S citroenom jumperjem po Toskani

Novo poletje, stara dilema. Kam na dopust? V hribe, na morje, daleč, blizu ... Odločitev je padla. Toskana! Spet. Tu smo že bili, a tako lepe pokrajine ne pozabiš, to je pokrajina, ki te posrka vase, prvič, drugič, tretjič, vsakič veš, da ni zadnjič. In smo se odpeljali, no, odpeljal nas je, srebrni jumper, ki je z zatemnjenimi stekli vlival občutek, kot da smo strašno pomembna druščina. Pa smo bili zgolj turisti s fotoaparati okoli vratov ...

Po plažah in vasicah

Firenze, Sieno, Piso, San Gimigniano, Lucco smo tokrat pustili Japoncem in Američanom, tokrat smo se namenoma izgubljali. Vsak dan. En dan smo zašli pod senco borovih gozdičkov na plaži, naslednji dan pa v idilične vasice, tako smo imeli dobro kombinacijo počitka in poteševanja radovednosti.

Monte Argentario

Počitek smo si privoščili med rtom Punta Ala in otokom Monte Argentario. Ja, vse plaže so nam ugajale, a Monte Argentario je na koncu zasenčil prav vse. Nekdaj je bil otok, danes pa je z apeninskim polotokom povezan s tremi nasipi, ki so baje nastali po naravni poti. In ta otok je špica! Na plažah povsem monden, z luksuznimi barkami, ki v primerjavi s tistimi v Saint Tropezu sicer izgubijo, a ni kazalo, da bi se bogataši na njih kaj manj bahali. Še bolj pa nas je otok fasciniral s hribom, ki presega 600 metrov v višino. Da bi dosegli vrh, nam je žal preprečila vojska s svojo anteno, a prišli smo dovolj visoko, da vam lahko postrežemo s tole fotko ...

"Filmsko" življenje v vasicah

A naj bodo toskanske plaže še tako zanimive, tisto, kar nas vsakič znova vleče v Toskano, so majhne vasice. V njih najdeš tisto pravo italijansko idilično življenje, ki ga prikazuje prav vsak film, v katerih nastopajo Italijani. Seveda govorim o lepih malenah, za katerimi se obrača prav vsak moški iz vasi, seveda govorim o opravljivih nonah ter o nonotih, ki v vaški gostilni špilajo briškulo. V Toskani vidiš, da filmi ne lažejo, vse je resnično, v teh vasicah se res da še vedno videti tisto prijazno plat življenja. Verjetno nas prav to vleče tja, vsakič znova.

Citroen jumper

Kdo ve, s katerim prevoznim sredstvom bomo šli prihodnjič? Morda spet z jumperjem, zakaj pa ne, služil nam je dobro. Prostora je bilo dovolj, klubski sedeži so odlični, odlagališča so se nam pokazala kot zelo praktična, trilitrski dizel s kar 160 KM pa nam je vseskozi vlival občutek, da so mu vsi napori "mala malica". Pograjali pa bi trdoto podvozja: avto je bil pretrd tudi, ko smo ga na polno obtežili.