Dežela La La ali zakaj še vedno potrebujemo oskarje

Oskarji, nekoč

Hollywood je oskarje začel podeljevati pred približno 90 leti (letos bo 89. podelitev). To je bilo kmalu za tem, ko je film dobil zvok (leta 1927) in se je v filmu vse bolj začelo tudi govoriti (seveda tudi peti in plesati). Smisel nagrad je bil jasen: popularizirati filme in jim z nagradami obenem dajati tudi umetniško vrednost. Ne samo doma, temveč tudi po svetu.

Morda vas zanima še:

Ali je res treba dvigniti minimalno plačo?
Ali je res treba delati osem ur na dan?

Ideja je bila povsem uspešna. Oskarji so s svojim glamurjem, ki so ga prinesli filmski zvezdniki, in s približno enomesečnim obdobjem med razglašenimi nominacijami in spektakularno podelitvijo nagrad ustvarili mehanizem, na katerega so se pri svojem odločanju, kateri film si bodo ogledali, vse bolj ozirali tudi gledalci. Obdobje ob koncu leta – da bi bil film lahko nominiran v glavnih kategorijah, se mora začeti v ZDA predvajati najpozneje za božič – pa je tako postalo čas, ko so filmski studii v kinodvorane načrtno začeli pošiljati vsebinsko bolj kakovostne filme, s katerimi so merili na nagrade. Na začetku novega leta in v mesecih zatem, ko se je začel oskarjevski cirkus, pa so pripravljali njihovo nadaljnjo eksploatacijo po vsem svetu.

Vse to je lepo teklo desetletja in desetletja – tudi pri nas.

Oskarji v Sloveniji, nekoč

Od vseh oskarjevskih nagrad ima seveda največji gledalski učinek ravno tista za najboljši film. Če se na hitro sprehodimo po slovenski gledanosti z oskarjem za najboljši film nagrajenih filmov v zadnjih tridesetih letih, potem hitro vidimo, da so ti filmi tudi pri nas večinoma postali veliki hiti. Vod smrti in Zadnji kitajski cesar sta ob koncu osemdesetih let samo v ljubljanske kinodvorane pritegnila približno 60 tisoč gledalcev. Pleše z volkovi, ki je na spored prišel aprila 1991, tik pred osamosvojitvijo, je privabil 50 tisoč obiskovalcev, Ko jagenjčki obmolknejo pa jih je prestrašil več kot 30 tisoč (na spored je sicer prišel precej pred nominacijami).

Tudi naprej je šlo v podobnem slogu. Velik hit je bil tudi Schindlerjev seznam (leta 1993, več kot 30 tisoč gledalcev – letnice v oklepaju so letnice nastanka filma, na naš spored so večinoma prišli na začetku prihodnjega koledarskega leta), pa Forrest Gump (1994, več kot 50 tisoč gledalcev), precejšnja hita pa sta bila tudi Pogumno srce (1995) in Angleški pacient (1996), ki sta v ljubljanskih kinodvoranah zbrala okoli 30 tisoč gledalcev.

Film Titanik (1997), ki ga je režiral James Cameron, je bil nedosegljiv hit, saj je v Ljubljani privabil do 140 tisoč gledalcev (več kot 400 tisoč gledalcev po vsej Sloveniji). Foto: Reuters

Titanik (1997) je bil tako ali tako nedosegljiv hit, saj je v Ljubljani privabil do 140 tisoč gledalcev (več kot 400 tisoč gledalcev po vsej Sloveniji), kot uspešnice pa so se pokazali tudi Zaljubljeni Shakespeare (1998, bitko za najboljši film je dobil z Reševanjem vojaka Ryana), Lepota po ameriško (1999), Gladiator (2000), Čudoviti um (2001), Chicago (2002) in sklepni del Gospodarja prstanov: Kraljeva vrnitev (2003). Koliko od teh filmov ste si v kinu ogledali tudi vi? Da, to so bili časi, ko so bili oskarjevski filmi, seveda z izjemami, dobri predstavniki velikopotezne ameriške filmske produkcije.

