Gregor Pavšič

Petek,
13. 2. 2015,
13.15

Osveženo pred

7 let, 3 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Petek, 13. 2. 2015, 13.15

7 let, 3 mesece

Na svetovno premiero v Nemčiji s 300 km/h, kako bi Revoz obiskal Nemec

Gregor Pavšič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Če smo Slovenci v Köln potovali z električnim vlakom s hitrostjo do 300 kilometrov na uro, bi naše nemške kolege ob obisku Revoza na Dolenjsko peljala počasna dizelska lokomotiva.

Iz Ljubljane v Frankfurt z letalom, naprej do Kölna pa s hitrim vlakom

Pred dobrim tednom smo potovali na svetovno premiero novega forda focusa RS v Fordovo tovarno v Kölnu v Nemčiji. Največkrat na svetovne premiere novih in prenovljenih modelov potujemo z letalom do končnega mesta in pogosto že na letališču prevzamemo avtomobile. Tokrat pa nas je letalo iz Ljubljane odpeljalo le do Frankfurta, na samem letališču pa smo poiskali železniške tire in se do Kölna odpeljali s prav posebnim vlakom ICE 3, ki je nekaj časa vozil s hitrostjo skoraj 300 kilometrov na uro.

Ko smo se usedli za mizo v vagonu, je bilo okoli nas še nekaj Nemcev. Družina je potovala do Kölna, dva poslovneža sta morda svojo pot nadaljevala vse do končne postaje te proge v Amsterdamu na Nizozemskem. To je seveda oblika potovanja v službo, ki bi si jo želeli izkusiti vsak dan. Ne preveč natrpan vagon, bilo je namreč že konec jutranje konice, zelo mirna in hitra vožnja ter možnost dela na prenosnem računalniku. V 50 minutah smo bili po vožnji, med katero smo se dejansko zdrznili le takrat, ko se je naš vlak pri visoki hitrosti srečal s svojim bratom na nekaj metrov oddaljenih tirih, povsem spočiti že na glavni železniški postaji v Kölnu.

Kako bi nemški novinar z vlakom potoval na ogled tovarne Revoza v Novem mestu?

Primerjava je seveda zelo plastična in neposredna ter ne upošteva številnih dejavnikov, ki vplivajo na visoko razvitost nemškega železniškega prometa v Nemčiji in na drugi strani na njegovo infrastrukturno zaostalost v Sloveniji. Če bi Renault nemške novinarje povabil na ogled tovarne Revoza v Novem mestu, kjer edini izdelujejo renault twinga in smarta forfour, bi bila pot precej napornejša in kljub krajši razdalji bistveno daljša.

Nemški novinar na ljubljanskem letališču seveda ne bi mogel sesti neposredno na vlak. S taksijem in posebnim kombijem bi ga peljali do železniške postaje v središču Ljubljane. Do tja bi potrebovali vsaj pol ure, okrog 70 kilometrov dolga vožnja z vlakom do Novega mesta pa bi nato trajala vsaj uro in pol.

Nemški hitri vlak ni poceni, povratna vozovnica je stala 134 evrov

Razlika v hitrosti je torej velika, enako pa velja tudi za ceno. Vožnja z nemškim vlakom ICE 3 s stališča slovenskega gosta v Nemčiji nikakor ni poceni. Povratna vozovnica med letališčem v Frankfurtu in Kölnom je namreč stala 134 evrov. Sedeli smo v drugem razredu, kjer brezžična internetna povezava ni več brezplačna, kakšen dodaten evro bi lahko odšteli še za kavo ali manjši prigrizek.

Slovenski dizelski vlak, dolenjska železna cesta brez električne napeljave seveda sploh ni primerna za hitrejše vlake, bi Nemca na poti v Revoz in nazaj stal 13,2 evra. Še ugodnejši bi bil avtobus, s katerim bi pot v eno smer trajala eno uro, vozovnica pa bi bila v obe smeri le 1,2 evra dražja kot vožnja z vlakom.

Če smo povsem realni in pošteni, bi organizator goste do Revoza najbrž peljal kar s kombijem ali manjšim zasebnim avtobusom neposredno z Brnika. Ti za zdaj ostajajo realnost prevozov gostov po Sloveniji.

ICE 3 – nemški ponos, ki v tretji generaciji zmore hitrost 300 kilometrov na uro in štiriodstotne naklone proge

Nemške železnice so ponosne, da je znamka ICE ena najbolje uveljavljenih v Nemčiji, saj jo poznajo skoraj vsi Nemci. V pogonu imajo trenutno 259 kompozicij v petih različicah oziroma generacijah. Hitre vlake ICE 1 so začeli uporabljati leta 1991, omenjeno tretjo generacijo ICE 3 pa leta 1999.

Vlak so izdelali pri Siemensu, kjer so pri načrtovanju tretje generacije upoštevali omejitve predhodnikov. Prilagodili so širino in višino vlakov, da so jih lahko uporabili tudi v sosednjih državah, ti vlaki tudi niso imeli več posebne lokomotive. Električne motorje so namreč vgradili pod obstoječe potniške vagone in s tem tudi zmanjšali maso na vsaki osi.

Upravljavci vlaka lahko celotno kompozicijo vlaka razdelijo na posamezne vagone, ki se lahko na krajše poti odpravijo tudi samostojno, pozneje pa jih po potrebi spet združijo v večje enote.

Posamezni vagon je sicer dolg 25,8 metra, širok 2,95 metra in visok 3,89 metra. Pri različici ICE 3 lahko vlak pelje do 441 potnikov.