Torek,
15. 3. 2011,
13.32

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Potovalni Avtomoto

Torek, 15. 3. 2011, 13.32

8 let, 7 mesecev

Na ženevski salon po stranskih cestah

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Pot v Švico, na primer na ženevski avtomobilistični salon, je milo rečeno dolgočasna. Zato smo se letos odločili popestriti jo z alternativno končnico in adrenalinskim dodatkom.

Brez A4 ne gre

Grozljiva, praktično ravna avtocesta A4, ki seka severno Italijo, nam bistveno olajša in pospeši potovanje, toda tudi zamori duha. Seveda se lahko prebijamo čez desetine prelazov na meji med Švico in Italijo, ampak pozimi bo to cel podvig, ki bo trajal par dni in pri porabi goriva (in spanja) ne bo upravičil drage avtoceste. Zato se je najbolje za nekaj sto kilometrov “parkirati” v kolono mimo Milana in si dati duška pri odcepu za Aosto.

Topla dolina pod štiritisočaki

Aosta je dolina, ki se iz sredozemskega območja najdlje zajeda pod Alpe. Predvsem pa dolina, ki ponuja brezštevilne gradove in hribovske pobege. Avtoceste tu ne potrebujemo več. Splača se nam ustaviti vsaj v gigantskem gradu Burg de Barg in poplezati po bližnjih granitnih pečinah, v katerih je veliko športno-plezalskih smeri. Predvsem pa tik pred predorom pod Mont Blancom zavijmo desno v spektakularno dolino Vall Ferret v senci gigantskih Grandes Jorasses.

Brez predora ne gre

Prelaza veliki in mali sveti Bernard jugozahodno in severovzhodno od predora pod Mont Blancom sta poleti prava vozniška poslastica, ampak pozimi se kar pogumno (pogum potrebujemo predvsem zaradi skoraj petdeset evrov vredne povratne karte) zapeljimo v luknjo pod najvišjo goro osrednjega dela Evrope. Čeprav si smučarski zanesenjaki že prej lahko dajo duška s kratkim obvozom do Cervinije (povezane s Zermattom) ali postankom v Courmayerju, smo se mi tokrat odločili za Chamonix. Takoj onkraj predora se namreč odpre kar nekaj presežnikov.

Vonj po resnem alpskem visokogorju

Chamonix za razvajene smučarje ni epsko smučišče, toda ponaša se z nečim, kar zasenči skoraj vse. Spektakularna nihajka brez konkurence v atraktivnosti vzpona nas v nekaj minutah odloži 3800 metrov visoko. Od tam imamo možnost prek dvajset kilometrov dolgega spusta, ki nas prek treh ledenikov v resnem hribovskem vzdušju pripelje na 2000 metrov nižjo železniško postajo v Montenversu. En sam spust, ki traja v povprečju dve do tri ure, nas bo smučarsko in hribovsko zasitil za ves teden. Stal pa nas bo dobrih štirideset evrov!

Kje v Ženevo?

Od Chamonixa do Ženeve je po avtocesti le še ura vožnje. Če se nam ne mudi, si zato pot lahko popestrimo z “obvozom” preko Megeveja v Annecy. Alpske ceste ali prek La Clusaza ali že skoraj mimo Albertvilla bodo dodale nekaj vozniškega veselja, Annecy pa bo s svojim umirjenim starim mestnim jedrom potešil še drugačne strasti. Do Ženeve je od tam le še dvajset minut avtoceste, na kateri ne smemo pozabiti na švicarsko vinjeto. In še nekaj ne pozabimo, kakšno od stvari si lahko prihranimo še za pot nazaj.