Nedelja, 3. 10. 2021, 22.20
2 leti, 7 mesecev
To je njen hudičev odvetnik
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,58
6
Angela Merkel se bo dokončno poslovila od politike, ko bo sestavljena nova nemška vlada. Do tedaj bo še opravljala naloge kanclerke.
Nedavne nemške zvezne volitve so bile tudi simbolni konec vladanja kanclerke Angele Merkel. Mnenja o njenem vladanju so seveda različna. Številni jo grajajo, zlasti prihaja veliko kritik iz Velike Britanije. Ima pa Merklova na Otoku tudi svojega velikega zagovornika.
Ko so se Nemci 26. septembra letos odpravili na volišče, je bil za številne svetovne medije to po svoje tudi dan slovesa od nemške kanclerke Angele Merkel. Pri tem je bilo mogoče opaziti veliko kritičnih besed.
Graje na račun odhajajoče kanclerke
Nizozemski De Telegraaf, ki zlasti graja njene nepremišljene poteze v obdobju migrantske krize leta 2015, je tako celo zapisal, da se bo Merklova čez 50 let le komajda uvrstila na seznam največjih nemških voditeljev.
Veliko neprizanesljivih ocen 16 let vladanja Merklove prihaja zlasti z Otoka, pri čemer so te graje na račun odhajajoče kanclerke povezane tudi s skoraj že tradicionalnimi britanskimi protinemškimi občutki.
Nazadovanje pod Merklovo?
Besede v ZDA živečega škotskega zgodovinarja Nialla Fergusona, ki jih je ta izrekel v dokumentarcu Deutsche Welle, da je bilo pravo bistvo njenega vladanja v teh 16 letih nazadovanje in da je bil njen cilj ohranjanje statusa quo, saj so Nemci zadovoljni s trenutnim stanjem, so še milo zveneče.
Videoposnetek Deutsche Welle o Angeli Merkel:
Precej bolj uničujoča je analiza, ki jo je v britanskem spletnem mediju UnHerd objavil Peter Franklin, nekdanji politični svetovalec v konservativni stranki in pisec govorov, zdaj pa eden od urednikov omenjenega medija.
Ostri britanski očitki
Že naslov njegovega članka, ki se glasi "Neuspešno vladanje Angele Merkel", in podnaslov "Ona je dokaz, da dolgoživost ne pripelje do uspeha" sta zelo zgovorna. V članku Franklin niza kritike na njen račun: polhegemonsko nemško izkoriščanje EU, nepremišljena migrantska politika, neposredna odgovornost za izstop Velike Britanije iz EU, zaletavo zaprtje jedrskih elektrarn, gradnja Severnega toka ...
Merklova kot rešiteljica Zahoda?
Med britanskimi ocenjevalci Merklovega kanclerjevanja pa precej izstopa mnenje Jamesa Hawesa, univerzitetnega profesorja nemščine, pisatelja in zgodovinarja. "Angela Merkel je rešila Zahod" oziroma Angela Merkel saved the West v izvirniku je naslov njegovega članka za UnHerd.
Britanec James Hawes je med drugim avtor knjig The shortest history of Germany in The shortest history of England (sl. Najkrajša zgodovine Nemčije in Najkrajša zgodovina Anglije). Medtem ko nekateri najbolj goreči kritiki Merklove odhajajočo kanclerko skorajda demonizirajo, je Hawes na drugi strani – še zlasti med Britanci - nekakšen hudičev odvetnik Merklove. Stopil ji je v bran in poskuša s protiargumenti izpodbijati graje na račun Merklove.
Hawes začne članek, ki ga je napisal, še preden so bili znani izidi nemških volitev, z besedami: "Brez pomisleka bi stavil svojo hišo, da bo do trenutka, ko boste prebrali ta članek, približno 73 odstotkov Nemcev glasovalo za katero od štirih strank, ki so vse za EU in za Nato in lahko sestavijo koalicije v kateri koli kombinaciji."
