Nedelja, 26. 9. 2021, 23.03
2 leti, 7 mesecev
Po Merklovi potop?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,48
21
Nemški volivci so imeli letos na izbiro precej povprečne kanclerske kandidate. Od leve proti desni: Armin Laschet (CDU/CSU), Olaf Scholz (SPD) in Annalena Baerbock (Zeleni).
Nemške volitve so pokazale, da so se volivci na oblasti naveličali CDU/CSU, a ne vedo točno, kakšno alternativo bi izbrali. Nemški parlament bo namreč zelo strankarsko razdrobljen, jasnega zmagovalca volitev pa ni.
Daleč so časi, ko sta SPD in še zlasti CDU/CSU na zveznih volitvah dobivala več kot 40 odstotkov glasov. Takrat so bili v zahodnonemškem bundestagu poleg socialdemokratov in konservativcev samo še liberalci iz vrst stranke FDP. Ta stranka je bila jeziček na tehtnici, ki je odločila, kdo bo vladal v Bonnu.
Začetek razdrobljenosti v bundestagu
To igro so "pokvarili" Zeleni, ki se jim je uspelo prebiti v parlament leta 1983. Bundestag je še bolj razdrobljen postal po združitvi Nemčije, ko so v parlament prišli še nekdanji vzhodnonemški komunisti (PDS), ki so zdaj v vrstah Levice. Piko na i pa so dale volitve leta 2017, ki si v Berlin pripeljale še protimigrantsko AfD.
Bo tesna zmaga dovolj, da bo Olaf Scholz postal novi kancler?
Obe vodilni stranki sta na letošnjih volitvah dobili okoli 25 odstotkov glasov (po zadnjih štetjih je v prednosti SPD). Če se je SPD že navadila na volilni izkupiček tam blizu 20 odstotkov, pa je tokrat prišla grenka ura resnice tudi za CDU/CSU, ki je letos (po odstotkih) dosegla najslabši izid v zgodovini na nemških zveznih volitvah.
Zvesta volilna baza CDU/CSU se krči
Dejstvo je, da CDU in tudi CSU, ki imata zgodovinske korenine kot stranki katoliških volivcev, nimata več tako zelo številne zveste volilne baze. Vse več je nihajočih volivcev. To so pokazala nihanja volilne podpore v javnomnenjskih anketah, na katera so vplivali posamezni dogodki.
Tako so CDU/CSU aprila prehiteli Zeleni, ko se sestrski stranki nista mogli hitro dogovoriti, ali bo skupni kanclerski kandidat vodja CDU Armin Laschet ali vodja bavarske CSU Markus Söder. Na koncu so izbrali Lascheta, čeprav je bilo že takrat jasno, da ne bo prinesel toliko glasov kot veliko bolj priljubljeni Bavarec.
Je za krizo CDU kriva Merklova?
Nato je spet šlo malce navzgor, dokler ni Laschetovo hihitanje ob ogledu posledic letošnjih hudih poplav oziroma hudournikov v Nemčiji, ki so ga posnele kamere, krivulje spet obrnilo navzdol.
Če se nova vlada ne bo hitro sestavila, bo morda Merklova še nekaj časa opravljala tekoče posle. Po volitvah leta 2017 se je nova vlada oblikovala šele po skoraj šestih mesecih.
Številni krizo CDU povezujejo z odhajajočo kanclerko Angelo Merkel. Res je, da je Merklovi uspelo z nepremišljeno politiko na stežaj odprtih vrat za migrante in begunce leta 2015 okrepiti AfD, ki ji je nato jemala glasove na desni.
Ni vsega kriva samo Merklova
Toda kriza stranke je še starejša od Merklove in je povezana z demografskimi spremembami v Nemčiji, pa tudi z zgoraj omenjenim trendom vse večje strankarske razdrobljenosti. Čeprav so Merklovo pred migrantsko krizo na stari celini slavili kot kraljico Evrope in železno kanclerko, v Nemčiji pa so ji nekateri rekli kar Mutti, mamica naroda, njen volilni izkupiček na volitvah ni bil kakšna izjemna zgodba o uspehu.
Le leta 2013 je CDU/CSU pod njenim vodstvom presegla mejo štiridesetih odstotkov (dobila je 41,5 odstotka), v vseh drugih primerih je vedno ostala pod to mejo.
