Sobota, 6. 10. 2018, 16.39
5 let, 7 mesecev
"Razmerje med spoloma je neuravnoteženo in mediji to stanje vzdržujejo"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,10
10
Sodobnost narekuje vprašanja in usmerja pogled na preteklost, pravi zgodovinarka Marta Verginella, ki že dobro leto vodi mednarodni projekt o položaju in vlogi žensk v prejšnjem stoletju na tem območju.
Marta Verginella je vodja mednarodnega raziskovalnega projekta o vlogi in položaju žensk v tranzicijah prejšnjega stoletja na območju Slovenije in širše regije. Zgodovinarka je petletni projekt dobila lani v okviru prestižnega znanstvenega razpisa Evropskega raziskovalnega sveta (ERC). Gre za prvi raziskovalni projekt s področja humanistike in družboslovja v Sloveniji, ki je pridobil financiranje ERC in zdaj poteka že dobro leto.
S položajem žensk v preteklosti pa se Marta Verginella med drugim ukvarja v eni od svojih zadnjih publikacij Slovenka, ki govori o prvem slovenskem ženskem časopisu in je izhajal med letoma 1897 in 1902. Sodobna publikacija z istoimenskim naslovom Slovenka, ki je sicer pod njenim urednikovanjem izšla že lani, a je pred kratkim doživela še ponatis, predstavlja okolje, v katerem je nastal prvi ženski list - "mali novinarski čudež", kot ga poimenuje raziskovalka in z njim ponuja vpogled v zgodovino slovenskega feminizma. Ob čemer pa med protagonistkami tega emancipatornega projekta 19. stoletja niso bile samo ženske intelektualke, temveč tudi moški izobraženci in književniki, med njimi na primer Anton Aškerc, Simon Gregorič in drugi. V njem so objavljali tudi dela Ivana Cankarja, Otona Župančiča in drugih.
Publikacija o prvem slovenskem ženskem časopisu (1897-1902) Slovenka, ki jo je uredila Marta Verginella in je izšla lani, je pred nedavnim doživela ponatis. Delo širši javnosti predstavlja okolje, v katerem je v 19. stoletju nastal prvi ženski list, "mali novinarski čudež".
Knjiga o prvem ženskem časopisu Slovenka, ki je izhajal med letoma 1897 in 1902, je bila pred kratkim ponatisnjena in je tako ponovno na voljo v knjigarnah. Vas je to presenetilo?
Želeli smo si, da bo knjiga zanimiva za širšo javnost in skoraj presenečena bi bila, če bi bilo drugače. Torej da slovenski bralci in bralke ne bi zaznali pomena publikacije, ki obeležuje nastanek prvega slovenskega ženskega časopisa in osvetljuje protagonistke in protagoniste tiste zgodbe.
Lani smo obeleževali 120. obletnico nastanka Slovenke, prvega ženskega časopisa pri nas, ki pa je bil v zgodovini tiska in medijev do zdaj precej spregledan. Publikacijo tako lahko razumemo tudi kot popravek patriarhalne zgodovine, ki preglasi vlogo žensk, v tem primeru intelektualk na področju novinarstva?
Knjiga je v sozvočju s podobnimi publikacijami, ki nastajajo ne le v Sloveniji, temveč tudi drugod po svetu in so namenjene tudi nestrokovni javnosti ter še posebej mlajšim generacijam z namenem, da se obudi spomin na pomembne ženske v zgodovini. Ne samo na izobraženke, temveč tudi ustvarjalke, na primer slikarke, pisateljice in druge, ki so delovale v različnih obdobjih ter jih pogosto splošna moškocentrična zgodovina pozablja.
Razmere na Slovenskem v 19. stoletju so bile konservativne, maloštevilni pa so gojili željo, da bi slovenski prostor hodil ob boku razvitejših prostorov.
V katerih pogledih bi izpostavili, da je bil prvi slovenski ženski časopis neponovljiv projekt, kot ste zapisali v uvodniku k publikaciji Slovenka?