Zakaj je Merklova zmagala
"Stara stalinistična levica in neonacistična desnica, ki bosta skupaj dobili okoli 18 odstotkov, lahko s starega Vzhoda, kjer bosta obe edino dobili resnično pomemben delež glasov, kričita na ves glas. Torej, tudi če lastna CDU Angele Merkel ne bo več največja stranka (in bo veliko bližje, kot so kazale nedavne ankete), bo Merklova zmagala."
Merklova bo zmagala, poudarja Hawes, ker ji je uspelo rešiti svojo edino ljubezen, to je Zahod: "Pravi, resnični evropski zahod, ne 'zahod' divjih, plenilskih fantazij v slogu Ayn Rand, ki so izbruhnile ob padcu komunizma (se spomnite vrednot 'Ulstrskih Škotov', ki so jih anglosferski pisci tako oboževali v začetku devetdesetih let? Se spomnite Steva Bannona in njegove 'Vsi smo leninisti'?). Razumela je, kaj v resnici pomeni Zahod."
Hamburžanka, ki je odraščala v Vzhodni Nemčiji
Kot piše Hawes, je vedela, kaj v resnici pomeni Zahod, zaradi svoje življenjske zgodbe. Rodila se je leta 1954 v Hamburgu v Zahodni Nemčiji, a se je skupaj s svojimi starši kmalu preselila v komunistično Vzhodno Nemčijo, kjer je njen oče delal kot luteranski pastor.
Merklova je leta 1991 postala ministrica za mladino v vladi Helmuta Kohla. Leta 1994 je postala ministrica za okolje, ohranjanje narave in jedrsko varnost. Po odhodu CDU/CSU v opozicijo leta 1998 je postala generalna tajnica CDU, leta 2000 pa se ji je uspelo zavihteti na čelo CDU. Leta 2005 je postala nemška kanclerka.
"Berlinski zid je zrasel, ko je imela sedem let. Zagotovo je odraščala z védenjem, da bi lahko bila Zahodna Nemka. Kot izrazito nadarjena mlada znanstvenica, ki deluje v norih ideoloških mejah marksizma-leninizma, je morala vsak dan neposredno čutiti učinke zavedenega utopizma očija Merkla. Pri 35 letih je zmago Zahoda doživljala ne le kot preprosto, dobesedno svobodo, ampak tudi kot duševno svobodo, svobodo od sistemskih laži, v katerih neizogibno pristanejo odrešeniške ideje."
Kaj je bistvo Zahoda po Hawesu
"Hitro je sprejela CDU, to najzahodnejšo od zahodnonemških strank, ki neposredno izhaja iz stranke katoliškega Centruma, ki je bila ustanovljena za zoperstavljenje Bismarckovi prusizaciji Zahoda. Razume se in ona je razumela, da zgodovinska edinstvenost 'Zahoda' ni neomejena, individualna 'svoboda', ampak načelo, da se sklenejo dogovori in da se oblast deli med velike institucije, od katerih nobena ne bo nikoli dobila popolne prevlade nad drugo."
Ta paradigma – najpomembnejše jamstvo svobode – po Hawesovih besedah sega v leto 754 našega štetja, ko se je Evropa znova zagnala iz temnih vekov z veliko kupčijo v Saint Denisu: frankovska dinastija Karolingov je dobila priznanje Rima, Cerkev pa je dobila zemljiško lastnino in germanske mišice za njeno obrambo.
"Od takrat, kakor koli hočete - Cerkev in država, kralj in parlament, preverjanja in ravnotežja – to načelo nasprotuje vsaki razgreti fantaziji, z leve ali desne, o neki popolni družbi. To je ključ instinkta Merklove za iskanje kompromisa. Hitro in zgodaj je spoznala, kar se vsi razumni ljudje sčasoma naučijo: da hrupni idealizem ni vrlina, ampak prekletstvo, in da tihi, dogovorni realizem ni odsotnost prepričanja, ampak njegov čisti izraz. Nobena politična lekcija se ne bi mogla bolj razlikovati od grozljive mešanice nastopaštva in zabadanja nožev v hrbet, ki se jo naši (britanski, op. p.) mogočneži naučijo v privilegiranih testosteronskih kačjih luknjah na Etonu in v Oxfordu."
