Nedelja, 25. 10. 2026, 4.00
4 days, 15 hours
Predvolilne zlorabe
Aneks, regres in pripor za oblast
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,96
Zimski regres je bil določen na način, ki je kršil ustavo, a ne moremo nič, je ta teden odločilo ustavno sodišče. Pritožilo se je več podjetij, ker jim je prejšnja koalicija Svobode, SD in Levice čez noč pred začetkom volilnega leta naložila velika dodatna plačila, ki jih ni bilo mogoče načrtovati. Retroaktivno. Dodaten regres je bil mimo proračunskih načrtov določen tudi za celoten javni sektor. Prišel pa je še 700 tisoč evrov težak račun za vožnjo Roberta Goloba in Alenke Bratušek na vrhuncu kampanje po nedokončani enotirni železnici med Divačo in Koprom, ki sodi v isto kategorijo predvolilnih dosežkov.
V parlamentu pa je večina zavrnila kandidaturo Borisa Gabrijela Hrovata za vrhovnega sodnika. Ta sodnik je pred volitvami štiri leta prej sodeloval v senatu, ki je za zapahe za čas do volitev poskušal spraviti novinarja Bojana Požarja.
Če je pri zimskem regresu težava, kako popraviti kršitev ustave, ker bi bili zaposleni besni, če bi morali vračati, je pri drugem tiru preprosto. Račun za predvolilno kampanjo bi morali izvajalci in 2TDK poslati Svobodi. Po zakonu kampanje Svobodi in Golobu podjetja ne smejo plačevati. Zakon to ostro prepoveduje. In za kršitelje določa visoke globe, in to za stranke, ki takšna darila sprejmejo, pa tudi za podjetja in njihove direktorje, ki bi kampanjo mimo zakona plačali.
Povrh vsega več kot 700 tisoč evrov, kolikor izvajalci zdaj zahtevajo za čakanje in hitrejše končevanje del na drugem tiru, presega najvišjo dovoljeno vsoto, ki jo po zakonu katerakoli stranka sme porabiti za volilno kampanjo. Stranko Svoboda bi zaradi tega morale doleteti še dodatne visoke globe.
Vse te posledice bi bile, če bi živeli v pravni in urejeni državi. O čemer je veliko dvomov.
Pa to ni bila edina takšna zloraba Golobove oblasti v času kampanje.
Skoraj še bolj je odmevala tista, ko je z zdaj že bivšim direktorjem UKC Ljubljana Markom Jugom odpiral prostore nove nefrologije. Opazovalci volitev iz OVSE so zaradi takšnih podvigov kot eno glavnih priporočil državi po volitvah navedli potrebo po natančni opredelitvi dovoljenih dejavnosti javnih funkcionarjev med volilno kampanjo in sprejetje smernic, ki bodo omogočile dosledno in jasno ločevanje med opravljanjem uradnih javnih dolžnosti (npr. vlade, premierja in ministrov) ter delovanjem v okviru politične kampanje.
Neustavnost, ki jo je brez odprave posledic po sporu delodajalcev ugotovilo ustavno sodišče, je bila le eno od čudaštev, ki smo jim bili priča pred volitvami. Bil jih je cel metež. Da spomnimo, zimski dodatek je moral izplačati celoten javni sektor, in to mimo proračunskih načrtov. Kar je za resno državo povsem neverjetno. Podobno so tik pred volitvami, ker je tako odločil Luka Mesec, povišali minimalno plačo bolj kot so načrtovali v proračunu. Pa naglo ukinili plačevanje vinjet.
Menda zaradi velikanskih zastojev, ki so jih s slabo organizacijo dela povzročili pred tem.
Krasni predvolilni časi, ko se kandidati vozikajo po nedokončani enotirni železnici in ko za rabo državnega denarja ne veljajo nobena pravila. Da spomnimo: železnica med Dunajem in Trstom je bila slavnostno odprta leta 1841. Socializem je to dvotirno progo med Mariborom in avstrijsko mejo spremenil v enotirno. Napredovali smo nazaj. Zadnje desetletje tudi proti Kopru.
Vemo, da sodstvo ne more odpraviti vseh norosti politike. Posebnost pri nas je vtis, da pri njih pogosto sodeluje in pomaga. Tudi pri zlorabah pred volitvami in v kampanjah.