Da se je pred več kot 120 leti zgodilo idealno zavezništvo med takratnimi slovenskimi izobraženci in izobraženkami. Torej da v ozadju prepričanja, da je emancipacija nujna, niso stale samo ženske, temveč tudi moški, ki so verjeli v to, da je izobražena in aktivna ženska koristna družbi in narodu.
Proces modernizacije in nacionalizacije družbe je v 19. stoletju odpiral možnosti za vstop žensk v javnost. Ne gre namreč pozabiti, da je najožji krog žensk, ki je pisal za Slovenko, imel zaslombo pri takratnih javno pomembnih slovenskih izobražencih, zlasti mladoslovencih. Torej, pri tistih, ki so verjeli v liberalno družbo in podpirali svobodomiselnost, s tem pa tudi večjo vlogo ženske v družbi.
"Raziskovalni projekt ERC je do danes tudi na mednarodni ravni prejelo zelo malo humanistk. Ko sem ga pridobila, nas je bilo skupno 17 odstotkov vseh nosilk projektov, od teh pa, če se prav spomnim, le tri odstotke humanistk. "
Vendar pa je bilo tudi nekaj moških sodelavcev, ki se niso javno deklarirali in so pri Slovenki delovali pod psevdonimom.
Res je, izkazovanje podpore ženski emancipaciji ni uživalo širšega družbenega konsenza. Takratne razmere na Slovenskem so bile konservativne, maloštevilni pa so gojili željo, da bi slovenski prostor hodil ob boku razvitejših prostorov. Zato če so se nekateri pisci oglašali v ženskem časopisu s psevdonimi, je to s takratnega stališča bilo razumljivo. Pomembnejše je, da so projekt ženskega časopisa podpirali.
Pomemben vidik ženske emancipacije je izobrazba, a ko govorimo o času izhajanja Slovenke, torej 19. stoletju, je to obdobje, ko ta ženskam še ni bila v polni meri dostopna.
Vemo, da dostop do srednje in univerzitetne izobrazbe za ženske v drugi polovici 19. stoletja v Evropi ni bil povsod možen, da je bila Švica enih prvih držav, ki ga je dopustila. Zanimiv je pojav takratne ženske migracije. Da se je lahko Marie Curie vpisala na študij kemije, se je morala iz Poljske preseliti v Pariz.
Znano je, da so številne Rusinje sredi 19. stoletja potovale v Švico, zato da bi se tam lahko univerzitetno izobrazile. Postopoma pa so bile vse evropske države prisiljene ženskam odpreti prostor najprej srednjega in potem univerzitetnega šolanja.
V tem kontekstu je zanimiv podatek, da je bila prvi prejemnik doktorata Univerze v Ljubljani ženska. Leta 1920 je naziv doktorica znanosti prejela Ana Mayer, ki je doktorirala iz kemije.
Gre za znanilko fenomena, ki smo mu priče še danes. Študentska populacija se feminizira in dekleta se večkrat v študiju bolje izkažejo kot njihovi kolegi. Čedalje večji vpis žensk se beleži tudi na magistrski stopnji univerzitetnega izobraževanja, na doktorskem študiju pa se razmerje že spremeni.
"Zastopanost žensk je v akademski sferi večja, ker se je univerza v zadnjih desetletjih feminizirala. Vendar ko govorimo o odgovornih mestih tudi na tem področju se to število predstavnic zmanjša. Dekani in rektorji so praviloma moški."
V kontekstu patriarhalne družbe, ki spregleduje vlogo žensk tudi v zgodovinski perspektivi, je zgovornih več primerov. Če se obrnemo k zapisovanju spomina v prostor, v središču Ljubljane ni ulice oziroma je v glavnem mestu zelo malo ulic, ki bi ime nosile po ženski.
Čeprav slovenska zakonodaja zagotavlja enakopravnost med spoloma, lahko vsak dan in vedno znova ugotavljamo, kakšna je praksa zapostavljanja žensk denimo v medijih, na odločilnih političnih in gospodarskih funkcijah. Podobno je tudi s poimenovanjem ulic, kot omenjate.