Scholz je bil najboljši med povprečnimi
Po drugi strani se tudi SPD ne more preveč veseliti. Njihov kanclerski kandidat Olaf Scholz je postal priljubljen med volivci le zato, ker je bil zgolj najboljši med tremi povprečnimi kanclerskimi kandidati. Verjetno bi bila zgodba drugačna, če bi CDU/CSU v boj poslala Söderja, Zeleni pa Roberta Habecka namesto Annalene Baerbock.
Armin Laschet se je na volitvah slabo odrezal. Lahko kljub temu še vedno upa na kanclerski položaj, če se bo vlada sestavila brez SPD?
Po drugi strani pa je treba ločiti med Scholzem in stranko. Dejstvo je, da je v zadnjem času v SPD vse močnejše levo krilo stranke, medtem ko je Scholz pripadnik desnega krila stranke in je velik trn v peti levi struji. Drugače povedano: nemški zmerni volivci imajo boljše mnenje o Scholzu kot o njegovi stranki.
Scholz bolj priljubljen kot njegova SPD
To se je pokazalo tudi pri izidu volitev. Čeprav je bil Scholz kot kanclerski kandidat precej bolj priljubljen kot Laschet in Baerbockova, pa stranka SPD ni zmogla zmagati pred CDU/CSU z občutno razliko.
Zelene nerodnosti
Zaradi letošnjih volitev si lahko pulijo lase tudi Zeleni. Še pred meseci se jim je nasmihala zmaga, nato pa so s kandidaturo Baerbockove (zaradi ženskega statuta v stranki je imela prednostno pravico kandidature pred Habeckom) sami sebi uničili sanje. Res je, da jim je v primerjavi z volitvami leta 2017 uspel velik skok, a upali so na več.
Sovodja Zelenih Robert Habeck (levo) bo po polomu Baerbockove verjetno okrepil svoj položaj v stranki. Skupaj z vodjo FDP Christianom Lindnerjem (desno) predstavljata novo generacijo nemških politikov, ki želi oblikovati prihodnost. Bosta onadva na koncu odločila, kdo bo vodil novo nemško vlado?
FDP brez nadaljnjega preboja
Nekje na istem so ostali liberalci (FDP), ko so leta 2017 dobili 10,7 odstotka glasov. Takrat njihov vodja Christian Lindner, ki je po izpadu leta 2013 liberalce znova pripeljal v bundestag, ni želel vstopiti v t. i. jamajško koalicijo s CDU/CSU in Zelenimi ter je rajši ostal v opoziciji. Tokrat se bo verjetno odločil drugače.
Nazadovanje AfD
AfD je bila po svoje velika zmagovalka volitev leta 2017, ko je dobila kar 12,6 odstotka glasov. Zdaj je več ali manj ostala na istem oziroma malenkostno nazadovala, kar pomeni, da ji ni uspelo najti novih volivcev (migrantska tema se je malce izpela, nasprotovanje zajezitvenim ukrepom v času pandemije pa tudi ni prineslo veliko glasov). Njene volilne trdnjave so na vzhodu države oziroma, če smo še natančnejši, na Saškem in v vzhodni Turingiji.
Vodilna kandidata AfD Alice Weidel in Tino Chrupalla letos nista pridobila novih volivcev. AfD več ali manj ostaja pri volilni bazi, ki jo je imela že na volitvah leta 2017. AfD je kot črna ovca nemške politike tudi zunaj vseh morebitnih kombinacij pri sestavi nove vlade.
Neuspeh Levice
Nezadovoljni so lahko tudi v Levici, ki trepeta za vstop v parlament. Ta stranka, ki je v svojem bistvu regionalna stranka vzhodnonemških dežel, je v procesu nazadovanja. Nekoč je bila protestna stranka Vzhodnih Nemcev, zdaj pa ji je to vlogo v veliki meri odnesla AfD. Po drugi strani pa ji je nekaj glasov vzela (nazaj) tudi SPD. Po prvih izjavah si v novem sklicu bundestaga Levica želi opozicijsko vlogo.
Šele bližnja prihodnost bo povedala, kakšna bo na koncu vladna koalicija v Berlinu. Ne bo presenečenje, če se bo sestavljanje nove vlade zavleklo in bo Merklova še nekaj časa opravljala tekoče posle. Spomnimo: leta 2017 so bile volitve 24. septembra, Nemčija pa je novo vlado dobila šele sredi marca 2018.
21