Torek, 1. 11. 2022, 23.04
1 leto, 5 mesecev
Je ta bogata država v resnici katastrofa v počasnem posnetku?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,37
34
Bi bila Velika Britanija brez Londona ena od najrevnejših zahodnoevropskih držav?
Velika Britanija ima za sabo precej stresne tedne. Najprej je umrla dolgoletna kraljica Elizabeta II., nato pa se je napovedana nova železna lady Liz Truss izkazala za pravo katastrofo. Nekateri so prepričani, da imajo razlogi za britanske težave globlje korenine.
"Moj sin je doživel štiri finančne ministre, tri notranje ministre, dva premierja in dva monarha. Star je štiri mesece." Tako je britanski novinar Alan McGuinnes na svojem računu na Twitterju šaljivo komentiral zadnje nemirne tedne v Veliki Britaniji.
Britanija v razburkanih vodah
Ko je tisti del Britancev, ki je zagovarjal izstop Velike Britanije iz EU, 31. januarja 2020 bučno proslavljal odhod iz osovražene evropske povezave, si verjetno ni nihče mislil, da njihova država pluje proti nemirnemu in razburkanemu morju.
Komaj je Otok odšel iz EU, že se je iz Kitajske po svetu razširila pandemija covid-19. Zapiranje gospodarstva in javnega življenja je seveda zahtevalo velike državne posege in državne pomoči. Ko si je svet počasi opomogel od pandemije, pa je že izbruhnila rusko-ukrajinska vojna, ki je med drugim prinesla dvig cen energentov in hrane ter rast inflacije.
Inflacija in politična kriza
Julija letos je bila britanska inflacija 10,1-odstotna (največ v zadnjih 40 letih), avgusta je padla na 9,9 na odstotka, septembra pa se je spet dvignila na 10,1-odstotka. Seveda visoka inflacija ni samo britanski, ampak globalni pojav.
Septembra letos je umrla britanska kraljica Elizabeta II., ki je Britancem kraljevala od leta 1952. Ko se je leta 1926 rodila, je bila Velika Britanija še svetovni imperij.
Razlika v primerjavi s številnimi drugimi državami, ki jih pesti visoka inflacija oziroma naraščanje življenjskih stroškov, pa je v tem, da je Britanija zajadrala tudi v politično krizo. Boris Johnson, ki je s konservativno stranko prepričljivo zmagal na volitvah decembra 2019, je moral zlasti zaradi afere partygate (lastne zakone, ki jih je naložil državljanom v času pandemije, je kršil z udeležbo na zabavah) julija letos odstopiti.
Katastrofa Trussove in "rešitelj" Sunak
Začelo se je dolgotrajno izbiranje novega vodje torijcev in s tem tudi novega premierja. Najprej so šli kandidati skozi sito konservativnih poslancev, na koncu pa so imeli v velikem finalu med Liz Truss in Rishijem Sunakom zadnjo besedo vsi člani konservativne stranke. Ti so prepričljivo podprli Trussovo. Morda tudi zato, ker je bil Sunak, finančni minister v Johnsonovi vladi, eden od tistih, ki so poleti z odstopi sprožili krizo v vladi in tako prisilili Johnsona k odstopu.
A Trussova se je izkazala za pravo katastrofo, saj je s svojimi napovedmi davčnih rezov v času krize povzročila nemir na finančnih trgih in strmoglavi padec funta. Na koncu je Trussova po kratkotrajnem vladanju odstopila (in se zapisala v zgodovino kot britanski premier z najkrajšim mandatom), na čelo stranke in vlade pa se je zavihtel Sunak, 42-letni bogataš indijskih korenin in hindujske vere.
Globlje korenine britanske krize
Britance tako vodi človek, ki nima podpore članov lastne stranke (druga zgodba so torijski poslanci v parlamentu, ki ga večinsko podpirajo), prav tako svojega mandata ni začel tako, da bi zmagal na volitvah (zmaga na volitvah je bila zasluga Johnsona, ki mu je Sunak po prepričanju nekaterih torijcev zasadil nož v hrbet s svojim odstopom iz vlade in sprožitvijo vladne krize).
Rishi Sunak je postal britanski premier brez neposrednega mandata britanskih volivcev in celo proti volji večine članov njegove konservativne stranke. Ima pa za sabo podporo večine konservativnih poslancev.
Kot meni novinar ameriškega medija The Atlantic Derek Thompson, je v ozadju teh dogodkov (gospodarske in notranjepolitične težave) nekaj desetletij stara zgodba o britanski ekonomski disfunkcionalnosti.
Padanje realnih plač
Med drugim je zapisal, da je Britanija precej revna za bogato državo. Britanski življenjski standard in plače zaostajajo za tistimi v preostali Zahodni Evropi. Po nekaterih meritvah so realne plače v Veliki Britaniji nižje od tistih pred 15 leti. Prihodnje leto bodo celo še nižje, napoveduje Thompson.
