Četrtek, 10. 11. 2022, 22.36
1 leto, 5 mesecev
Analiza
Britanski vpliv v Evropi kljub brexitu vse večji, Nemčija v težavah?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,49
11
Vojna v Ukrajini je zamajala nemško gospodarstvo, obenem pa je Nemčija s svojo zadržano politiko do Ukrajine razočarala vzhodnoevropske države, ki se bojijo napadalne Rusije.
Nemčijo je ruski napad na Ukrajino in z njim povezane spremembe ujel nepripravljeno. Na drugi strani je Velika Britanija že pred letošnjo vojno goreče podpirala Ukrajino in se odločno zoperstavljala Putinovi Rusiji. Bo zaradi tega postala vodilna geopolitična sila v Evropi, kot so prepričani nekateri?
Nemčija je gospodarska lokomotiva stare celine in EU. Je izvozno usmerjeno gospodarstvo, ki je po zaslugi globalizacije leto za letom podirala svoje izvozne rekorde. Na kratko in poenostavljeno bi lahko nemško formulo za uspeh zapisali kot: kitajski trg + poceni ruski energenti.
Kitajski 1,4-milijardni trg in ruski plin
Kitajska je namreč že nekaj let največja trgovinska partnerica Nemčije (lani je bila blagovna menjava vredna več kot 245 milijard evrov), ruski energenti, kot so zemeljski plin, nafta in premog, pa so še zlasti po odpovedi jedrski energiji leta 2011 za Nemčijo postali zelo pomembni. Nemčija je tako leta 2020 iz Rusije uvozila 55 odstotkov plina, polovico premoga in 35 odstotkov nafte.
Kljub nasprotovanju držav, kot so ZDA, Poljska in Ukrajina, je Nemčija zgradila plinovod Severni tok 1 in nato še Severni tok 2. Če odštejemo Zelene, je imela strategija odvisnosti od ruskih energentov podporo vseh nemških parlamentarnih strank. Nato pa je 24. februarja letos Rusija napadla Ukrajino ter ogrozila nemško formulo za uspeh.
Zadržana Nemčija
Nemčija ni bila med tistimi državami, ki so bile v prvih vrstah zahtev po čim strožjih protiruskih gospodarskih sankcijah, pa tudi pri dobavi sodobnega orožja je bila malce zadržana, da se ne bi preveč zamerila Rusom.
Nemški kancler Olaf Scholz se je na Kitajskem nedavno srečal s kitajskim predsednikom Ši Džinpingom. Kitajska je največja nemška trgovinska partnerica in tesna zaveznica Rusije. Scholz je Šija tudi prosil, da prepriča ruskega predsednika Vladimirja Putina, naj konča vojno v Ukrajini. Čimprejšnji mir je seveda v strateškem in gospodarskem interesu Nemčije.
A na koncu je Ukrajincem le dobavila sodobne samohodne havbice PzH 2000 in protiletalske samohodne topove Gepard. Ni pa še pripravljena Ukrajini dobaviti tankov Leopard 2, ki bi ukrajinski vojski olajšali osvobajanje zasedenega ozemlja.
Nemško-ukrajinska trenja
V teh mesecih, odkar je izbruhnila vojna v Ukrajini, se je pogosto zaiskrilo med Kijevom in Berlinom. Spomnimo se, da se ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski aprila letos ni želel srečati z nemškim kolegom Frankom-Walterjem Steinmeierjem, in sicer zaradi njegove do Rusije prijazne politike v preteklih letih.
Na koncu se je oktobra nemški predsednik le srečal z Zelenskim. Precej prahu je v Nemčiji s svojimi izjavami (in objavami na Twitterju) dvigal tudi (zdaj že nekdanji) ukrajinski veleposlanik v Berlinu Andrij Melnik.
