OCENA FILMA: Mesečina

Oskarji za leto 2016 so podeljeni, na kaotični prireditvi pa je v nasprotju s pričakovanjem večjega dela filmske javnosti (in na razočaranje ustvarjalcev favorizirane Dežele La La) slavil film Mesečina (Moonlight).

Drama Barryja Jenkinsa, ki temelji na nikoli uprizorjeni igri Tarella Alvina McCraneyja in prikazuje tri prelomnice v življenju temnopoltega mladeniča iz revnega predela Miamija, je prejela tri kipce: za najboljši celovečerec leta, najboljši prirejeni scenarij (tega sta si razdelila Jenkins in McCraney) ter za najboljšega stranskega igralca (Mahershala Ali).

Morda vas zanima tudi:

Na Oskarjih razglasili napačnega dobitnika nagrade za najboljši film

Zmešnjava ovojnic: to sta uradnika, ki sta na Oskarje prinesla imena zmagovalcev

Dežela La La ali zakaj še vedno potrebujemo oskarje

S tem je akademija postavila kar nekaj precedensov.

Prvič se je namreč zgodilo, da je glavnega oskarja prejel film s tematiko LGBT ali film s temnopolto igralsko zasedbo (v njej ni niti enega belca), Ali je prvi musliman, ki je odnesel domov oskarja za igro, Mesečina pa se je v zgodovino Oskarjev zapisala tudi kot zmagovalni film z najnižjim proračunom do zdaj (ta je znašal komaj 1,5 milijona ameriških dolarjev oziroma 1,42 milijona evrov).

To ni še en film za temnopolte homoseksualne mulce

Kaj nam vse to pove o filmu? Bolj malo oziroma skoraj nič. Mesečina ni samo še en film o temnopoltem geju za temnopolte geje, in to ne le zato, ker gre resnično za prvo odmevnejšo produkcijo, v kateri je glavni protagonist Afroameričan z manjšinsko spolno usmeritvijo.

Mesečine ne moremo opisati z nekaj suhoparnimi besedami, kot je to veljalo za tisto "gejevsko kavbojsko romanco" (čeprav ne dvomim, da bodo nekateri to poskušali). Zgodba je za kaj takega preveč kompleksna.

Mesečina je igralski (in plavalni) krst mladega Alexa R. Hibberta, Mahershala Ali, ki smo ga do zdaj najbolj poznali po vlogi v seriji Hiša iz kart, pa je po zaslugi odlične upodobitve razklane očetovske figure postal prvi musliman, ki je Akademija nagradila z igralskim oskarjerm. │Foto: Con film d.o.o.

Če bi film poskušali popredalčkati, bi mu storili krivico, še posebej zato, ker je njegova osrednja tematika prav odkrivanje (in prikrivanje) lastne identitete, pot do tega odkritja pa skoraj nikoli ni preprosta. Za nekatere še toliko manj kot za druge.

Nomen est omen*

Zadnje se odraža tudi v strukturi filma. Ta je razdeljen na tri poglavja, poimenovana po glavnem junaku oziroma vzdevkih, ki so mu jih nadeli drugi: Little (Mali), Chiron, kar je njegovo krstno ime, in Black (Črni).

Chirona spoznamo na začetku adolescence, ko ga igra Alex Hibbert. Deček odrašča na ulicah Liberty Cityja – miamijske soseske, ki velja za eno od najrevnejših in najnevarnejših v ZDA.

Njegova mati Paula (Naomie Harris) je narkomanka, očeta ne pozna, starševsko praznino v njegovem življenju pa zapolnita lokalni razpečevalec mamil Juan (Ali) in njegovo dekle Teresa (Janelle Monáe).

Drugi otroci se zaradi Chironove rahločutnosti nenehno znašajo nad njim, edina izjema je vrstnik Kevin (v različnih segmentih ga igrajo Jaden Piner, Jharrel Jerome in André Holland).

Na letošnjih oskarjih je realizem premagal eskapizem, Hollywood pa se je z odločitvijo, da najpomembnejšo nagrado večera podeli Mesečini in ne ljubezenskemu pismu samemu sebi, prav tako odlični Deželi La La, bolj približal malim, običajnim ljudem kot kadarkoli prej. │Foto: Con film d.o.o.

Kevin ima pomembno vlogo tudi v naslednjih dveh poglavjih. Drugo prikazuje Chirona v najstniških letih (Ashton Sanders), ko se nasilje nad njim samo še okrepi, tretje pa mladega odraslega Chirona (Trevante Rhodes), ki se poda po stopinjah svojega zdaj že nekaj časa odsotnega mentorja.