Velika Britanija je po drugi svetovni vojni rasla počasneje kot celinska Evropa. V 70. letih so bile tako v Britaniji razprave, zakaj nekdanji imperij zaostaja in ima spečo gospodarstvo. Pod premierko Margaret Thatcher so bili v 80. letih trgi deregulirani, sindikati stisnjeni v kot, finančni sektor pa je postal dragulj britanskega gospodarstva, pojasnjuje novinar The Atlantica.
Velika Britanija postane svetovni bankir
V 90. letih in v začetku 21. stoletja je britansko gospodarstvo cvetelo. Velika Britanija, ki je postala bogata kot delavnica sveta v 19. stoletju, je v 21. stoletju postala svetovni bankir. Toda leta 2008 je Veliko Britanijo močno udarila finančna kriza.
So korenine zdajšnjih britanskih težav v 80. letih preteklega stoletja, ko se je pod oblastjo Margaret Thatcher začela deindustrializacija Velike Britanije?
Zaradi naraščajočega proračunskega primanjkljaja je britanska vlada izvajala politiko zategovanja pasu ter se bolj razburjala zaradi dolga kot zaradi produktivnosti ali agregatnega povpraševanja. Posledice so bile uničujoče, trdi Thomspon in dodaja, da so realne plače padale šest let zapored.
Iskanje grešnega kozla
"Soočeni s tem, kar je pisatelj Fintan O'Toole poimenoval 'dolgočasna tesnoba zaradi padajočega življenjskega standarda', so konservativni volilni strategi našli grešnega kozla, ki bi ga lahko okrivili za to katastrofo v počasnem posnetku. Zaskrbljenim volivcem so postregli s seznamom strašne tuje nevarnosti: birokrati v Bruslju, priseljenci, prosilci za azil – kogarkoli, razen dejanskih odločevalcev, ki so spotaknili britansko konkurenčnost. Kohorta starejših, pripadnikov srednjega razreda in hudo nostalgičnih volivcev je zahtevala brexit in ga tudi dobila," piše Thompson.
V zadnjih 30 letih je britansko gospodarstvo izbralo finance namesto industrije, britanska vlada je izbrala varčevanje namesto naložb, britanski volivci pa so izbrali zaprto in revnejše gospodarstvo namesto odprtega in bogatejšega. Predvidljivi rezultati so padajoče plače in osupljivo nizka rast produktivnosti, trdi novinar.
Padec britanske produktivnosti in revščina
Gospodarske analize so tudi pokazale, da ima skoraj vsak britanski sektor zunaj Londona in financ nižjo produktivnost od zahodnoevropskih sektorjev, ki se ukvarjajo s podobnimi dejavnostmi. Eno do področij, kjer Britanci zaostajajo, je uvajanje robotov: s komaj sto nameščenimi roboti na deset tisoč proizvodnih delavcev leta 2020 je bila britanska povprečna gostota robotov pod slovensko in slovaško.
Za velik del britanskih volivcev so bili dolga leta dežurni krivci bruseljski evrokrati, ki naj bi ogrožali britansko suverenost. Na fotografiji: množica proslavlja odhod Velike Britanije iz EU 31. januarja 2020.
Tako je bila Velika Britanija, prva država, ki se je industrializirala, tudi prva, ki se je deindustrializirala, še piše Thompson in navaja ekonomskega analitika Matta Kleina: "Uničite London – blaginja katerega je že nelagodno odvisna od pripravljenosti zagotavljanja storitev oligarhom z Bližnjega vzhoda in nekdanje Sovjetske zveze – in Velika Britanija je ena izmed najrevnejših držav Zahodne Evrope."
Med levičarsko Scilo in desničarsko Karibdo?
Thomsponu se tudi zdi, da je danes Britanija ujeta med levičarski odpor do rasti in desničarski odpor do odprtosti. Na univerzitetni levici je Velika Britanija zadnje čase dom naraščajočega gibanja proti gospodarski rasti (ang. degrowtherism), ki trdi, da reševanje planeta zahteva, da bogate države prenehajo gospodarsko rasti. V desnem volilnem telesu pa prevladujejo starejši volivci, ki jim je bolj kot za konkurenčnost mar za kulturne vojne.
Velika Britanija je zdaj po Thompsonovem mnenju svarilo za druge države, ki se ukvarjajo s temno triado deindustrializacije, zmanjšanja rasti in očrnitve tujcev. Ker je industrijo preusmerila v prid financ, njeno gospodarstvo ni bilo več odporno. Zaradi posledične erozije življenjskega standarda je javnost obupano iskala nekoga, ki bi mu naprtila krivdo za to. Konservativci so nato prst uperili v strašila iz tujine, kot jim pravi Thompson.
Zakaj je Velika Britanija svarilo za druge države
Nato je prišel brexit, ki je gospodarstvo odrezal od nadaljnje rasti in pripravil teren za trenutni politični cirkus. "Sovražniki napredka lahko grajajo dediščino industrializacije, produktivnosti in globalizacije. Toda Velika Britanije nam pokaže, kaj se lahko zgodi, ko se zdi, da bogata država zavrača vse tri," svari Thompson.
34