Ko avtomobil in druga prevozna sredstva ječijo pod bremenom

Sedemdeseta v Sloveniji: fičko s kovčki na strehi

Slovenci smo pred pol stoletja odhajali proti morju s fički, na katere smo pripeli prtljažnik, na katerega smo naložili kovčke, ki smo jih prekrili s polivinilom, kar smo speli s "pajki".

Med vožnjo je polivinil frfotal kot preplašena kokoš, a drugače pač ni šlo. Takrat podatka, koliko je dovoljeno obremeniti streho, še nismo imeli, a se na osnovi bajk in povesti zdi, da nismo pretiravali, sicer bi zagotovo vsaj Ježek spisal kako hudomušno na to temo.

Sedemdeseta v Evropi: ford taunus turnier v pozi slabega gliserja

Smo pa že takrat s krohotom opazovali rumene, zelene, rdeče in še vseh drugih barv velike nemške limuzine oziroma njihove kombijevske različice, največkrat je, takole čez prst, to ford taunus turnier – znotraj nabit kot škatla sardin Evo, na strehi pa še dvakrat toliko nekih škatel, kar je skupno zadostovalo, da je bila kljuka za vleko prikolice tega avtomobila le še nekaj centimetrov od tal.

Rekli smo, da "glisirajo", dobro pa smo vedeli (videli) tudi, da v teh avtomobilih z nemško registracijo niso tipični Arijci.

Novi časi za Evropo, več reda na cesti

V Evropi se je odtlej marsikaj spremenilo, če nič drugega, so zdaj bolj živi ford transit, mercedes-benz vito in volkswagen transporter, nič več niso barvasti, le še beli ali morda črni, vsi pa vlečejo črto iz vzhoda na zahod prazni, potem pa v nasprotni smeri polni.

Tovora se zdaj ne vidi več, pa tudi predpisi so preveč ostri, da bi si njihovi vozniki upali prav dosti preobremeniti svoja vozila.

Zato je pa toliko bolj živahno v drugih delih sveta. Dejstva, med drugim tudi pričujoče slike, govorijo, kako so iznajdljivi predvsem južno od ekvatorja, a tudi drugod, le da je dovolj daleč od Evrope, Severne Amerike, Avstralije in Japonske.

Revščina sili v iznajdljivost

Ljudi ne gre obsojati kar povprek – . Okoliščine so znane: potrošništvo je nepreklicno zajelo vsako vsaj malo poseljeno pokrajino, kokakolo prodajajo v zasilno zbitih barakah sredi puščave in zadeve je seveda treba prevažati sem ter tja.

Jasno je tudi, da v prej omenjenih krajih nimajo 4.000 evrov mesečnega dohodka, niti 900, prav grozljivo je slišati, da nekje zaslužijo tudi manj kot 50 evrov na mesec – če sploh imajo delo.

In preživeti je treba, tako da imajo od benzovega vita morda le kak star, zamaščen prospekt.

Praksa izpodbija teorijo in fizikalne zakone

Čeprav v marsikaterem kraju, kjer se vozijo avtomobili, niti ne vedo, kakšna je videti avtomobilska tovarna od znotraj, kaj šele, da bi jo imeli, niti nimajo fakultete za strojništvo, niti nimajo srednje šole za strojništvo, a jih to pogosto ne moti, ko dajo duška svoji domišljiji – tudi ko gre za transport blaga. In ljudi.

Na fotografijah vidite, kako se zmorejo ti preprosti ljudje posmehovati standardu VDA in dokazati, da lahko vozila prevozijo dvakrat, trikrat večjo prostornino prtljage.

Hkrati dajejo vedeti konstruktorjem podvozja in strokovnjakom za materiale, da so materiali in konstrukcije dosti bolj vzdržljivi, kot nas hoče prepričati računalniška simulacija vozil in tehnike nasploh.

Treba je najprej pomesti pred svojim pragom

Statistike prometnih nesreč v manj razvitih krajih so dosti bolj grozljive kot v našem koncu in marsikateri botruje tudi preobremenitev vozila. Navsezadnje tudi pri nas ne delamo s prtljago (vedno) tako, kot bi morali: vsak predmet, ki je v kabini nepripet, postane ob trčenju izstrelek in težji ko je, večjo škodo naredi.

Spomnite se denimo nesreče direktorja znanega slovenskega energetskega podjetja, ki ga je menda s silovitim naletom ubil njegov varnostnik, ki je v nesreči sedel za njim nepripet!

Malokdo se tudi zaveda dejstva, da postane (vzemimo bolj skrajen primer) 7-sedežni avtomobil, če je v njem sedem odraslih potnikov, že zaznavno drugače vodljiv – volan ne uboga več enako kot pri praznem avtomobilu.

Pa si zamislite le malce spolzke podlage …

Še huje je s prtljago v prtljažniku, če ta presega dovoljeno vrednost mase, saj se zadek posede, posledično se dvigne prednji del in volan ni več tisto, kar bi moral biti.

Podobno je s strešnimi kovčki: strehe zdržijo v povprečju od 50 do 100 kilogramov, in če imate avtomobil, ki drži 50 kilogramov, na njem nosilce in kovček cenejšega proizvajalca, ki seveda ne uporablja karbona, pa v kovček naložite smučarske čevlje in smuči cele družine, ste že na meji.

Naj bodo zdaj še nosilci slabotni in/ali slabo pritrjeni – pri trčenju teh 50 kilogramov poleti naprej kot izstrelek. Strokovnjaki ponavljajo, da – čeravno morda ni videti – tudi na naših cestah ne upoštevamo varnostnih ukrepov, ko gre za prtljago.

Od kolesa do vlaka: meje nosilnosti so bolj relativne od Einsteinove relativnostne teorije

Je pa zato toliko bolj opazno na pričujočih fotografijah, kaj vse si ljudje izmislijo, da prepeljejo tovor iz A v B.

Jasno, da ga ne bodo nosili, če obstaja vozilo, naj bo kolo, tricikel, motorno kolo, avtomobil, avtobus, tovornjak, vlak, ladjo ali celo letalo. Logična posledica so pogostejše nesreče in med njimi tudi takšne z bolj ali manj tragičnimi posledicami za ljudi.

In to je tudi ena od bistvenih razlik med razvitim in nerazvitim svetom, kot pogosto rečemo. Revščina, pomanjkanje zavesti in pomanjkljivi predpisi (ali pa vsaj njihovo neupoštevanje) vodijo v način življenja z veliko več tveganja.

Ob fotografijah smo se sicer najverjetneje prav vsi nasmejali, v resnici je pa zadeva žalostna – vse bi bilo drugače, če bi bila denar in pamet bolj pravično porazdeljena, a to je že stvar druge zgodbe.