Ta zgodovina je bila razlog za zavrnitev izvolitve višjega sodnika Borisa Gabrijela Hrovata za vrhovnega sodnika ta teden v parlamentu. Pred štirimi leti je sodeloval v senatu treh sodnikov, ki so prvi dan uradne volilne kampanje odločili, da mora za čas do volitev novinar Bojan Požar v pripor, ker ni prišel na sodišče, ko tega od njega niso zahtevali. Požar je pred tem objavljal nerodne zgodbe za Roberta Goloba. Poročal je, denimo, da je GEN-I v več letih nakazal dobrih sto tisoč evrov podjetju, ki ga je ustanovila novinarka Siol.net Vesna Vuković, pozneje generalna sekretarka Svobode. To nenavadno podjetje je na koncu ukinil urednik portala Necenzurirano Primož Cirman. Še do danes pa vpleteni niso pojasnili razlogov za nakazila iz državnega GEN-I. Ki ga je Golob razglasil za svoj zasebni posel.
Škandaloznost odločitve, da se do odločanja ljudi zapre novinarja, ki bo prihodnje leto dopolnil 70 let, je najbolje razkrila na zadnjih volitvah neuspešna predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. Ta je sodnika, ki je sodeloval pri odločitvi, branila tako: "Aha, zdaj je vse jasno, zakaj Boris Gabrijel Hrovat ni bil izvoljen za vrhovnega sodnika. Ker se je znašel v senatu, ki je odločal o priporu nekega novinarja, ki zvesto služi skrajno desni politiki, njegova naloga pa je metanje gnojnice v vsakogar, ki si drzne dvigniti glas proti avtokratu in njegovim podpornikom."
Zakoni in temeljne svoboščine ne veljajo, če novinar ni bil naš in priden, nam je sporočila nekdanja sodnica. Nad njim se sodstvo lahko znese in ga v času volilne kampanje odstrani s prizorišča, sodnike, ki so pri tem sodelovali, pa moramo na vse pretege braniti.
Bilo je v korist njene stranke in nje osebno. Požarja je pred enomesečnim priporom rešil odvetnik Franci Matoz, ki je danes notranji minister, s takojšnjo pritožbo na vrhovno sodišče, ki je odločitev razveljavilo kot nezakonito. Pozneje so pravnomočno propadli tudi vsi postopki, ki sta jih proti Požarju sprožila lastnika Večera Uroš Hakl in Sašo Todorović. Lastnika medija, ki je sodil med tiste, ki so Robertu Golobu in Urški Klakočar Zupančič pred štirimi leti pomagali na oblast. Večer je danes del medijske skupine Martina Odlazka, v kateri so zaposlili Vesno Vuković, ko se je njena kariera v Svobodi končala. V okviru te skupine delujejo tudi Necenzurirani. In v njej so zaposlili nekdanjega šefa računskega sodišča in neuspešnega Golobovega kandidata za evropskega komisarja Tomaža Vesela.
V normalnih državah bi ob kandidaturi za vrhovnega sodnika, ki je sodeloval v nenavadni predvolilni zlorabi, protestirale novinarske organizacije in največji mediji. Pri nas so bili skoraj vsi tiho. Zaradi logike Urške Klakočar Zupančič: "Ta novinar ni naš in priden. Zanj zakoni in pravila ne veljajo. Nad njim se sodstvo lahko znese."
Ali je šlo pri Borisu Gabrijelu Hrovatu le za napako ali politično motivirano odločanje, si sam ne drznem soditi. A zaradi obrambe, ki jo je uporabila Klakočar Zupančičeva, bi nas moralo biti vse strah. Tudi novinarje, ki nazorsko sodijo na levo. Brezpravje za sebičen osebni interes oblastnikov na koncu zadene vse.
