Sobota, 17. 8. 2019, 15.00
4 leta, 8 mesecev
Od računovodkinje iz ruskega velemesta do čebelarke med zelenimi griči #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,94
14
Julija Vodnjov je prišla iz večmilijonskega betonskega mesta, zato zdaj v naravi uživa v vsakem delu, še najbolj pa s svojimi čebelami.
V toplem, pisanem in živahnem domu družine Vodnjov ni mogoče spregledati vseh ruskih predmetov, ki ponosno krasijo stene in kotičke. Julija Vodnjov je namreč s seboj prinesla tudi del svoje kulture. Na kmetiji, kjer živi zdaj, vzgaja štiri otroke, skrbi za čebele, izdeluje različne izdelke iz sadja, riše in kleklja in živi popolnoma drugačno življenje, kakršnega je poznala v rodnem Sankt Peterburgu med bloki in asfaltom. Prav tam se je zaljubila v svojega sedanjega moža Klemna, ki jo je povabil k sebi med zelene slovenske griče, kjer zdaj živi že deset let.
Julijin oče je bil ruski policist, zato steno njihove lesene hiše krasita, poleg fotografij, tudi njegovi dve kapi – ena običajna in ena slavnostna, razloži Julija.
Povsod po hiši je veliko pisanih predmetov, ki jih Julija ustvarja v prostem času.
Medtem ko obriše prah s starodavnega ruskega čajnika oziroma samovarja, kot se mu reče, se po rusko s svojo mamo, ki ji pravijo babuška, dogovori, da bo med našim fotografiranjem popazila na otroke, najmlajša deklica pa nam brez sramu ponosno zapoje celotno Kalinko.
Iz Rusije je pripeljala samovar, ki ga je mogla na meji popolnoma razstaviti in razkazati, saj ga še nikoli niso videli.
Otrokom je ruska kultura všeč, kar veseli tudi Julijo, ki jih zato uči tudi malo ruščine. "Ko imajo bralno značko, vsakič izberemo tudi eno rusko pesmico, prevedeno v slovenščino," pravi Julija.
Julijina mama je v Slovenijo prišla za njo, saj pri 70 letih v Rusiji ni mogla več živeti sama. Stanuje v hišici na njihovem posestvu, kjer so sprva nameravali narediti sušilnico za sadje, kasneje pa zgornji prostor predelali za oddajanje. "Načrti so se nekoliko spremenili in prostor smo brezplačno oddali kar tašči," se smeji Klemen.
Videoposnetek: "Na meji samovarja še nikoli prej niso videli"
"V Rusiji sem imela dobro življenje, nikamor se mi ni mudilo"
Prihod v Slovenijo ni bil tako lahka odločitev. "Moraš si upati. Tam sem namreč imela dobro življenje. Imela sem dobro službo kot računovodkinja, nikamor se mi ni mudilo," pravi Julija.
"Ko sva se spoznala, si nisem mislila, da bom kam šla. Najprej je on nekajkrat prišel k meni, nato sem jaz prišla v Slovenijo pogledat, kako živi, spoznala sem njegove starše, skupaj sva šla tudi v Črno goro. A to, ko si dva tedna skupaj na eni lokaciji in nato spet dva tedna na drugi, je nekaj čisto drugega kot skupno življenje," razloži Julija.
Čeprav se je Klemen želel poročiti in z njo ostati za vedno, sta sklenila, da bosta najprej poizkusila, kako bi bilo, če bi skupaj zaživela, da bi videla, ali bi ji to ustrezalo ali ne. "V Rusiji je namreč veliko primerov, ko se dekleta poročijo prekmalu, pri 18 ali 20 letih, nato pa se pri 22 letih, ko imajo morda že enega ali dva majhna otroka, ločijo, kar za vse prinese velik stres," razloži Julija to, česar sama ni želela izkusiti. Kasneje se jima je rodila prva hčerka Vesna in ker sta si oba želela veliko družino, so ji sledili še trije otroci – Maja, Jasna in Gorazd.
Na kmetiji imajo 30 vrst in 100 sort sadja, glavni vir prihodka pa jima bodo v nekaj letih prinašali pet hektarjev velik nasad lesk in trije hektarji orehov.
Iz večmilijonskega mesta na ravnini v zaselek na hribu
Kot pravi, se je sprva zelo težko privadila življenja v naravi. Bolj kot na zeleno okolico se je morala privaditi na vse hribe – če se odpravi le na vrt po vejico peteršilja, mora nazaj po klancu navzgor, kar ji je bilo na začetku zelo nenavadno. Iz Sankt Peterburga, ki je drugo največje mesto v Rusiji in ima malo manj kot 5 milijonov prebivalcev, je prišla v Primskovo, na kmetijo s prostranim razgledom, polno sadnega in drugega drevja, kjer lahko oči ob razgledovanju po popolnoma zeleni okolici uzrejo le del ene oddaljene sosedove hiše. Do njihove hiše vodijo strme ceste, ki v snežnih ali ledenih razmerah niso prevozne in kamorkoli želijo, je vse daleč.
"Tudi ko je novo leto, nam sploh ni treba nikamor. V zgornjem nadstropju hiše se v pižamah uležemo k oknu in gledamo ognjemet v dolini, saj z okna vidimo pol Slovenije," se smeji Julija.
Da vsak dan razvozijo otroke v šolo in vrtec, z avtom prevozijo okoli 30 kilometrov. "Zelo težko sem se privadila. Živela sem v mestu z več milijoni ljudi, nato pa prišla v neko vas, ki niti ni vas, temveč je zgolj zaselek z zidanicami. Sprašuješ se, kam boš šel, kaj boš počel, saj na začetku nisem imela niti avta. Saj je lepo, a tu nimaš ničesar," se smeji Julija, ki pa iz svojega ruskega mesta ne pogreša več skoraj ničesar, tako se je navadila na življenje tu.
S Klemnom sta se spoznala, ko je s tečajem ruščine obiskal Sankt Peterburg.
Bloke in asfalt je zamenjala za zelenje in naravo
V Sankt Peterburgu je bilo vse popolnoma drugače, predvsem okolica in s tem tudi način življenja. "Povsod so samo bloki in asfalt. Ko hodiš v šolo, imaš do nje deset minut, nazaj prav tako, doma narediš še kakšno nalogo in zelo redko sem šla iz bloka na igrišče, kjer je nekaj malega trave. Kasneje, ko hodiš v službo, za to sploh nimaš časa – zjutraj greš od doma na avtobus ali metro, ves čas so okrog samo bloki," se spominja življenja v velemestu.
Ko je zvečer prišla iz službe, se je velikokrat preoblekla in šla v kino ali gledališče. "Tam se v mestu zelo veliko dogaja. Poleg obiska kulturnih in drugih prireditev greš lahko tudi na sprehod in to je to, enako vsak dan. Če bi želela iti kam v naravo, moraš za to imeti svoj avto, jaz ga nisem imela, a če hočeš nekam z avtobusom, moraš imeti za to cel dan časa. Če si ves čas samo v mestu, se sploh ne zavedaš, kaj je okrog," pravi Julija, ki zdaj v domačem okolju v Sloveniji ves čas uživa, tudi ob delu, saj jo vedno obkroža narava.
Delo s čebelami jo sprošča, ure ob panjih kar letijo, pravi.
Med drugim se je morala navaditi tudi na poletno vročino
Popolnoma vsakdanja in običajna opravila so postala cel izziv – na primer, ko greš v trgovino po kruh. "Pri nas v Rusiji je tako, da prideš v trgovino, kruh leži na polici, ti ga vzameš in to je vse. Tu pa ne, treba je povedati, kakšnega želiš, in to je bila na začetku kar težava," se smeji Julija, ko se spominja svojih prvih nakupov.
Za razliko od časov v Rusiji bolj zaupa roku uporabe na izdelkih, ki jih kupi v trgovini. "V Rusiji je na izdelkih prav tako naveden rok trajanja, a nikoli ne veš, ali gre za prvega ali drugega, saj jih na iste izdelke natisnejo ponovno. Sicer se to ne dogaja pri vseh izdelkih, a se lahko zgodi," se smeji Julija.
Prav tako v Rusiji ni nikoli pila kave, saj tam v večini pijejo čaj. Kavo se je navadila piti v Sloveniji.
Na začetku ni bila navajena takšne vročine. "Ko sem prvič doživela 35, 36, celo 37 stopinj Celzija po dva tedna skupaj, sem mislila, da bom umrla, zdaj pa je čisto drugače," pravi Julija.
Tri družine čebel je prejela v dar, zato se je naučila čebelariti.
Slovenci potrebujejo dlje časa, da te sprejmejo v svoj krog prijateljev
Pri Slovencih je opazila, da dlje časa potrebujejo, da te sprejmejo v svoj krog. "Če imajo prijatelje in znance od prej, morda iz šole, univerze, iz službe, je to to. Seveda bodo prijazni s tabo, a tega, da bi te povabili na kavo ali k sebi na obisk, tega ni, ker imajo že svoj krog prijateljev," pove Julija. Zaradi tega ji je bilo na začetku kdaj tudi težko, a kot pravi, ima svoj krog prijateljev, tudi ruskih, s katerimi se druži. Med Slovenci ima bolj znance kot prijatelje.
"Saj tudi nas vabijo na kavico, a nas je veliko. Nekam v stanovanje v Ljubljano že težko gremo, ker nas je toliko. Drugi pa zelo radi pridejo k nam. Tu je mir in tišina, sem ne pridejo le na kavo in čaj, temveč gremo še malo naokrog. Kdaj kdo pride tudi po nasvet v povezavi s kmetijstvom," pove Julija.
Z domačega balkona na Primskovem je mogoče videti vse do Snežnika in povsod, kamor seže oko, je zelena narava.
Tečaj slovenščine je najbolj učinkovit, če so tečajniki različnih narodnosti
Ker se je želela učiti jezika in biti v stiku z ljudmi, se je priključila starejšim gospem, ki ustvarjajo v okviru dejavnosti za tretje življenjsko obdobje. Skupaj z njimi je klekljala, ustvarjala in se pogovarjala.
Slovenščine se je sicer naučila tako, da je najprej hodila na zasebni tečaj, nato pa dobila možnost brezplačnega 180-urnega tečaja, prav tam pa je začela tudi bolj govoriti. "Ko sem prišla sem, se mi je najprej zdelo, kot da vsi govorijo le o meni in še to same slabe stvari," se smeji Julija.
"Nato sem že razumela, a nisem govorila, ker sem se bala, da bom kaj rekla narobe. Na brezplačnem tečaju pa sem imela veliko srečo, da sem bila v mešani skupini, saj pogosto združujejo ljudi iste narodnosti, kar je napaka. Če smo se želeli v naši v mešani skupini, kjer so bili udeleženci iz Bosne, Srbije, s Kitajske, Ukrajine, Rusije in od drugod, med seboj pogovarjati, smo imeli za to le en skupni jezik, ki je bila slovenščina. V skupini, kjer so sami Rusi, se bodo med seboj pogovarjali rusko, pri nas pa smo slovenščino vadili tudi med odmori," pravi Julija, ki se je nato udeležila tudi različnih tečajev v povezavi s kmetijstvom.
Otrokom je ruska kultura všeč, kar veseli tudi Julijo, ki jih zato uči tudi malo ruščine.
Šla je tudi na čebelarski tečaj in se včlanila v društvo čebelarjev, kjer je spoznala nove prijatelje. Nedolgo nazaj so jo povabili, da se je pridružila klekljarski skupini, pridružila se je tudi društvu podeželskih žena. "Če nisi v službi, nimaš nobenih ljudi okoli sebe, s katerimi bi se pogovarjal, si samo v svojem okolju in to je vse, tržnica pa je spet nekaj drugega. Na ta način se tudi veliko naučiš," pove Julija.
Raje imata starejše avtomobile kot kredite, pravita Klemen in Julija, ki le za to, da v vrtec in šolo razvozita otroke, prevozita 30 kilometrov. Prav toliko so od hiše oddaljeni tudi glavni nasadi lesk in orehov, za katere večinoma skrbi Klemen.
"V Sloveniji se vsi pozdravljajo, v Sankt Peterburgu je ljudi za to preveč"
Prvič, ko je prišla v Slovenijo, jo je Klemen peljal na Sveti Primož nad Kamnikom, priljubljeno pohodniško točko. "Gor vodi gozdna cesta. Stara sem bila 24 let in menila sem, da je moja kondicija v redu. Hodila sva, Klemen je po poti govoril, nekaj še celo po telefonu in ni bil nič zadihan, medtem ko sem jaz že komaj hodila. In vsakič, ko so šli nasproti starejši ljudje s palicami in pozdravljali, kljub temu, da so te verjetno videli prvič in zadnjič, je bilo zame res nekaj popolnoma novega. V Sankt Peterburgu ne vidiš tega, da bi se starejši rekreirali," razloži Julija.
Tudi pozdravljanje tujcev ni običajno. "Veliko je ljudi, ne moreš pozdraviti vsakega. Tudi tam, kjer je imela počitniško hišico moja babica, je bilo ves čas toliko ljudi, da ne bi mogel vseh pozdraviti. Tiste že, ki so blizu, drugih pa ne.