Scholz stavi na preudarnost
Po drugi strani pa tudi ne moremo reči, da je Nemčija zdrsnila na raven Orbanove Madžarske, ki tudi po ruskem napadu na Ukrajino še vedno goji prijateljske odnose z Moskvo in bi rada čim prej ukinila sankcije proti Rusiji. Podobno prorusko zunanjo politiko zunaj EU vodi tudi Vučićeva Srbija. Ne preseneča, da sta Viktor Orban in Aleksandar Vučić v zelo dobrih odnosih.
Februarja letos, še pred ruskim napadom, so Velika Britanija, Poljska in Ukrajina sklenile trilateralni pakt. S tem se je oblikovala os London–Varšava–Kijev. Na fotografiji sta zdaj že nekdanji britanski premier Boris Johnson in poljski predsednik Andrzej Duda na srečanju aprila letos v Londonu.
Lahko bi rekli, da Nemčija oziroma nemški kancler Olaf Scholz glede vojne v Ukrajini znotraj EU hodi po nekakšni srednji poti (Scholz svojo politiko označuje kot preudarno): Nemčija ni tako goreča nasprotnica Putinove Rusije in tako goreča podpornica Ukrajine, kot je na primer Poljska, a tudi ni "kolaborantska", tako kot Orbanova Madžarska.
Dejavna britanska vzhodnoevropska politika
Precej drugače je z Veliko Britanijo. Ta je junija 2016 na referendumu izglasovala izstop iz EU in ga uresničila januarja 2020. A to ne pomeni, da je Velika Britanija v odnosu do celinske Evrope oziroma EU zdrsnila v nekakšno sijajno osamitev (splendid isolation, kot so temu nekdaj rekli Otočani).
Britanci so namreč zunanjepolitično in vojaško precej dejavni na vzhodu EU, saj so zelo tesni zavezniki Poljske in baltskih držav. Ni naključje, da se je novembra lani Liz Truss, ko je v vlogi zunanje ministrice obiskala britanske enote v Estoniji, v vojaški uniformi in z vojaško čelado na glavi v slogi železne lady Margaret Thatcher vozila v britanskem tanku. To je bilo sporočilo baltskim državam, da jih bodo Britanci branili pred velikim vzhodnim sosedom.
Kako Britanija jezi Rusijo
Prav tako ne preseneča, da so Britanci med zahodnoevropskimi državami najbolj goreči podporniki Ukrajine. Tako so ji že pred napadom dobavljali orožje za obrambo pred Rusijo. Rusija jezo nad Britanci stresa tako, da Putinovi televizijski propagandisti Otoku pogosto grozijo z jedrskim napadom.
Že od začetka evropskega povezovanja je glavna os Pariz–Berlin oziroma os Pariz–Bonn pred letom 1999. To os je odhajajoči predsednik države Borut Pahor pred leti, ko je bil slovenski premier, poimenoval francosko-nemški vlak, zdaj že pokojni nemško-francoski novinar Peter Scholl-Latour pa je imel ti državi za karolinško jedro Evrope. Je os London–Varšava–Kijev tekmica osi Pariz–Berlin?
Nedavno je v nemškem tedniku Die Zeit gostujoči komentar objavil Britanec Roderick Parkes. Ta je vodja Centra za vprašanja evropske prihodnosti pri Nemškem društvu za zunanjo politiko v Berlinu (nem. Die Deutsche Gesellschaft für Auswärtige Politik), zasebnem možganskem trustu, ki se ukvarja z zunanjo politiko.
Nastaja nova Evropa pod britanskim vodstvom?
Parkes Nemcem malce posmehljivo očita, da vodijo precej okorno in počasno zunanjo politiko. Medtem ko govorijo o t. i. zgodovinski prelomnici (nem. Zeitenwende), jih je Britanija že prehitela s svojo bolj prilagodljivo in hitrejšo zunanjo politiko.
Tako naj bi pod vodstvom Londona februarja letos s sklenitvijo tristranskega varnostnega pakta med Veliko Britanijo, Poljsko in Ukrajino že začela nastajati nova Evropa. Kot še piše Parkes, si London prizadeva razširiti svoja nova partnerstva na nordijske in baltske države, vključno z varnostnimi zagotovili za Finsko in Švedsko.