Mesečina osvetli temeljno resnico

Čeprav odrasli Chiron po videzu in vedenju precej spominja na mladega 50 Centa, v sebi še vedno čuti to, kar je čutil že kot otrok: da je drugačen od večine. Čuti, da ga privlačijo drugi fantje oziroma moški. Tega, kar mu dopoveduje telo, ne more zatajiti, pa če to še tako uspešno skriva pred okolico. Tako kot ne more zatajiti svoje rase in svoje matere.

Kaj se z osrednjim protagonistom dogaja med posameznimi izseki, gledalci ne izvemo. Film, tako kot zadržani Chiron, varčuje z besedami. Kaj od omenjenega glavnega junaka torej določa? Spolna usmerjenost, rasa, vzgoja, socialni položaj ali okolica? So to morda njegovi občutki, sanje, strahovi, solze? Kaj pa njegovo ime?

V resnici Chironovo identiteto določa vse našteto in še kaj. Juan svojemu mlademu varovancu pojasni: "Sčasoma moraš sam ugotoviti, kdo si. Tega nihče ne more storiti namesto tebe."

Mesečina osvetli dejstvo, da smo ljudje kompleksna bitja. Takšen ni samo glavni junak, ampak tudi vsi trije pomembnejši stranski liki v filmu.  Vsi so polni nasprotij, vsi se nenehno iščejo in vsi so izjemno življenjski, čeprav bi bili lahko hitro klišejski.

Prvo odmevnejšo produkcijo, v kateri je glavni protagonist temnopolti Američan z manjšinsko spolno usmeritvijo, ki posluša hip-hop, smo dočakali šele v letu ena šest. Za primerjavo: pred tem smo si lahko ogledali kar šest filmov o morilskih Nezemljanih z dreadlocksi. │Foto: Con film d.o.o.

Da se to ne zgodi, je precej zaslužna izjemna igralska zasedba. Priznanja, ki sta jih prejela Harrisova in Ali, govorijo sama zase, če pa bi podeljevali oskarje za najboljši filmski lik, bi si ga igralci, ki upodabljajo Chirona in Kevina, nedvomno zaslužili. Prvi trije v glavni, drugi pa v stranski kategoriji.

Chiron in jaz

Nekateri se boste v glavnem liku prepoznali bolj, drugi manj. Čeprav prihajava iz različnih okolij, sem se sam s Chironom v marsičem poistovetil.

Med drugim oba poslušava hip-hop (ta se v filmu imenitno prepleta z jazzom in klasično glasbo, kar samo še poudari protagonistovo razvejano identiteto), kar pa seveda ni najpomembnejši razlog, da se me je Mesečina tako dotaknila. Pravzaprav še nobenemu filmu nisem tako privoščil glavnega oskarja.

–˃ OCENA FILMA: Carol

–˃ OCENA FILMA: V žarišču

–˃ OCENA FILMA: 12 let suženj

Priznam, v svojem mnenju sem pristranski (drugačen niti ne znam biti), predvidevam pa, da se bodo s Chironom poistovetili tudi gledalci, ki ne poslušajo hip-hopa, in celo tisti, ki se jim zdi ljubezen med dvema moškima nenaravna.

Univerzalna zgodba, namenjena vsem, ki se počutijo drugačne

Prizori, ki so mi ostali najbolj v spominu in ki bi se morali dotakniti vseh, nimajo prav nobene neposredne povezave z junakovo spolno usmerjenostjo niti z njegovim spolom, barvo kože ali gmotnim položajem.

V prvem spremljamo otroka, ki se uči plavati, v drugem mlada oseba na plaži doživi svojo prvo spolno izkušnjo, v tretjem pa ena oseba drugi ljubljeni osebi pripravlja večerjo. Vse tri izkušnje so univerzalne, če že ne kar klišejske, kar pa ne zmanjšuje njihovega učinka, kvečjemu nasprotno.

Sicer pa Mesečina prvenstveno tako ali tako ni namenjena gledalcem, ki ne sprejemajo drugačnosti. Ciljno občinstvo tega odlično posnetega in nasploh čudovitega filma so vsi, ki se počutijo drugačne in to skrivajo pred okolico, ter seveda tisti, ki se še iščejo.

Tem bo Mesečina morda pokazala pot iz teme, ki jo prinaša prikrito življenje v osami. Če bo Jenkinsov film med pogumnim rušenjem stereotipov slučajno spremenil kakšno nazadnjaško mnenje, pa še toliko bolje.

*Ime ima pomen.

Napovednik filma: