Torek, 23. 4. 2024, 6.10
1 teden, 3 dni
Znanstveniki so v Ukrajini odkrili nekaj, kar spreminja zgodovino
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,43
Prav na območju Ukrajine, kjer potekajo najhujši spopadi med ukrajinskimi in ruskimi silami, se je po ugotovitvah arheogenetikov v četrtem tisočletju pred našim štetjem oblikovala populacija, ki je govorila praindoevropski jezik in ga pozneje raznesla proti zahodu in vzhodu. Na fotografiji: ukrajinski vojaki v regiji Zaporožje. Ta regija je bila pred tisočletji del območja kulture Srednjega Stoga, ki je povezana z govorci praindoevropskega jezika.
Skoraj polovica ljudi na svetu kot materni oziroma prvi jezik govori enega od jezikov, ki spadajo v skupino indoevropskih jezikov (med njimi je tudi slovenščina). Znanstveniki se že dolgo ukvarjajo z vprašanjem, kje so v preteklosti živeli prvotni govorci praindoevropščine, predniškega jezika vseh današnjih indoevropskih jezikov. Najbolj verjetna in uveljavljena je teza, da so govorci praindoevropskega jezika živeli v stepah severno od Črnega in Kaspijskega morja. Alternativna teza pa pradomovino Indoevropejcev postavlja južno od Kavkaza oziroma v Malo Azijo. Zadnji, pretekli teden objavljeni znanstveni študiji, v katerih je sodelovalo na desetine znanstvenikov iz več držav, močno potrjujeta prvo tezo – da je indoevropska pradomovina ležala v vzhodnoevropskih stepah.
Prva znanstvena študija, ki ima naslov Genetski izvor Indoevropejcev in pri kateri je sodelovalo več kot 90 znanstvenikov, se ukvarja z vprašanjem izvora Indoevropejcev. Tega vprašanja pa se dotika tudi študija Genetska zgodovina območja severno od Črnega morja od neolitika do bronaste dobe. V tej študiji je sodelovalo več kot 30 znanstvenikov. Poglejmo podrobneje, kaj so odkrili znanstveniki.
Kultura Jamna in pradomovina Indoevropejcev
Govorce indoevropskega prajezika se že nekaj desetletij povezuje z nosilci kulture Jamna. Ta kultura, ki je dobila ime po jamah, v katerih so pripadniki te kulture pokopavali svoje mrtve, se je pojavila okoli leta 3.300 pred našim štetjem v stepah severno od Črnega in Kaspijskega morja.
Do leta 3.000 pred našim štetjem je kultura Jamna dosegla svoj največji obseg, saj se je raztezala od današnje Madžarske na zahodu do današnjega Kazahstana na vzhodu.
Odkritje treh do zdaj neznanih populacij
Da bi lokalizirali prednike in zemljepisni izvor pripadnikov kulture Jamna med raznolikimi eneolitskimi ljudstvi (tj. bakrenodobnimi ljudstvi), ki so na omenjenem stepskem območju med današnjo Madžarsko in Kazahstanom živela pred pojavom kulture Jamna, so znanstveniki proučili starodavno DNK 428 posameznikov, od katerih jih je bilo 299 prvič genetsko sekvenciranih.
Tvit arheogenetika Iosifa Lazaridisa, ki je eden glavnih avtorjev obeh študij:
Our decade-long search for the genetic traces of the earliest Indo-Europeans has culminated in the two preprints we are releasing today!
— Iosif Lazaridis (@iosif_lazaridis) April 18, 2024
With Nick Patterson, David Anthony, and 91 co-authors, on "The Genetic Origin of the Indo-Europeans" https://t.co/HCOnyh0WJR pic.twitter.com/r6olQ9IdD0
Ti podatki so pokazali obstoj treh prej znanstvenikom neznanih bakrenodobnih genetskih populacij (v študiji uporabljajo za genetske populacije tudi izraz genetske gruče oziroma genetski gradient).
Genetski gradient od armenskega višavja do spodnje Volge
Prva genetska gruča oziroma genetski gradient je gradient Kavkaz–spodnja Volga (študija uporablja kratico CLV). Ta genetski gradient se je raztezal od armenskega višavja južno od Kavkaza do step ob spodnji Volgi v današnji Rusiji. Gruča CLV oziroma kavkaško-spodnjevolška gruča ima močne korenine v genetski populaciji, ki ima v znanosti ime "kavkaški lovci in nabiralci" (CHG).
Gradient je splošni izraz za spremembo količine na enoto razdalje, o genetskem gradientu (ang. genetic cline) pa govorimo takrat, ko je posameznik čim bolj genetsko soroden določeni genetski gruči, tem bližje nje živi oziroma je živel. Nasprotje genetskega gradienta je genetska pregrada, ki kljub zemljepisni bližini jasno genetsko loči dve sosednji populaciji.
Dvosmerni pretok genov po genetskem gradientu CLV je ustvaril mešane vmesne populacije, in sicer tako na severnem Kavkazu, kot so ljudje iz kulture Majkop, kot v vzhodnoevropski stepi, na primer populacija, ki je živela na območju današnjega južnoruskega kraja Remontnoje.
Oblikovanje dveh novih populacij ob velikih rekah
Pripadniki genetske gruče CLV so pomagali pri oblikovanju dveh novih populacij, ki sta živeli ob dveh velikih vzhodnoevropskih rekah, in sicer tako, da so se pomešali s tamkajšnjimi skupinami vzhodnoevropskih lovcev in nabiralcev.
