Nedelja, 3. 12. 2023, 22.16
4 mesece, 3 tedne
Zgodba o tragičnem porazu, ki vam je še niso povedali
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,00
Fotografija enega od shodov pripadnikov Bunda leta 1917 v Rusiji.
Ob koncu 19. stoletja sta med Judi, ki so živeli na ozemlju tedanje carske Rusije, postali priljubljeni dve politični gibanji: sionizem in bundovstvo. Sionisti, ki so bili večinoma socialistično usmerjeni, so zagovarjali hebrejščino in odhod v Palestino, bundovci, ki so bili prav tako socialisti, pa so zagovarjali jidiš in nasprotovali izseljevanju Judov.
V svetu sta trenutno dve veliki vojaški žarišči, prvo v Ukrajini, drugo pa na Bližnjem vzhodu. Ruski napad na Ukrajino poteka od lanskega februarja, medtem ko je vojna med Gazo in Izraelom izbruhnila oktobra letos. Ta vojna je v veliki meri zasenčila vojno v Ukrajini.
Beg Judov iz carske Rusije
Na prvi pogled ti dve vojni nista povezani, a po svoje lahko najdemo zgodovinsko povezavo med obema območjema, kjer vojni potekata. Dejstvo je, da so državo Izrael ustanovili aškenaški Judje, katerih domovina je bila dolga stoletja tudi Ukrajina oziroma območje vzhodne Evrope.
Naseljevanje vzhodnoevropskih Judov v Palestino, ki se je začelo v 80. letih 19. stoletja, je namreč povezano z njihovim ne preveč rožnatim položajem v takratni carski Rusiji. Vzhodnoevropski Judje so prišli v okvir carske Rusije šele po delitvi Poljske v 18. stoletju.
Pas naselitve in pogromi
Carska oblast je Judom dovolila naselitev le v provincah na zahodu imperija, v t. i. čerta osedlosti (sl. pas naselitve). Judje v carski Rusiji niso smeli biti lastniki zemlje, opravljati javnih služb ali biti častniki v vojski. Na univerzah in srednjih šolah je bilo omejeno število vpisnih mest za Jude.
Zemljevid pasu naselitve na ozemlju carske Rusije (province, ki so bile del tega pasu, so na zemljevidu obarvane). Judje so se lahko naselili in živeli samo na tem območju. Gre večinoma za ozemlje, ki je bilo pred delitvijo Poljske v 18. stoletju del poljsko-litovske države. Judje se tako niso smeli naseliti na primer v Moskvi ali Sankt Peterburgu.
Judje so v carski Rusiji doživljali tudi silovite oziroma besne napade, t. i. pogrome (ruska beseda, ki je postala mednarodna). Še zlasti so bili hudi pogromi nad njimi leta 1881, po atentatu na ruskega carja Aleksandra II. Atentat je izvedla ruska revolucionarna proticaristična skrivna organizacija Ljudska volja (ru. Narodnaja volja), a so številni grešne kozle našli v Judih. Pogrom je izbruhnil v Kijevu in se razširil po drugih mestih.
Širitev sionizma med Judi v carski Rusiji
Hudi protijudovski pogromi so bili tudi v letih 1905–1906 in 1917–1921. Pogrome so spodbujali tudi nekateri ruski carji, zlasti zadnji ruski car Nikolaj II., piše v svoji knjigi Zgodba o Rusiji (ang. Story of Russia) britanski zgodovinar Orlando Figes.
Politično sionistično gibanje, katerega utemeljitelj je bil madžarski Jud Theodor Herzl, je zato padlo na plodna tla še zlasti med Judi, ki so živeli v carski Rusiji. Ti Judje so se pred pogromi in tudi zaradi ekonomskih vzgibov selili iz Rusije proti Zahodu, v zahodnoevropske države in na ameriško celino, zlasti v ZDA. Del, ki jih je navdušil sionizem, pa je odšel v Palestino, ki je bila tedaj del Otomanskega cesarstva.
Socializem in sionizem
Sionistično gibanje so večinoma vodili ljudje, ki so bili socialistično usmerjeni, tudi marksistično. V Palestini so tako ustanavljali socialistično navdahnjene kibuce in mošave. Izraelska vojska je nastala na temelju hagane, vojaške organizacije socialističnih sionistov, ki je branila judovsko naseljence v Palestini pred napadi arabskih domačinov.
Zamisli Karla Marxa so bile zelo privlačen za Jude, ki so živeli v carski Rusiji. Prva marksistična množična stranka v Rusiji je bil Bund.
Toda med Judi v carski Rusiji se ni razširil samo sionizem oziroma sionistični socializem (katerega cilj je bila tudi obuditev hebrejščine, ki bi kot pogovorni jezik zamenjala jidiš), ampak tudi t. i. bundovstvo. Figes piše, da je bila za Jude v carski Rusiji privlačno revolucionarno podzemlje, katerega del je bil marksizem.
