Romantična letalska zgodba: galeb se je vrnil med oblake

Skupina letalskih zanesenjakov si želi muzejski hangar z letečimi legendami

Slovenska tradicija osvajanja neba je izjemno bogata, a kljub vsemu počasi tone v pozabo. Edvard Rusjan bi včeraj na ploščadi Letališča Jožeta Pučnika ob zgledno obnovljenem primerku enega najboljših šolskih vojaških letal – reaktivca SOKO galeba G2 – zagotovo iz vsega srca roko stisnil pogumnemu slovenskemu pilotu Primožu Jovanoviču, ki se je tudi pri nas v teh zelo težkih časih odločil promovirati našo letalsko tradicijo in zgodovino ter med mlade širiti tehnično kulturo.

Primož, ki kot kopilot leti tudi v našem nacionalnem letalskem prevozniku Adrii Airways, je po nekaj srečnih naključjih leta 2010 v ZDA našel dve šolski letali SOKO galeb G2, ki sta nekoč služili v letalskih silah SFRJ. Z lastnimi prihranki ju je kupil, pripeljal v Slovenijo in se s skupino letalskih zanesenjakov pogumno lotili obnove ter tega starodobnega reaktivca že maja letos znova spravil v zrak. Ustanovil je tudi aeroklub Aquila Air Adventures, ki ima zelo ambiciozne načrte. Najprej si seveda želijo med oblake spraviti še drugega galeba, ki ga še obnavljajo.

Primož, ki kot kopilot leti tudi v našem nacionalnem letalskem prevozniku Adrii Airways, je po nekaj srečnih naključjih leta 2010 v ZDA našel dve šolski letali SOKO galeb G2, ki sta nekoč služili v letalskih silah SFRJ.

"No guts, no glory!"

Stari in mladi ljubitelji letalstva ter piloti in tehniki, ki podpirajo Primoževo idejo, si torej želijo nekakšne slovenske različice hangarja 7, ki je v Salzburgu kot atraktivni tehnični spomenik, v katerem prebivajo še vedno leteče legende letalske zgodovine, hitro postal ena izmed glavnih turističnih znamenitosti mesta.

Za slovenskimi letalskimi navdušenci – mladimi in starimi –, tehniki in piloti kluba Aquila pa žal ne stoji imperij letečega bika, ki bi z milijoni spodbujal njihovo voljo. Žene jih strast do letenja, res pa je, da nujno potrebujejo tudi vlagatelja, ki bo prepoznal poslovne priložnosti te zanimive panoge, pa tudi kerozin seveda ni zastonj. V galebovem motorju v dobri uri namreč zgori za 1.500 evrov goriva (1.000 litrov kerozina).

Primož nam pove, da je iz projekta, ki je bil samo njegov, nastala povezana družba ljudi iz Hrvaške, Srbije in Slovenije, ki deluje kot družina. Sam je v napornem procesu spoznal, da stvari niso nemogoče, če si nekaj zares močno želiš in si pripravljen pogumno stopiti svojim sanjam naproti. "No guts, no glory (Brez poguma ni slave, v nekoliko lepšem prevodu)," preprosto razloži Primož in doda: "Ta obnova mi je res dala velik moralni kapital."

"Z današnjim krstom našega letala Aquila 01 želimo Sloveniji pokazati, da s svojim projektom mislimo resno. Člani aerokluba, v katerem domuje tudi ta reaktivec, bi radi ta del letalstva oziroma tehnične kulture približali širši javnosti, glavni cilj pa je ustanovitev letalskega muzeja, ki bi se ukvarjal tudi z restavratorstvom starih letal. Ne bi radi imeli statičnih letal, takih, ki bodo ždela pred hangarjem. Želimo si starodobnike, s katerimi bo mogoče še vedno leteti," nam je prej omenjene pogumne načrte ob krilih galeba na letališču predstavil ustanovitelj in predsednik kluba Primož Jovanovič, ki je edini Slovenec z lastnim vojaškim reaktivnim letalom in tudi edini pilot v državi z licenco za letenje s tovrstnim letalom v civilnem letalstvu.

Letalska romantika: nizek prelet v sončnem zahodu

Ste gledali film Pearl Harbor, ko fantiča na začetku tega zgodovinskega epa sanjata, da bosta nekoč letala v vojaških lovci. No, podobno zgodbo je Primož dejansko spisal s svojim galebom.

Pred dvajsetimi leti je na domačem letališču v Ajdovščini takrat nadobudni in neizkušeni pilot svojim prijateljem v letalskem klubu Josip Križaj obljubil, da bo nekega večera ob sončnem zahodu v nizkem preletu z galebom, v katerega se je zaljubil že takrat, preletel svoj rodni kraj. Letos je to uresničil.

Trenutek, ko je izpolnil svojo obljubo in z 800 kilometri na uro ob hrumenju Rolls-Royceovega reaktivnega motorja viper švignil nad domačim letališčem, opiše skromno, a z velikim ponosom: "Res je bilo lepo. Takrat sem namreč bolj v šali kot zares to obljubil prijateljem v klubu in zdaj obljubo izpolnil."

Takoj smo ga izzvali, a se je, kot se za človeka, pilota, ki je sposoben krotiti reaktivno letalo, spodobi, nemudoma odzval: "Kot sem pred dvajsetimi leti sanjal, da bom z galebom v nizkem preletu preletel Ajdovščino, zdaj sanjam o akrobatski skupini treh letal, galebov."