Bo Nemčija v prihodnosti zgolj moralni palček?
"Takšna Evropa se pripravlja na Nato brez ZDA, na dokaj gotovo prihodnost, v kateri bo Amerika sklepala zavezništva le z državami, ki obrambo jemljejo resno. Ne glede na to, koliko slavnostnih govorov lahko ima nemški zvezni predsednik: ko bo Ukrajina zmagala v tej vojni, bosta Velika Britanija in Poljska skupaj z ZDA med zmagovalnimi silami v Evropi 21. stoletja. Nemčija pa bo moralni palček z majavim električnim omrežjem," še napoveduje Parkes.
Za mnenje o tristranskem sporazumu med Veliko Britanijo, Poljsko in Ukrajino, ki ga omenja britanski zunanjepolitični strokovnjak Parkes, smo povprašali tudi predstojnico katedre za obramboslovje na FDV Jeleno Juvan.
Zanima me, kakšno je vaše mnenje kot obrambne strokovnjakinje o trilateralnem paktu Velika Britanija–Poljska–Ukrajina? Kakšna sta njegova vloga in pomen v letošnji vojni za Ukrajino?
Časovni trenutek sklenitve tega trilateralnega sporazuma (nekaj dni pred dejanskim vojaškim napadom) daje temu sporazumu predvsem simbolni in deklarativni pomen. Ukrajini je bila dana podpora dveh (naj)večjih evropskih držav. Pri tem je vsekakor treba upoštevati tudi to, da Velika Britanija ni več članica EU ter da ne sodeluje v različnih evropskih pobudah in dejavnostih pomoči Ukrajini. Res pa je Velika Britanija v času trajanja te vojne zagotovila Ukrajini tudi precejšnjo finančno in vojaško materialno pomoč, kar verjetno ni posledica tega trilateralnega sporazuma, ampak prej moralne odgovornosti, da je treba pomagati državi, ki je napadena.
Velika Britanija je v letu 2022 drugi največji vojaški donator Ukrajini, saj je v tem letu Ukrajini namenila 2,3 milijarde funtov. Od leta 2015 sodeluje pri usposabljanju pripadnikov ukrajinskih oboroženih sil (27 tisoč do danes). Ukrajinski vojski so zagotovili rakete, sisteme zračne obrambe, oklepna vozila in več kot 200 tisoč kosov nesmrtonosne vojaške opreme. Pri trilateralnem sporazumu dveh držav članic zveze Nata in ene, ki je žrtev ruske agresije, gre po mojem mnenju bolj za simbolno dejanje podpore Ukrajini.
Kako komentirate vlogo Velike Britanije v Vzhodni Evropi? Zdi se, da je zelo dejavna na tem koncu Evrope, tudi na vojaškem področju?
Velika Britanija je članica zveze Nato, ena izmed najpomembnejših in najmočnejših zaveznic, in njeno vojaško vlogo oz. interese v državah Vzhodne Evrope (ki niso članice Nata) je vsekakor treba ocenjevati v tej luči. Res pa je tudi, da je trenutna vojna v Ukrajini premešala "karte" in bo povzročila tektonske spremembe evropske varnostne arhitekture, kar se že nakazuje z željo Finske in Švedske po polnopravnem članstvu v Natu.
Pri vlogi Velike Britanije v vzhodni Evropi pa je treba upoštevati tudi številčno skupino vzhodnoevropskih priseljencev v Veliki Britaniji, kar nakazuje na to, da je bila Velika Britanija ciljna dežela velikega števila migrantov iz tega dela Evrope. Poljske migracije so bile eno največjih gibanj v britanski povojni migracijski zgodovini. Odkar se je Poljska leta 2004 pridružila Evropski uniji in so tako imeli Poljaki zakonsko pravico priti v Veliko Britanijo ter tam živeti in delati, se je v Veliko Britanijo priselilo več kot 800 tisoč Poljakov. To se je sicer nekoliko spremenilo z brexitom. Dejstvo, da Velika Britanija ni več članica EU, je vsekakor otežilo migracije.
11