Oskarji v Sloveniji, danes

Leto 2003 imamo morda lahko za zadnje leto, ko so se oskarji pokazali v vsej svoji veličini, saj je v prihodnjih 12 letih v Sloveniji pa tudi drugod le nekaj oskarjevskim filmom (Punčka za milijon dolarjev, Revni milijonar in Kraljev govor) uspelo doseči nadpovprečen obisk. Večina z oskarjem ovenčanih filmov je tako šla skoraj mimo, brez velikega gledalskega odmeva. Morda najbolj očiten primer, ko se je Hollywood iz osebnih razlogov obrnil proti samemu sebi, so bile večkratne nagrade za Bombno misijo, s katerimi so poskušali povsem razvrednotiti Avatar, največji filmski hit vseh časov, ter osebno ponižati njegovega režiserja Jamesa Camerona (Bombno misijo je zrežirala njegova nekdanja žena Kathryn Bigelow).

Ta upad oskarjevskega dometa se je še posebej stopnjeval v zadnjih letih, ko filmi, kot so na primer Umetnik (2011), Misija Argo (2012), 12 let suženj (2013), Birdman (2014) in pri nas lani predvajani V žarišču (2015) pri tistih zahtevnejših gledalcih, ki jih zanima ta tip filmov, niso vzbudili nobenega večjega zanimanja (V žarišču si je v Ljubljani v kinu ogledalo samo dobrih tri tisoč ljudi).

Kaj se je torej zgodilo z oskarji?

Nova filmska pravila

Hollywood je v tretjem tisočletju zavil v drugo smer, tam pa je vsebinska, igralska in dialoška kakovost njegovih filmov vse manj pomembna. Tehnično dovršene celovečerne animiranke (na primer Pixarjeve), visokoproračunske superherojske filmske nanizanke in nadaljevanke (na primer Marvelovi filmi), obujanje pozabljenih filmskih nadaljevanj in njihovo neskončno permutiranje (recimo Vojna zvezd) so preobrazili ameriško filmsko industrijo v mogočni reciklažni stroj za ustvarjanje neznanskih finančnih prihodkov z izdelki, ki so večinoma zgolj paša za oči, srce in um pa večidel pustijo precej neprizadete.

Kakšna je formula sodobnega Hollywooda, nam najbolje pokaže peterica najbolj gledanih filmov po svetu v zadnjem letu. Vseh pet je po svetu prodajal Walt Disney (prek svojega podjetja Buena Vista), vsi so pridelali okoli milijarde dolarjev zgolj v kinu (seveda vsak posebej), vsi pa so tudi značilni izdelki najnovejše hollywoodske poslovne politike. To so: tretji del Stotnika Amerika (iz serije Maščevalci), Reševanje pozabljive Dory (animirano nadaljevanje), Zootropolis (animacija), Rogue One: Zgodba Vojne zvezd (novi medfilm Vojne zvezd) in Knjiga o džungli (delno digitalna verzija klasične animacije, v kateri so zdaj tudi živi igralci).

Teh filmov vsebinski in igralski presežki ne zanimajo. Tudi oskarjevske nominacije ne (dobili so jih zgolj v stranskih, tehničnih kategorijah). To so globalizirani filmi za širok gledalski krog, ki jih je mogoče prodajati in prodati po vsem svetu. Za oskarjevske filme to (žal) ne velja več.

Seveda pa so tudi tu izjeme.

Dežela La La

In potem seveda pridemo do Dežele La La, letošnjega 14-kratnega nominiranca, ki jo je pred tem že odnesel s kar sedmimi, rekordnimi globusi, muzikala, ki igra na viže (akademske) filmske publike Los Angelesa, saj propagira iskanje uspeha v delavnici sanj in na novodoben način režira staromodno romantično zgodbo ter jo podloži z domišljeno mešanico plesa in petja.

