Kdo bo iz Kamnika prej v Ljubljani?

Tako je bilo v praksi:

"Kdo bo prej v pisarni?" smo vprašali ob 6:40 v Kamniku in začeli pot na naš kolegij ob 8. uri.

Ciril Komotar je sedel v avtomobil in po točno 40 minutah parkiral na našem službenem parkirišču, tri minute zatem je že pregledoval elektronska sporočila za svojo pisalno mizo. Na poti je šlo očitno dokaj tekoče, stal je dvakrat po minuto pred Mengšem in šest minut pri vključevanju z obvoznice na Dunajsko cesto pri WTC-ju. Za vožnjo s porabo 6,2 l/100 km je porabil 1,8 evra za dizelsko gorivo.

Andraž Kopitar je ravno tako sedel v avto, a na tomačevskem krožišču zapeljal v garažno hišo Stožic in izkoristil sistem park&ride. Na mestni avtobus številka 13 je sedel po točno 40 minutah poti, na avtobusnih zaslonih bral novice našega portala, v pisarni pa je kavo srkal 23 minut pozneje, skupni čas poti je bil torej uro in tri minute. Za 18 kilometrov avtomobilske vožnje s porabo 5,9 l/100 km je odštel 1,4 evra za dizelsko gorivo in 2,4 evra za parkiranje in avtobus.

Aleš Črnivec se je toplo oblekel in sedel na 125-kubični skuter. V pisarno je prispel prvi, saj se je varno vozil mimo kolon, v katerih sta obstala Ciril in Andraž. Za pot je tako porabil točno 38 minut, pet minut manj kot Ciril v avtomobilu, ta čas pa je seveda porabil za slačenje motoristične obleke in pripravo toplega čaja za ogretje prezeblega telesa. Za vožnjo s trilitrsko porabo je oštel 91 centov.

Gregor Pavšič se je 9 minut sprehajal do železniške postaje, tam pet minut čakal na vlak. Jutranje novice je pregledal na svojem mobilnem telefonu kar med vožnjo na vlaku in nasploh potoval silno udobno, brez gneče na vlaku. Vožnja ga je stala 2,44 evra, za vožnjo pa je namesto po voznem redu predvidenih 43 minut porabil 46 minut. Da je sedel za svojo pisalno mizo, je nato porabil še sedem minut, tako da je bil skupni čas poti 1 uro in 2 minuti (z odštetimi petimi minutami za nepotrebno čakanje na postaji).

Miha Merljak se je tri minute sprehajal do avtobusne postaje, tam na avtobus čakal 17 minut. Vožnja je bila zaradi kar dvajsetih postankov silno pestra. Do Mengša se je avtobus tako napolnil, da je zmanjkalo prostih sedežev, potniki so bili predvsem dijaki. V Trzinu so srečali avtobus, ki je iz Kamnika odpeljal ob 6.45 in namesto skozi Mengeš peljal skozi Domžale. Ta avtobus je nato Mihovemu avtobusu večkrat speljal potnike, zato je ta nehal ustavljati na postajah (dvakrat se je zato iz zadnjega dela zaslišalo "Vraaaataaa!"). Voznika smo med vožnjo zalotili celo med telefoniranjem (s telefonom ob ušesu). Kakorkoli že, namesto po voznem redu predvidenih 45 minut smo za avtobusno vožnjo porabili točno eno uro. Miha je na cilj prispel zadnji, edini je zamudil kolegij ob 8. uri.

Avtobusar od doma že ob 6:25

Precej verjetno bi se razmerja med prevozi spremenila, če bi zamenjali uro odhoda od doma. Če bi avtomobilist šel od doma pozneje, bi najverjetneje zaradi večje gostote prometa porabil več časa, tvegal prihod ob osmi uri in zato vozil bolj stresno. Načeloma se sicer vozniki iz Kamnika vozijo tudi skozi Domžale ali skozi Vodice, pri čemer menda nobena od teh poti ni optimalna, saj prvi slej ko prej naletijo na zastoj na avtocesti, drugi pa na Celovški cesti v Ljubljani.