Ob srednjem toke reke Volge se je v bakreni dobi z mešanjem med staroselskimi lovci in nabiralci ter prišleki z območja spodnjega toka Volge izoblikovala populacija, ki so ji znanstveniki nadeli naziv povolška populacija oziroma povolški gradient. To populacijo je pozneje izpodrinila indoevropsko govoreča populacija, ki se je oblikovala severno od Črnega morja na območju današnje Ukrajine. Na fotografiji: reka Volga.
Povolška populacija je nastala, ko so se ljudje z območja ob spodnji Volgi pomešali s populacijami, ki so živele bolj navzgor ob reki in so imele bolj vzhodnoevropske lovsko-nabiralske (EHG) prednike. Primer povolške populacije je bila populacija na območju Hvalinska ob srednji Volgi (na območju današnje ruske regije Saratov).
Dneprska populacija
Dneprska populacija pa je nastala, ko so se pripadniki populacij iz spodnje Volge (del gruče CLV) selili proti zahodu, na območje današnje Ukrajine in se pomešali s tamkajšnjimi lovci in nabiralci, ki jim znanstveniki pravijo ukrajinski neolitski lovci in nabiralci (UNHG s kratico). Genetsko gledano je populacija CLV prispevala okoli štiri petine genov v genetski nabor nove dneprske populacije.
Pripadniki te populacije so v arheologiji znani kot nosilci kulture Srednji Stog (študija uporablja ukrajinsko različico Serednii Stih). Pripadniki kulture Srednji Stog, tj. dneprska populacija, pa so predniki nosilcev kulture Jamna. Ta dneprska populacija je v letih 3.750–3.350 pred našim štetjem demografsko hitro naraščala, kar je pospešilo širitev ljudi kulture Jamna.
Demografska širitev nosilcev kulture Jamna
Nosilci kulture Jamna, ki so odšli proti vzhodu, so tako popolnoma izpodrinili populacije, ki so živele ob Volgi in še dlje proti vzhodu. Pri selitvah proti zahodu pa so se pomešali s stalno naseljenimi kmeti. Pri tem so širili praindoevropščino.
Genetiki razkrivajo prazgodovinske selitve s proučevanjem starodavne DNK (aDNK). To je DNK, ki jo znanstveniki najdejo v več sto ali celo več tisoč let starih okostjih, ki jih izkopljejo arheologi. Na simbolični fotografiji: arheolog z delom izkopanega okostja.
Populacija ob spodnji Volgi (del gradienta CLV) se je širila tudi v Anatolijo (tja je prišla z vzhodne strani) in prispevala vsaj desetino genov v genetski nabor bronastodobnih populacij v osrednji Anatoliji. Med temi osrednjeanatolskimi populacijami so bili tudi Hetiti. Ti so govorili hetitski jezik, ki je del indoevropskih jezikov ali pa vsaj zelo povezan z njim.
Pradomovina govorcev praindoanatolščine
Kot trdi študija Genetski izvor Indoevropejcev, je mogoče najti korenine tako praindoanatolskega jezika (jezik, ki je prednik tako anatolskih kot indoevropskih jezikov) pri pripadnikih genetske gruče CLV, ki so živeli približno med letoma 4.400 in 4.000 pred našim štetjem.
Študija Genetska zgodovina območja severno od Črnega morja od neolitika do bronaste dobe, ki temelji na proučevanju starodavne DNK 78 prebivalcev območja severno od Črnega morja, pa ugotavlja, da so bili predniki ukrajinskih neolitskih lovcev in nabiralcev vzhodnoevropski (EHG) ter balkanski lovci in nabiralci (BHG), pa tudi evropski neolitski kmetje ter kavkaški lovci in nabiralci (CHG).
Bakrenodobne selitve na območju današnje Ukrajine
V času bakrene dobe je prišlo do dveh valov ljudi z območja Kavkaza in spodnje Volge. Prvi val se je na zahodu današnje Ukrajine (pokrajina Budžak) in na območju južne Moldavije pomešal s tamkajšnjimi kmeti, ki so prišli z zahoda. Nastala je – okoli leta 4.500 pred našim štetjem – nova populacija (obe predniški populaciji sta prispevali do polovice genov v njen genetski nabor), ki je v arheologiji znana kot kultura Usatova.
Drugi val z območja Kavkaza in spodnje Volge, ki je potekal več ali manj v istem času kot prvi val, pa se je na območju Ukrajine pomešal s tamkajšnjimi lovci in nabiralci (o teh prišlekih govori tudi prva študija o genetskem izvoru Indoevropejcev). Ta skupina je oblikovala kulturo Srednji Stog, ki se je potem razvila v kulturo Jamna, ki je v bronasti dobi širila indoevropske jezike proti zahodu in vzhodu.
Glavna vira za članek:
Iosif Lazaridis, Nick Patterson, David Anthony, Leonid Vjazov, David Reich, Harald Ringbauer, Ron Pinhasi in sodelavci, The Genetic origin of the Indo-Europeans (sl. Genetski izvor Indoevropejcev), različica, objavljena 18. aprila 2024.
Aleksej G. Nikitin, Iosif Lazaridis, David Reich in sodelavci, A genomic history of the North Pontic Region from the neolithic to the bronze age (sl. Genetska zgodovina območja severno od Črnega morja od neolitika do bronaste dobe), različica, objavljena 18. aprila 2024.
