Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Petek,
2. 5. 2014,
23.43

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Na kolo

Petek, 2. 5. 2014, 23.43

8 let

Kako so se vrhunski kolesarji naučili poganjati kolo?

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2
Poni, rdeče barve, z nožno zavoro. Tako se spominjam svojega prvega pravega kolesa. Tudi padcev okrog bloka, pa obupavanja, brezmejnega veselja in nebrzdanega ponosa, ko mi je enkrat le uspelo.

Prvo kolo cestnega kolesarskega šampiona je bilo gorsko "Za svoje prvo pravo kolo štejem tisto, ki so mi ga starši kupili pred kolesarskim izpitom v tretjem razredu osnovne šole. Bilo je čisto pravo gorsko kolo modre barve, moje prvo povsem novo. Imelo je že standardno velikost obročev, tisto za odrasle. Neskončno ponosen sem bil nanj," se je na svoje prvo kolo – zanimivo, tudi treniral je najprej gorsko kolesarstvo – spomnil eden najbolj perspektivnih kolesarjev daleč naokrog in tudi najmlajši v profesionalni kolesarski karavani, Matej Mohorič.

Pri prvih obratih so mu pomagali starši, kmalu pa se je že sam potikal naokrog. A še vedno pod budnim očesom staršev, če bi morda potreboval njihovo pomoč.

Vožnja na zadnjem kolesu, skoki s pločnikov in podobne vragolije Tako kot danes, ko je član profesionalne kolesarske ekipe Cannondale, je tudi v otroštvu na kolesu preživel ogromno časa. "Kolo mi je bilo všeč zaradi hitrosti, kmalu pa to ni bilo več dovolj. Spomnim se, da sem se v tretjem razredu že vozil po zadnjem kolesu, skakal na pločnike in s stopnic ter počel podobne vragolije. Poleg tega sem se veliko družil s preostalimi fanti iz vasi in vsi smo imeli kolesa. Ko smo bili že nekoliko starejši, smo se šli pogosto spuščat in skakat v gozd."

Ključna je zabava Komaj 19-letni kolesar, ki je precej bolj zrel, kot kaže njegov EMŠO, se lahko pohvali z nazivom zlati maturant. Poudarja, da je bistvo kolesarjenja ostalo povsem enako kot v otroštvu: zabava.

Srečen, ker je hobi njegov poklic "Na kolesu sem se vedno lahko sprostil in užival. V naravi, na svežem zraku, v svobodi. Danes si s kolesom tudi služim kruh. Štejem se za zelo srečnega, ker imam poklic, v katerem neizmerno uživam in je hkrati moj hobi," je s svojo izbiro poklicne poti razumljivo zadovoljen mladi kolesar, ki ima za pasom že dva ugledna skalpa.

Mohorič je namreč na svetovnem prvenstvu na cestni dirki predlani v Limburgu in lani v Firencah ugnal vso konkurenco in tako postal svetovni mladinski prvak, leto pozneje pa še svetovni prvak pri mlajših članih. In prav zmaga med mladinci je bila tista prelomnica, ki mu je dala slutiti, da bi si s kolesarstvom lahko služil kruh.

"Vedno mi je bilo v veselje preživljati prosti čas na kolesu, seveda pa nisem že od vsega začetka vedel, da bi se lahko s kolesarstvom preživljal. Da bi bil lahko nekoč poklicni kolesar, sem začutil pri 16 letih, ko sem prvič zmagal na pomembnejši mednarodni dirki. Končno pa sem bil odločen po svetovnem mladinskem prvenstvu, od koder sem se vrnil s srebrno medaljo z vožnje na čas in zlato s cestne preizkušnje," je za bralce Sportala razkril Mohorič.

Prvo kolo Tanje Žakelj: pred leti primerno za nedeljske izlete, danes za prevoz po vasi in na njivo Tudi Tanja Žakelj, evropska prvakinja v olimpijskem krosu in lanska zmagovalka skupnega seštevka svetovnega pokala v gorskem kolesarstvu, se svojega prvega pravega kolesa živo spominja. "Prvo pravo kolo, ki mi pride na pamet, je bilo kolo Scott rdeče barve, ki sem si ga v 6. ali 7. razredu kupila kar sama. Takrat je bilo primerno za nedeljske izlete, danes pa ga uporabljam za prevoze po naši vasi ali za na njivo."