Park&rider ne bi smel kreniti pozneje, saj bi zamudil. Skuteristu bi precej koristilo, če bi štartal pozneje, predvsem zaradi jutranjih temperatur. Avtobusar bi moral izbrati avtobus, ki iz Kamnika odpelje ob 6.30. Na vlak bi se lahko odpravili pet minut pozneje in se tako izognili čakanju na postaji.

Pomisleki:

Skuter je torej najcenejši, park&ride najdražji, avtomobil najbolj udoben, na vlaku najbolj koristno porabimo čas, na avtobusu pa se največ dogaja. Vse lepo in prav, toda ...

Oddaljenost od postajališč javnega prevoza Seveda se lahko naši izvlečki v hipu spremenijo, če smo od postajališč javnega prevoza bolj oddaljeni, za več kot samo le nekaj peš-minut. Če bi se recimo morali do avtobusne ali železniške postaje morali peljati z avtomobilom in bi tam morali parkirati (vsakodnevno celodnevno parkiranje na kamniški avtobusni postaji že brez stroška uporabe avtomobila vožnjo za avtobusom podraži za 50 EUR na mesec).

Delo zunaj strogega središča Ljubljane? Slika se spremeni tudi, če v Ljubljani delamo kje drugje kot v strogem središču, se pravi, če potrebujemo tudi mestni prevoz. V tem primeru Kamnik kaj hitro postane preveč oddaljeno mesto, pa ne zaradi 34 evrov za mesečno vozovnico za LPP, ampak predvsem zaradi prebitega časa na avtobusih. Dobra ura primestnega "avtobusanja" in še vsaj polurno mestno "avtobusanje" načnejo živce še tako potrpežljivega Kamničana.

Eni pač morajo z avtomobilom Zato je povsem jasno, da nekateri preprosto nimajo druge izbire kot da se vozijo v Ljubljano z avtomobilom. Sploh ker so neposredni stroški uporabe avtomobila dokaj nizki, v primeru delitve stroškov na več potnikov pa še toliko bolj. Toda uporaba avtomobila je razmeroma ugodna rešitev le ob upoštevanju samo neposrednih stroškov. Namreč, medtem ko se računanje stroškov avtobusa in vlaka konča z nakupom mesečne vozovnice, pri avtomobilu dodatnim stroškom ni ne konca ne kraja. Že samo s prištetjem stroška parkiranja avtomobila lahko postane vsakodnevna raba avtomobila zgolj za potrebe prevoza na delo povsem nesmiselna. Naši stolpnici bližnja parkirišča recimo stanejo od 50 do 200 evrov na mesec.

Gorivo zanemarljiv strošek? V našem testu smo uporabili razmeroma varčna dizelsko gnana avtomobila volvo V50 D3 in kio sportage 1,7 CRDi, 7-, 8- in 9-litrske porabe bencina stroške goriva hitro dvignejo za dobra pol evra na vožnjo, evro na dan, dvajset evrov na mesec. Pa vendar je ta neposredni strošek za gorivo skoraj zanemarljiv v primerjavi s stroški, ki jih za sabo potegne lastništvo avtomobila.

Avtomobil je drag zaradi stroškov lastništva Upoštevati moramo namreč še stroške nakupa, servisov, gum, zavarovanja. Dvesto evrov lizinga na mesec, 1200 evrov na leto za kaskozavarovanje, 200 evrov na leto za gume, 150 evrov na leto za servis ... Seveda je mesečni strošek uporabe avtomobila odvisen od številnih parametrov, a 350 evrov je lahko za marsikaterega lastnika dokaj novega avtomobila spodnjega srednjega razreda kar realen podatek. Če gre za prvi in edini avtomobil v družini, ki ga uporabljamo za številne namene, je ta strošek seveda upravičen, nakup drugega avtomobila zgolj za potrebe voženj na delo pa za večino prebivalcev Kamnika ne more biti racionalno dejanje. Racionalen bi bil v teoriji kvečjemu nakup skuterja, a kaj, ko živimo v vremensko dokaj spremenljivem okolju.