Ker je premehak za trda kritična srca in preveč konvencionalen za tiste kritike, ki od tovrstnega filma pričakujejo večjo filmsko in režijsko inovativnost, je rekordno število nominacij (toliko sta jih do zdaj dobila zgolj filma Vse o Evi in Titanik) seveda zbudilo kar nekaj negodovanja, čeprav je dejstvo, da je taka izpostavljenost tudi posledica razmeroma šibke lanske filmske letine. A vendar: Dežela La La se zdaj vali po kinodvoranah vsega sveta, nabira gledalce in dolarje, rosi oči in spodbuja prepevanje refrenov (na primer "City of stars"), to pa je nekaj, kar se zadnje čase v kinu ne dogaja več prav pogosto.

Režiser Damien Chazelle je imel scenarij za Deželo La La pripravljen že prej, preden se je lotil Ritma norosti (Whiplash), svojega prvega celovečernega filma. Foto: Reuters In ne samo to: Dežela La La je najlepši dokaz, da je mogoče z nepopustljivo vizijo uresničiti lastna avtorska hotenja. Dežela La La ni samo romantičen film. Dežela La La je tudi resnična romantična zgodba o tem, kako dolga je lahko pot do kakega filma, ki potem dobi razkošen odziv.

Njen režiser je najlepši dokaz za to, zakaj še zmeraj potrebujemo oskarje.

Zgodbe neke "norosti"

Režiser Damien Chazelle je imel scenarij za Deželo La La pripravljen že prej, preden se je lotil Ritma norosti (Whiplash), svojega prvega celovečernega filma o fanatičnem glasbenem učitelju, ki se spravi na nadobudnega bobnarja. Seveda mu Dežele La La ni hotel financirati nihče. Bil je preveč eksotičen filmski projekt, vendar pa hkrati ne dovolj poceni, da ne bi bil preveč tvegan.

A to še ni bilo vse. Nihče mu ni hotel financirati niti Ritma norosti. Tudi to je bil preveč eksotičen, dobesedno preveč nor projekt. A Chazelle se ni vdal. Ni ostal le pri nerealiziranem scenariju.

Iz scenarija za celovečerni film je skomprimiral scenarij za kratki film in nazadnje pridobil sredstva, da je posnel približno četrturno različico Ritma norosti. Ko ga je pokazal, s fanatično igro J. K. Simmonsa vred, so financerji popustili. Kratek film Ritem norosti (2013) je bil preprosto preveč … nor, da bi mu lahko rekli ne. Imel je ritem, divji in intenziven ritem Whiplasha. In imel je pogum, tisto filmsko norost, ki je nujna za preboj v današnjem filmskem svetu.

Vse ostalo je zgodovina (na spletu si lahko pogledate, kako so scene iz kratkega Ritma norosti vključene v celovečercu iz leta 2014). Padle so nominacije. Potem so padli tudi oskarji. Zvezda je bila rojena. Chazelle je iz predala zdaj lahko potegnil tudi scenarij za Deželo La La.

Manj kot dve leti pozneje Dežela La La prišla na kino spored.

Prvi človek

V filmu Dežela La La je prizor, ko glavna igralca Emma Stone in Ryan Gosling v losangeleškem observatoriju, ki stoji na vzpetini nad mestom angelov, dobesedno vzletita. Romantična realnost se spremeni v fantazijsko, filmsko realnost. V Deželi La La se lahko tudi leti, če to seveda hoče tudi srce. Ne brez razloga.

Naslednji projekt, ki ga je že začel pripravljati Damien Chazelle, je Prvi človek (First Man), film o Neilu Armstrongu in življenju človeka, ki je prvi pristal na Luni. Je čudno, da ga bo igral Gosling? Seveda ne.

Leteti se je naučil že v Deželi La La.