilogramski prihranek pri masi v primerjavi s prejšnjo generacijo je na vozne lastnosti vplival blagodejno. Mercedes je sprednji McPhersonovi vzmetni nogi zamenjal s sodobno, večvodilno premo, katere zasnova ločuje dolžnosti blaženja in vodenja sprednjih koles.

Novost pride še posebej do izraza pri doplačilu zračnega vzmetenja, ki so ga, mimogrede, stuttgartski inženirji v ta segment vpeljali premierno, odlično vodljivost pa zlahka pripišemo tudi preizkušeni izvedbi s klasičnim vzmetenjem.

Karoserija, po novem v kar 50 odstotkih sestavljena iz aluminija, je vzvojno bolj toga, športnost je, skladno z videzom, poudarjena. Na področju vozne dinamike (s paketom AMG opremljeni primerek) tako presega Audijevega A4 in dosega (a ne prehiti) BMW-jevo serijo 3.

Volan je vzorno neposreden (2,1 zavrtljaja), nenadne spremembe smeri prenaša dobro, dolgo vztraja v zadani smeri, vstopi v zavoje zaradi dobrega oprijema in novega vzmetenja vozniku vlivajo samozavest, zadek kaže rahlo nagnjenost k igrivemu prekrmarjenju.

Vozniško izkušnjo smo nadgrajevali glede na potrebe

V primeru testnega vozila je udobje predvsem na slabših podlagah podleglo športnim ambicijam.

Nizkopresečne pnevmatike in športno nastavljeno podvozje so pomenili več tresljajev v kabini, zato iskalcem izrazitega udobja priporočamo vsaj razmislek o palec manjših platiščih z debelejšimi pnevmatikami. Neposredni tekmec, Lexusov IS, je našel boljšo mejo med športnostjo in udobjem.

Vozniško izkušnjo smo nadgrajevali glede na potrebe. S pomočjo vmesnika smo z vnaprej pripravljenimi programi (eco, comfort, sport, sport+, individual), ki vplivajo na delovanje pogonskega sklopa, krmiljenja, klimatske naprave in samodejnega ugašanja motorja, prilagajali posamezne parametre vozila. Glede na izbran program so razlike zmerne in bi do izraza še bolj prišle v primeru prilagodljivega (zračnega) vzmetenja.

Hvalimo barvni prikazovalnik podatkov na vetrobranskem steklu. Napisi, številke in prikazane grafike so pohvalno veliki in razločni. Podobno velja za vzvratno kamero. Ne pomnimo, da bi bila kdaj slika tako ostra in okolica dobro vidna v skoraj popolni temi.

To, da za večjim in za nekaj stopenj prestižnejšim S ne zaostaja na področju aktivno-varnostnih pomagal, pa je le dokaz, kako zelo pomemben je razred C za znamko.

Avtocestna suverenost ni vprašljiva, ugodno nizka poraba tudi ne

Pogonski sklop sta tvorila štirivaljni dizelski motor in sedemstopenjski samodejni menjalnik. 2,1-litrski dizel s 125 kilovati največje moči in 400 njutonmetri največjega navora, razpoložljivega že pri uporabno nizkih 1.400 vrtljajih, je ponujal ugodno razmerje med zmogljivostmi in varčnostjo.

Avtocestni suverenosti se uporabnik (tudi ob polno naloženem vozilu) ne bo odrekel, vtis pa bo pustil tudi z močno pohojeno stopalko za plin v drugi ali celo tretji prestavi.

Agregat nas je med umirjeno vožnjo nagradil s 5,7-litrsko porabo, testno povprečje pa se je brez posebnega truda ustalilo pri 6,3 litra na sto kilometrov. Pri 130 kilometrih na uro je potovalni računalnik kazal porabo dobrih petih litrov.

Ena redkih pomanjkljivosti štirivaljnika je pomanjkanje uglajenosti v primerjavi z zmogljivejšimi, šestvaljnimi alternativami, priljubljenimi predvsem razred višje. Motor je bil v prostem teku relativno glasen.

Samodejni menjalnik je na področju učinkovitosti in uglajenosti skorajda na ravni dvosklopčnih izdelkov, prednost pred njimi pa izkazuje predvsem med vijuganjem po parkiriščih, ko je zamujanja in čakanja med pretikanji bistveno manj.

Njegovi največji prednosti sta praktično nezaznavno delovanje in to, da skorajda ne vpliva na višino porabe goriva.