Rio s polletno zamudo

Nekoč je slovenski selektor dejal, da se Veselin Vujović trener z Veselinom Vujovićem igralcem ne bi razumel najbolje. Prav o tem sem tuhtal sinoči ob razkritju, da Uroš Zorman ne bo več igral za reprezentanco. Ali pa, kako bi bilo, če bi bil na primer selektor Zorman, igralec pa Vujović? Jeza, ogorčenje, bes, kljubovalnost, kaj četrtega? Ravnodušnosti verjetno ne bi zaznali.

• Vujović: Nisem dedek Mraz, da bi izpolnjeval želje

Ne, nikakor ni sporno, da Zorman z Nemci ne bi - če ne bi bil vpoklican naknadno - in ne bo igral. To je izključno selektorjeva domena. Zdaj je lahko modrovati, kako bi se nekdanji kapetan moral držati svojega prvotnega načrta in dokončno reči zbogom že po olimpijskih igrah v Riu. Tedaj je ostal prav na prošnjo Vujovića. Ta resda nikoli ni zagotavljal igranja, a ta "stand by" status je bil izrazito preveč nedorečen. Za občasno pomoč. Gordijski vozel bi lahko presekala oba. Večkrat. Vse je bilo nekako v smislu "bomo videli". In sta videla ter smo videli.

• Številni ga obožujejo, mnogim gre na živce, on pa serijsko osvaja naslove #portret

Zorman je pristal na seznamu rezervistov za tekmi z Nemčijo. Lansko jesen je Vujović sam dejal, da ga reprezentanca na tako zahtevnih tekmah potrebuje. Seveda vnaprej ni mogel vedeti, kakšna je rekorderjeva pripravljenost.

Foto: Vid Ponikvar
A če je res ocenil, da ni sposoben niti za vsaj na primer deset minut, potem ne vidim velikega smisla, da se človeka, za katerim je 18 let kariere in ki je dejansko pred reprezentančnim pokojem, ki ga je prestavil prav zaradi Vujovića, kliče med rezerviste. Pač naj sploh ne bo na seznamu in pika. Priložnost, dejansko še primernejša, za zadnjo tekmo je in bo tudi skupna tekma (nekdanjih) reprezentantov novembra proti eni od slovitih ekip ali kolažu zvezdnikov.

Če pa se je selektor, kar je – še enkrat njegova ne le pravica, ampak dolžnost –, že odločil za tako potezo, pa opletanje z dobrim decembrskim možem vsekakor ni bilo nujno. Ne pri teh letih in ne pri tej zgodovini nekdanjega kapetana. Globoko spoštujem Vujovićeve igralske in trenerske dosežke. Za velikanski privilegij si štejem, da sem si zadnjega v Parizu ogledal iz prve vrste. Dobesedno. Predstavljam si, koliko poguma je potrebnega, da na primer pred izločilno tekmo osmine finala praktično iz postelje pokličeš skoraj debitanta.

• Zadnji Sportalov intervju z Urošem Zormanom

A očitno primer Dragan Gajić z znamenito tiskovno konferenco in kasnejšim medijskim namiznim tenisom ni pomenil lekcije. So on, Luka Žvižej, Sebastian Skube in Gorazd Škof odšli z nasmeškom na obrazu? Ne ravno. In nihče me ne bo prepričal, da imajo vsi našteti ege kot ljubljanski nebotičnik.

Čas je za druge igralce. Hvala bogu, svež material obstaja. Dober. Ne le v članski, tudi v mladinski in kadetski reprezentanci ter nižje. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo Zorman odšel. Tu sploh ni dvoma. Seveda se po ožjih ali širših seznamih ne bo potikal do abrahama. Vsak ima svoje muhe, a stvari bi bilo mogoče izpeljati na elegantnejši način.

Foto: Vid Ponikvar
Silno zanimivo pa je, da Vujović Zormana sicer globoko spoštuje, ga nekoč vidi kot svojega naslednika, skoraj gotovo ne bi imel nič proti, če bi pred tem Ljubljančan še okrepil njegovo strokovno ekipo. Da, v nekaterih stvareh sta si zelo podobna. Vodji, zmagovalca, alfa samca, občasno kontroverzna. A vsaj nekaj časa ne bosta več sodelovala. Rio se je zgodil s polletnim zamikom.