V vsem tem se kaže trdoživa patriarhalna, moškosrediščna dediščina, ob čemer pa imamo tudi nove zagnane zagovornike te tradicije. Živimo v času, ko je mlajšim generacijam treba predstaviti žensko genealogijo, jih seznaniti z dolgotrajnim bojem za mnogo pravic. Da ozavestijo prehojeno pot, ki so jo ženske opravile na različnih področjih, pa tudi nevarnosti, da že pridobljene pravice lahko izgubimo.
Če se obrnemo k sedanjosti, še vedno živimo v izrazito moškocentrični družbi.
Če na javni televiziji štirje gospodje na pobudo novinarja razpravljajo o zgodovini Primorske, potem se vprašam, kako to, da niti odgovornemu za oddajo in niti tistemu, ki jo vodi, ne pride na misel, da bi povabil eno od številnih raziskovalk Primorske. Je njihova zgodovinopisna produkcija manjvredna, so preslabe sogovornice? Dvomim. Enostavno gre za ustaljene vzorce in prepričanje, da so za javna razpravljanja primernejši moški.
V javni areni je razmerje med spoloma neuravnoteženo in mediji to obstoječe stanje vzdržujejo.
"V prelomnih obdobjih, zlasti po prvi in drugi svetovni vojni, se ženskam odpirajo nove možnosti v javnem življenju, vendar se po tem zelo hitro tudi zaprejo ali pa ne ostanejo odprte v taki meri, kot bi si predstavljali."
Kako vidite vlogo ženske v akademski sferi?
Zastopanost žensk je v akademski sferi večja, ker se je univerza v zadnjih desetletjih feminizirala. Vendar ko govorimo o odgovornih mestih, se tudi na tem področju število predstavnic zmanjša. Dekani in rektorji so praviloma moški.
Na tem mestu lahko tako vzpostavimo celo razliko s politiko, ki je bila v zadnjih desetletjih prisiljena sprejeti ženske kvote, podobno bi se moralo zgoditi tudi v drugih okoljih. V podjetniških krogih je veliko uspešnih žensk, v upravnih odborih pomembnih slovenskih, tudi državnih podjetij pa veliko manj.
Ko govorimo o ženskah na položajih, je zagotovo izjemen znanstvenoraziskovalni uspeh tudi vaša pridobitev projekta na mednarodnem razpisu ERC za uveljavljene raziskovalce in raziskovalce (ERC Advanced Grant). Gre za prvi slovenski ERC-projekt s področja družboslovnih znanosti in humanistike, pridobljen v Sloveniji, in hkrati ste tudi prva slovenska raziskovalka, ki je prejela ta prestižni projekt v kategoriji uveljavljenih raziskovalcev.
Raziskovalni projekt ERC je do danes tudi na mednarodni ravni prejelo zelo malo humanistk. Ko sem ga pridobila, nas je bilo skupno 17 odstotkov vseh nosilk projektov, od teh pa, če se prav spomnim, le tri odstotke humanistk. Humanistika pogosto ne zna dovolj prepričljivo dokazati družbene pomembnosti svojega raziskovanja, zato tudi v razpisih zaostaja za naravoslovjem.
Finančna podpora evropske komisije je seveda enkratna priložnost za oblikovanje odlične mednarodne ekipe, za timsko delo z vrhunskimi znanstveniki in znanstvenicami. Kot vemo, so slovenski plačilni standardi za tujce nezanimivi. Pripravljeni so jih sprejeti le mladi perspektivni ljudje, ki si denimo po doktorskem študiju na Oxfordu in možnosti zaposlitve na kaki prestižni ameriški univerzi nabirajo raziskovalne točke na območju Balkana.
"Čeprav slovenska zakonodaja zagotavlja enakopravnost med spoloma, lahko vsak dan in vedno znova ugotavljamo, kakšna je praksa zapostavljanja žensk denimo v medijih, na odločilnih političnih in gospodarskih funkcijah."
Je veliko prednosti delati v mednarodni raziskovalni ekipi?
S projektom povezujem ljudi iz štirih različnih držav, kar mi je nedvomno v veliko veselje in zadoščenje. V naši skupini so trenutno avstrijska in hrvaška raziskovalka, italijanski raziskovalec ter slovenske raziskovalke, s katerimi delam več kot desetletje in sem tudi pripravljala prijavo projekta.