Lahko sicer rečemo, da je dogajanje razrešilo sodstvo samo, ko je vrhovno sodišče razveljavilo odločitev, ki bi osramotila državo, a je pri tem dobro biti previden. Zlorabe sodstva v predvolilnem obdobju so značilnost naše države. Spomnimo se afere Patria, zaradi katere je moral Janez Janša med kampanjo, ko je bil favorit volitev, v zapor. To, da je pozneje ustavno sodišče v celoti razveljavilo vse sodbe in to tudi z ugotovitvijo o nepoštenem sojenju, ni odpravilo posledice, da je Branku Masleši uspelo na nepošten način pomagati na oblast spraviti leve stranke z Mirom Cerarjem, s katerim sta še nekaj let prej skupaj vodila sodni svet.
Priča smo bili tudi desetinam nenavadnih sodnih postopkov proti Francu Kanglerju, ki so na koncu vsi propadli. A tudi tu je bil cilj dosežen. S pomočjo uhajanj vsebine tajnih prisluškovanj in sledenj, ki jih je odrejal sodnik Janez Žirovnik (ta je pred sodniško kariero delal za tajno politično policijo prejšnjega režima (SDV), pozneje pa je bil namestnik šefa Sove), so Kanglerja prisilili, da je moral odstopiti kot župan, oblast v Mariboru je prevzela levica. SLS, ki je Kanglerja zaradi afere izključila iz svojih vrst, na naslednjih volitvah ni prišla v parlament. Volilo jo je 3,95 odstotka volivcev. Prag je pri štirih odstotkih.
Zlorabe v sodstvu določajo, kdo vlada državi. Da zlorabe na koncu sami odpravijo, političnih posledic ne spremeni.
Ravnokar lahko opazujemo podobne nenavadne postopke proti predsedniku NSi Jerneju Vrtovcu, nekdanjemu predsedniku NSi Mateju Toninu, nekdanjemu šefu komisije za nadzor obveščevalcev Janezu Žaklju in nekdanjemu vodji poslanske skupine NSi Jožefu Horvatu, ker so se kot nadzorniki obveščevalcev med seboj zaupno pogovarjali o trditvah policije, da jim ne prisluškuje in tajno ne sledi, zaradi česar ne bo nadzora nad tem, ali raba teh posebnih metod poteka v skladu z zakonom ali pa morda na način kot pri Kanglerju. Preverjali so za 15 oseb. Ne le zase, tudi za zdaj že bivšega predsednika uprave SDH Žiga Debeljaka, člana uprave SDH Janeza Tomšiča, takrat šefa DARS Valentina Hajdinjaka, odvetnico Nino Zidar Klemenčič, generalnega sekretarja SDS Boruta Dolanca, podjetnika Sebastjana Vežnaverja, Tineta Vadnala (ključni vodilni Kolektorja Stojana Petriča) ...
Opozicijski nadzor, če bi komu od 15 oseb prisluškovali, bi lahko opravili le ti štirje poslanci NSi, ker je prejšnja koalicija vodenje nadzora onemogočila največji opozicijski stranki SDS. Kar je bila še ena od zlorab oblasti značilnih za čase, ko je parlament vodila Urška Klakočar Zupančič, vlado pa Robert Golob. Z logiko, da tisti, ki niso naši, nimajo državljanskih pravic. Tudi v parlamentu ne. In ne le v medijskem prostoru.
Leta 2010 je Cerar kot prej podpredsednik od Masleše prevzel vodenje sodnega sveta. To je organ, ki predlaga sodnike in so nam ga zadnji teden predstavljali kot neodvisno stroko, ki je predlagala Borisa Gabrijela Hrovata.
Za Gabrijela Hrovata zavrnitev ni katastrofa. Po novem letu ga bo lahko sodni svet, kot opozarja nekdanji ustavni sodnik Klemen Jaklič, imenoval mimo večine v državnem zboru, ker bo obveljala reforma iz časov prejšnje vlade, po kateri bo o napredovanjih v sodstvu, ko je posameznik že sodnik, odločal kar sodni svet.
V preteklosti Masleša in Cerar.
Poslanci bodo, če ima Jaklič prav, odločali le še o predsedniku in podpredsedniku vrhovnega sodišče in o prvih imenovanjih za sodnike, kjer to zahteva ustava. Tega "reforma" ni mogla odpraviti.
So pa z leve poskušali.
Po novem letu bomo videli, ali ima Jaklič prav in ali bo sodni svet popravil "napako" večine v parlamentu.
In ali bo odslej zlorab in aneksov manj ali še več.