Leti v letalu, v katerem se je izšolalo več generacij vojaških pilotov

Ob pogledu na prepoznavno silhueto letala, ki je nekoč predstavljalo sinonim jugoslovanske letalske industrije, se nehote postavi vprašanje, koliko teh letal je na svetu sploh še delujočih.

"To je starodobnik, letnik 1965. Po svetu jih leti samo še 10, v operativni uporabi pa jih ima še vedno libijska vojska," razloži Primož in poudari, da je to letalo dejansko zelo pomembna in redka tehnična znamenitost, v kateri se je na letalski akademiji izšolalo več generaciji vojaških pilotov.

Prvi galebi so poleteli na začetku 60. let ter so služili kot prvo reaktivno šolsko letalo kadetom v Mostarju in Zadru. Jugoslavija je ta letala izvažala tudi v nekatere afriške države in povsod so se dokazala s svojo robustnost ter odličnimi letalnimi značilnostim. To izpostavi tudi Primož:

"To letalo ti dopušča, da se bolj posvetiš užitkom letenja, kot pa da bi bil obremenjen s tem, kako ga boš nadziral. Zelo je odzivno. Tudi zgrajeno je bilo tako, da ga je praktično vsak zelo hitro osvojil. V jugoslovanski vojski so v njem piloti samostojno leteli že po 15 urah. To pomeni, da so lahko z njim začetniki brez izkušenj res hitro leteli samostojno. Tudi moj ameriški inštruktor je galeba opisoval kot enega najboljših šolskih reaktivnih letal svoje generacije, ki je zelo varno in za letenje izjemno preprosto letalo. Narejeno je za svoje namene in tem namenom izredno dobro služi."

Polet s takim reaktivcem predstavlja pravo erupcijo čustev

Tudi v Sloveniji bo tako v okviru članstva v aeroklubu Aquila Air Adventures mogoče okusiti strast letenja z reaktivcem. Pilot Primož Jovanovič pravi, da je izkušnjo poleta težko opisati z besedami:

"Tako letalo po mojem mnenju daje največji občutek svobode, ki ga v letalstvu sploh lahko dobiš. Težko je opisati občutek, ko pri hitrosti 800 kilometrov na uro letiš tik nad letališko stezo, čez petnajst sekund pa si že na višini 3.000 metrov. Ima to energijo, ko ga povlečeš, dvigneš v vertikalo … Preprosto ne znam, ne zmorem opisati, kako se počutiš, ko gledaš zemljo, ki se hitro oddaljuje, ko nato prebiješ oblak." O razlogih, zakaj se je sploh odločil za nakup in obnovo takega letala, Jovanovič pove, da odločitev ni bila racionalna, temveč čustvena: "Če bi razmišljal racionalno, bi si kupil cessno 172, z njo letel in služil. A razlika v zraku je enormna, kot bi na cesti vozil yuga 45 ali formulo 1."

Galebovega krvoločnejšega bratranca jastreba se z grenkim priokusom spominja tudi Slovenija

Ob pogledu na galeba so se povsem nehote pojavili tudi spomini na čase, ko se je rojevala naša država Slovenija. Takrat smo občutili grozo, ki jo prinaša tuljenje sirene za zračni napad, in marsikomu je v ušesih za vedno ostalo grmenje reaktivnega letala.

Glavni krvnik slovenskih radijskih in televizijskih oddajnikov, pa mitraljiranih hangarjev na Brniku ter grozovitega pokola na cestnih barikadah pri bombardiranju na Medvedjeku je bil galebov bratranec jastreb J-1, jurišnik, ki je v tistih dneh sejal grozo po slovenskem nebu.

"Galeb in jastreb sta si z laičnega vidika zares zelo podobna, saj imata oba značilni križ. Jastreb je bil lovski bombnik izvidnik in je bil tudi skonstruiran za borbeno delovanje, zato ima drugačen, bolj odebeljen trup in še močnejši motor. Galeb nikoli ni bil namenjen bojevanju, ampak predvsem šolanju, zato je bila tudi njegova oborožitev v vojaški službi precej skromna," pove lastnik trenutno edinega tovrstnega slovenskega letala in poudari, da se kot pilot nikakor ne vidi v vojaški vlogi, saj je tudi vojaški rok služil civilno, v galebu pa leti v oranžni letalski obleki, da bi se ločil od vojaške.

"Ne vidim se v podobi iz Top Guna, okrašen z našitki," pove Primož ter poudari, da uživa v letenju in svobodi.

Po rezervne dele v Srbijo na vojaški odpad

Kar zadeva samo obnovo, je Primož Jovanovič potrdil, da je bilo res potrebnih veliko znanja, časa, predvsem pa tudi sredstev. Svojih ur ni sešteval, pravi, da je letalu posvetil ves prosti čas.

Obnova je bila zares temeljita, saj je povsem novi motor zamenjal starega, obnovljena pa je bila tudi celotna hidravlična napeljava. Električni sistemi so zahtevali veliko popravil zaradi nepravilnih posegov prejšnjega lastnika letala.

Glede rezervnih delov pojasni, da jih je še vedno veliko v skladiščih srbske vojske, kjer letalo ni več operativno, zato jih je mogoče odkupovati, ko gredo na vojaški odpad. Veliko se jih dobi tudi pri zbirateljih.