Projekt ERC dobitniku tako ponuja možnost oblikovanja uspešne delovne skupine, pri čemer je eden od ključnih elementov tudi njena harmoničnost. Sestavljati jo namreč morajo ljudje, ki znajo delati v skupini, so povezovalni in timsko naravnani.
Kar ni nujno najlažje?
Akademsko okolje večkrat spodbuja individualizem in težave nastopijo, ko je treba uskladiti ege. Brez kompatibilnosti, ne le strokovne, temveč tudi osebnosti, ne gre. Sproščeno vzdušje spodbuja učinkovitost in zagnanost.
Mednarodno raziskovanje pa prinaša tudi pomemben primerjalni vidik.
Ko zbiram gradivo, denimo v enem od ljubljanskih arhivov, se sprašujem, kakšna bo slika, ki jo bomo pridobili iz podobnih virov na Hrvaškem in v drugih vključenih državah. To, da je projekt transnacionalen, odpira nove možnosti zgodovinjenja na območju, kjer se je praviloma privilegirala nacionalna perspektiva. Naši rezultati bodo pogojeni tudi z različnimi praksami zapisovanja, shranjevanja …
Raziskovalci mednarodne skupine v projektu, ki ga pod okriljem prestižnega znanstvenega financiranja ERC, vodi zgodovinarka Marta Verginella, so se na njeno pobudo vpisali na tečaj slovenščine za tujce na filozofski fakulteti. "Čeprav je delovni jezik angleščina, se mi je zdelo pomembno, da kot člani slovenske raziskovalne ekipe pridobijo osnove slovenskega jezika in z njimi boljše poznavanje okolja, v katerem so se zaposlili," pravi znanstvenica. Morebitno nadaljevanje učenje slovenščine pa bo stvar njihove izbire.
Tudi v tem mednarodnem projektu se ukvarjate z vlogo ženske.
Gre za različne tematike, ki so povezane z ženskami v tranziciji po letu 1918, po letu 1945 in v 90. letih na območju Severnega Jadrana, to je Slovenije, Avstrije, Hrvaške in Italije.
Raziskovanje bo zajelo prakse povojnega nasilja, ki so prizadele ženske, in sprememb, ki se v teh obdobjih zgodijo. Druga dva vsebinska sklopa pa sta povezana s spremembami razmerij med spoloma v družini in travmami, ki jih tranzicijski čas povzroča ženskam.
Bo v tem pogledu pomembna tudi ustna zgodovina?
Z ustnimi viri bomo raziskali nam bližja obdobja in zbrali gradivo, ki ga bomo po objavi rezultatov dali na voljo tudi drugim raziskovalcem.
Se pa v raziskavi lotevate vprašanj, torej položaja žensk v povojnih obdobjih oziroma v tranziciji, ki do zdaj niso bila temeljito raziskana.
Te teme do zdaj nihče še ni sistematično raziskal. Nekateri njeni vidiki so bili raziskani, ne pa celovito in predvsem ne transnacionalno. Vemo na primer, kaj se je dogajalo po vojni z ženskami v politiki, a ne vemo, koliko jih je bilo travmatiziranih, kako so živele vdove in sirote po prvi in drugi svetovni vojni.
Kaj se je zgodilo z delavkami, ki so se v času prve svetovne vojne zaposlile v tovarnah in uradih. V okviru raziskave Irena Selišnik in Ana Cergol Paradiž preučujeta uradnice in doslej sta ugotovili, da je bilo po letu 1918 med njimi veliko Primork, ki so se preselile iz Gorice in Trsta v Ljubljano in druga slovenska mesta.
Posvečate pa se tako zasebni kot tudi javni sferi žensk v tistih obdobjih.
V prelomnih obdobjih, zlasti po prvi in drugi svetovni vojni, se ženskam odpirajo nove možnosti v javnem življenju, vendar se po tem zelo hitro tudi zaprejo ali pa ne ostanejo odprte v taki meri, kot bi si predstavljali.
Kakšna je pri tem vloga velikega števila mrtvih moških vojakov?