Zakaj je bil marksizem privlačen za Jude
"Marksizem je temeljil na sodobni zahodni viziji Rusije. /.../ Marksizem je privlačil Jude zaradi svojega evropskega značaja in ker je obljubljal asimilacijo Judov v gibanje univerzalne človeške osvoboditve, temelječe na internacionalizmu," piše Figes.
Jude tako najdemo med obema strujama ruskih socialdemokratov – med menjševiki in Leninovimi boljševiki (komunisti). Številni Judje pa so bili tudi zgoraj omenjeni bundovci. Besedi bundovstvo in bundovci sta izpeljani iz imena Bund, kar je okrajšava za leta 1897 ustanovljeno marksistično stranko Vseplošna judovska delavska zveza v Litvi, na Poljskem in v Rusiji (v izvirniku v jidišu: Algemeyner yidisher arbeter-bund in Lite, Poyln un Rusland).
Prva množična marksistična stranka v Rusiji
Bund je bila prva množična marksistična stranka v carski Rusiji. Leta 1905, ko je bila na vrhuncu moči, je imela 35 tisoč članov. Bundovci so organizirali tudi lastne oborožene oddelke, ki so branile Jude in njihove štetle (mesta oziroma naselja) pred napadi kozakov oziroma pred pogromi. To značilnost judovskega vojaškega samoorganiziranja pred napadi so sionisti prenesli tudi v Palestino.
V vzhodni Evropi je pred holokavstom živela večmilijonska judovska skupnost, ki je bila pozneje večinoma uničena. Na fotografiji: judovsko pokopališče v kraji Sataniv v Ukrajini.
Za razliko od sionistov, ki so zagovarjali rabo hebrejščine in odhod Judov v Palestino, so bundovci vztrajali pri jidišu (gre v bistvu za narečje nemščine, ki so ga govorili vzhodnoevropski, aškenaški Judje) in pri nadaljevanju judovskega življenja v vzhodnoevropski domovini (sem so se aškenaški vzhodnoevropski Judje priselili v srednjem veku iz območja današnje Nemčije, op. p.).
Poraz bundovstva
Po oktobrski revoluciji je seveda bundovstvo na območju komunistične Sovjetske zveze usahnilo oziroma bilo zatrto, saj komunisti niso dovolili konkurenčnih socialističnih gibanj. Velik udarec za vzhodnoevropske Jude je bil seveda holokavst, ki ga je skupaj s svojimi pomagači izvedla nacistična Nemčija. Veliko Judov, ki so preživeli holokavst, je pozneje odšlo v Palestino oziroma v Izrael (ta država je bila ustanovljena maja 1948).
Veliko Judov se je iz Rusije oziroma držav nekdanje Sovjetske zveze v Izrael izselilo po zlomu komunizma. Tako ima judovska država zdaj veliko skupnost rusko govorečih Judov. Nekateri Judje pa še vedno vztrajajo v vzhodni Evropi. Judovskega rodu je tako ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski, katerega materni jezik je ruščina.
Prepovedane knjige v jidišu, ki širijo socializem
O bundovstvu je leta 2017 v svoji knjigi Kaj nisi povedal (ang. What you did not tell) pisal tudi znani britanski zgodovinar Mark Mazower. Ta je pri raziskovanju svoje družinske preteklosti na svoje lastno veliko presenečenje odkril, da je bil njegov dedek Max Mazower nekdaj pomemben bundovec. Dedek se je rodil v Grodnu v Belorusiji, ki je bila tedaj del carske Rusije. Včlanil se je v Bund ter tudi sodeloval v spopadih med judovskimi milicami in kozaki.
Mark Mazower v zgodbi o svoji družini omenja tudi bundovskega dedka Maxa:
Max Mazower je pomagal tiskati od carske oblasti prepovedane knjige, ki so v jidišu med Judi propagirale socializem. Leta 1903 je napisal široko razširjen letak, v katerem je razkril resnico o ruskem antisemitskem pogromu, ki se je zgodil v Gomelu v današnji Belorusiji.
Tragični poraženec zgodovine
Večkrat ga je aretirala caristična policija, ki je o njem hranila nadzorno datoteko. Bil je dvakrat zaprt v Sibiriji, nazadnje pa je pobegnil iz Rusije in se leta 1924 skupaj z ženo Froumo naselil v Angliji.
"Če pogledamo nazaj, je bil Max eden od poražencev zgodovine. /.../ Bund – ta velika, pogumna veja ruske levice, zaskrbljena za enakost in socialno pravičnost – je bil popolnoma izbrisan. Med stalinizmom in nacizmom ni ostalo nič. To je bila tragična zgodba in Max je preživel tragedijo. Njegova revolucija je bila izgubljena," o svojem dedku med drugim piše Mark Mazower.