Sreča Merklove in njene dih jemajoče napake
Hawes piše, da je imela Merklova srečo, ker je prevzela oblast po reformah socialdemokratskega kanclerja Gerharda Schröderja. Te reforme so posodobile Nemčijo, ki so jo predtem že razglašali za "bolnika Evrope" in "mrtvo breme evropskega gospodarstva".
Od Kohlove deklice do matere naroda oziroma mamice (Mutti). Tako bi lahko opisali njeno politično kariero med letoma 1991 do 2015. Po migrantski krizi leta 2015 ni bila več tako vsesplošno priljubljena med Nemci kot v svojih zlatih časih okoli leta 2013.
Naredila je tudi nekaj dih jemajočih napak, kot je bilo zapiranje jedrskih elektrarn in hkratna gradnja Severnega toka 2, zaradi česar je Nemčija postala ranljiva za energetsko izsiljevanje Moskve.
Migrantska kriza
O migrantski krizi Hawes pravi: "Ko se je jeseni 2015 enostransko odločila, da bo Nemčijo (in s tem v praksi Evropo) odprla množičnemu priseljevanju z Bližnjega vzhoda in od drugod, je s tem poskušala znova dobiti moralno prednost pred občudovalci Janisa Varufakisa, ki so po svetu govorili, da se je Merklova po izbruhu finančne krize vedla kot nekakšen ekonomski nacist (podobe Merklove s Hitlerjevimi brki je bilo mogoče videti po vsej južni Evropi in celo na Irskem)."
"Ker preostala Evropa predvidljivo ni sledila njenemu preudarnemu in močnemu vodstvu, se je nekaj časa zdelo, da se Nemčija opoteka na robu resnega nezadovoljstva javnosti: samo pomislite na leti 2016 in 2017, ko so črnogledi liberalci in navdušeni podporniki Trumpa in brexita govorili, da se bo AfD razširil iz svoje baze v stari Vzhodni Nemčiji in se zajedel v volilno telo CDU. Tudi nekateri v CDU so razglašali, da je edini način za preživetje 'zapiranje desnega boka' (die rechte Flanke schliessen) – torej prevzeti politiko AfD."
Merklova je neomajno stopala po svoji poti
"Namesto tega se je Merklova držala svoje smeri. Odločila se je. Zavračala je, da bi stopila s svoje poti, da bi lahko pobrala volivce AfD ali da bi kdaj podprla kakršnokoli obliko koalicije s populistično desnico, tudi če so jo k temu vabili glasovi siren. Rezultat tega je, da se AfD, daleč od tega, da bi napredovala na starem nemškem Zahodu, umika celo s svojih vzhodnih oporišč," poudarja Hawes.
Fotografije Angele Merkel od leta 1991, ko je začela svojo ministrsko kariero v združeni Nemčiji, do 2014, ko je bila že skoraj deset let nemška kanclerka.
"Morda je naredila napake, toda ko bo zdravilni spanec časa (kot ga je Goethe poimenoval v Faustu) spral njene vsakodnevne napake, se jo bomo spomnili kot vodjo, ki je nosila CDU, ne obratno, in ki je v uri skušnjave rešila Zahod. Ko bo zapustila oder, ne glede na to, kakšna koalicija bo sklenjena v Nemčiji, bo lahko kot nemški gospod Chips (Chips je priljubljeni učitelj v romanu Zbogom, gospod Chips, ki ga je napisal angleški pisatelj James Hilton, op. p.) rekla: 'Zdelo se mi je, da sem vas slišala – enega od vas – reči, da je škoda, da Mutti nikoli ni imela otrok. A? Ampak imam jih, veste. Imam. Poglejte, na tisoče jih je – in vsi so spodobni zahodni centristi!'"
6