Proces žalovanja je močno zaznamoval povojna obdobja in prisilil mnogo žensk, da so iskale nove možnosti preživetja in ohranjanja socialnega statusa. Gre za tematike, ki so bile zlasti raziskane v Zahodni Evropi, za katere pa imamo izjemno malo študij na območju nekdanje Jugoslavije in Slovenije.
Kako se v kontekst vaših raziskovanj umešča naša zadnja tranzicija?
S to se bomo nazadnje ukvarjali v zadnjih dveh letih projekta. Vendar pa lahko že na podlagi znanih dejstev, ki jih poznamo iz publicistike in zgodovinopisja, usmerimo raziskovalni fokus na ozadje osamosvojitvenega gibanja in na iskanje skorajšnjega izginotja žensk iz polpretekle politične genealogije.
Nekateri vidiki položaja žensk v povojnih oziroma tranzicijskih obdobjih so bili raziskani, ne pa celovito in transnacionalno, poudarja Marta Verginella. "Vemo na primer, kaj se je dogajalo po vojni z ženskami v politiki, ne vemo pa, koliko jih je bilo travmatiziranih, kako so živele vdove in sirote po prvi in drugi svetovni vojni."
Zgodovina se vedno vklaplja tudi v sedanjost.
Vprašanja, ki jih postavljamo preteklosti, so vedno povezana s sodobnostjo. Slednja narekuje vprašanja in usmerja pogled na preteklost. Zgodovinarjevo delo, kot trdi Marc Bloch, je nenehno prehajanje iz sedanjosti v preteklost in iz preteklosti v sedanjost. Občutljivost za raziskovanje preteklega dogajanja nastaja v sozvočju z okoljem, v katerem živimo.
Tako so raziskovalne tematike tudi prek različnih razpisov spodbujene s širšim kontekstom.
Če pogledamo, kdaj se je začelo zanimanje za tranzicijske raziskave, in to ne samo v Sloveniji, temveč tudi v drugih evropskih državah, na primer v Nemčiji in Italiji, lahko vidimo, da dokaj recentno.
V ozadju tega so seveda obletnice, ki vedno usmerjajo pozornost, vendar ne gre samo zanje. Gre za globlje zanimanje, ki je izraz širše politične krize, ki išče vzroke za današnje stanje v povojnem času, delno tudi v vojnem. Poglejmo samo kinematografijo, ki razpira temo nekorenite denacifikacije v Nemčiji, ali pa angleške filme, ki odstirajo britansko odločitev proti Hitlerju, za antifašistično Evropo.
Del vašega projekta je tudi mednarodno novembrsko srečanje, ki ga pripravljate v Ljubljani.
Simpozij na temo žensk in politike v povojnih obdobjih bomo organizirali z mednarodno pomembnimi strokovnjakinjami in strokovnjaki. Projekt ERC nam omogoča, da se povežemo z zgodovinarskimi mednarodno referenčnimi mrežami.
Finančne zaledje je v tem primeru zadostno in tako na ravni pogojev dela niso potrebni veliki kompromisi?
Približno dva milijona in pol evrov sredstev za petletni projekt pomeni dobro finančno podporo, ki omogoča optimalno delovanje tudi znotraj mednarodnega okvira. Ker pa so v Sloveniji plače raziskovalcev nizke, je lahko pri nas več zaposlenih pri projektu kot denimo v sosednjih državah. A vendar, zelo omejene možnosti nagrajevanja nadpovrečno uspešnih raziskovalcev, ki znajo pridobiti evropska sredstva, pripravljajo ugodna tla za njihov beg na tuje.
So pa vsi tuji raziskovalci, vključeni v vaš projekt, obiskovali tečaj slovenščine.
Na mojo pobudo so se vpisali na tečaj slovenščine za tujce na filozofski fakulteti, saj se mi je zdelo zelo pomembno, da jim nudimo možnost, da usvojijo osnove slovenščine. Morebitno nadaljevanje bo stvar njihove izbire. Čeprav je delovni jezik angleščina, se mi je zdelo pomembno, da kot člani slovenske raziskovalne ekipe pridobijo osnove slovenskega jezika in z njimi boljše poznavanje okolja, v katerem so se zaposlili.
10