Besedni boji zaradi pomožnih koles Naša najboljša gorska kolesarka, ki se je polna nepozabnih vtisov pred dnevi vrnila s tekem svetovnega pokala v Južni Afriki in Avstraliji, se dobro spominja tudi prvih voženj brez pomožnih kolesc. A spomini niso tako romantični.

"Z očijem sva se vsakodnevno zapletala v prave besedne boje, saj mi je moral pomožna kolesca vsak dan odstraniti, pa potem spet na novo pritrditi, ker mi brez njih vožnja kar ni in ni stekla. Želela sem se naučiti, pa ni šlo. Zgrmela sem na tla, pa spet poskušala," se spominja 25-letna kolesarka iz Ledin nad Idrijo, ki je z majhnega "kekca" hitro presedlala na sestrino kolo, ki je zaradi pospešene rasti tudi hitro menjala kolesa.

"Vmesnih koles nisem imela. 26-colsko kolo sem tako vozila že kot majhna deklica, ampak mi je šlo dobro," v smehu pripoveduje Žakljeva.

Igra, druženje, prevoz in služba Kolo ji je v otroštvu pomenilo igro, sredstvo za druženje z otroki v vasi, potem pa je preraslo v prevozno sredstvo. "V obdobju, ko sem v Žireh trenirala nogomet, sem se na trening velikokrat zapeljala s kolesom, kar je zaradi strmega klanca proti domu hkrati pomenilo tudi kakovosten trening," se spominja mlada kolesarka, ki je na drugi tekmi svetovnega pokala v Avstraliji s petim mestom bistveno popravila vtis s prve tekme v Južni Afriki.

Od orientacijskega teka do gorskega kolesarstva Čeprav se je Žakljeva v rosnih letih posvečala orientacijskemu teku, pa jo je kolesarstvo precej hitro posrkalo vase. "Rezultati so prišli dokaj hitro, in ker sem precej tekmovalna, me je potegnilo. Čeprav sem se kolesarstvu resneje posvetila šele na začetku srednje šole, kar je dokaj pozno, pa so bila, kot kaže, to ravno prava leta."

Ko je užitek tudi služba Njen pogled na kolesarstvo se od otroštva ni veliko spremenil. "Na kolo grem zato, ker mi je to všeč in ker na kolesu uživam. Kolo mi pomeni velik užitek, hkrati pa je tudi služba," pravi tekmovalka gravitacijskega moštva Unior Tools Team, ki je hvaležna, da ji to dvoje uspeva združevati na vrhunski ravni.

Mugerli na prvo kolesarsko tekmo s ponijem Tudi Mateja Mugerlija, 32-letnega kolesarja novomeške ekipe Adria Mobil, smo povprašali o najbolj rosnih spominih na kolo, a kot kaže, ti niso več tako živi. "Ne spomnim se, kdaj sem prvič sedel na kolo, sem pa prepričan, da je bilo to nekje pri dveh ali treh letih in da so mi pri prvih obratih pomagali starši. Kdaj sem zvozil brez pomožnih koles, pa se ne spomnim."

Se pa Mugerli živo spominja, da si je z legendarnim ponijem na svoji prvi dirki v osnovni šoli, ta je potekala v industrijski coni Nova Gorica, privozil 4. mesto. Glede dedovanja koles v družini ima podobno zgodbo kot Žakljeva. "Kolesa sem podedoval od starejšega brata Kristijana, ki je bil moj vzornik med kolesarji," pravi Mugerli.

O tem, da bi si s kolesom služil kruh, ni nikoli načrtno razmišljal. "Samo sledil sem svojemu bratu, ko so prišli lepi rezultati, pa me je kolesarstvo pritegnilo," je še povedal Mugerli, ki je pred dnevi ponovil zmago izpred desetih let, s 27. enodnevne kolesarske dirke GP Industrie del Marmo se je namreč vrnil z novo zlato kolajno.

Ne spreglejte