Za pridobitev državljanstva potrebuje redno mesečno plačo, ki je na kmetiji ni
Julija je s Klemnom poročena, v Sloveniji je že deset let, ima štiri otroke, ukvarja se s kmetovanjem, ki je tudi njun vir zaslužka in nima nobenega namena, da bi se vrnila nazaj v svojo rodno deželo. Kljub temu ne more pridobiti slovenskega državljanstva, saj na svoj račun ne prejema rednih mesečnih prilivov v smislu plače. Julija in Klemen imata ekološko kmetijo, kamor zaslužek kaplja od vsakega prodanega izdelka, plače si ne moreta izplačevati.
"In ne le to, da bi moral imeti redne prilive, ki bi tebi omogočali preživetje, prilivi bi morali biti dovolj veliki, da lahko z njimi poskrbiš tudi za svoje otroke. Subvencije v kmetijstvu ne štejejo," pove Julija, ki mora biti zato predvsem zelo pozorna, kdaj kam potuje in kdaj ji poteče veljavnost potnega lista, saj traja precej časa, da dobi novega. Sicer drugih težav zaradi tega nima, skrbi jo le, kako bo z družino lahko obiskala ZDA, kamor si enkrat želijo na potovanje.
Poslikala je svoje panje, stole in marsikaj, kar ji pride pod roke.
"Edina možnost za pridobitev državljanstva bi bila, da bi začela hoditi v službo. Če bi oba hodila redno v službo in prejemala tolikšno plačo, da bi zadostila kriterijem, bi v roku pol leta lahko pridobila slovensko državljanstvo, tako pa ne morem," pravi Julija, ki pa v službo ne more. S tem je namreč že poizkusila za nekaj mesecev, a ni šlo. S štirimi otroki in kmetijo, ki jo želita razviti, imata toliko dela, da bi bilo nemogoče, da bi poleg tega hodila še v službo. Toliko težje je tudi zato, ker bi do delovnega mesta po vsej verjetnosti potrebovala zelo dolgo.
Julija je sicer po izobrazbi menedžerka proizvodnje, s svojo izobrazbo bi lahko delala na vodilnih mestih v avtomobilski ali podobni industriji. V Sloveniji so ji brez težav v nekaj mesecih priznali magisterij, zato ji pri zaposlitvi izobrazba ne bi delala težav, a takšen način življenja je enostavno ne zanima več. Izobrazba ji danes prav pride zaradi širine, saj na stvari lahko gleda z različnih zornih kotov in razmišlja drugače, zadev se loteva bolj celostno in meni, da se zaradi izobrazbe tudi v kmetijstvu pri marsičem znajde bolje.
Ko ima čas, izdeluje tudi nakit in ustvarja druge izdelke iz lesa.
Veliko ji pomeni, da ima svoj hobi – čebelarjenje –, pozimi pa veliko ustvarja
V prostem času oziroma bolj v zimskih mesecih, ko je dela na kmetiji manj, veliko ustvarja. Ukvarja se s klekljanjem, z izdelavo nakita in s poslikavo lesa, na katerega s simboli riše zgodbe, kot so to včasih počeli v Rusiji.
V Rusiji je veliko hodila v gledališče, v filharmonijo, v kino in podobno, zdaj pa tega ni več toliko, predvsem zaradi otrok, ki so še tako majhni, da jih z možem ne moreta dlje časa pustiti samih, temu pa bi se ob obisku prireditve težko izognila. Če bi se na prireditev odpravila v Ljubljano, bi ob najboljših pogojih na cesti le za pot v eno smer potrebovala 40 minut.
Doma ji zato veliko pomeni, da ima svoj hobi – čebelarjenje. "Otroci rastejo naprej in prav je, da imaš še nekaj svojega," pravi Julija.
Čebele ima zelo rada, čeprav se jih je sprva bala. Na čebelarski tečaj je šla iz radovednosti in zato, da bi pridobila dodatna nova znanja, nato pa je tri čebelje družine prejela za darilo in ni ji preostalo drugega, kot da poizkusi. Delo v panju ji je tako všeč, da sploh ne opazi, kako ob tem minevajo ure. Z njimi se ukvarja tretje leto, vsako leto je družin več, trenutno jih ima 15. Vsako leto jo naučijo nekaj novega, pravi.
Klekljanja uči tudi svoje hčerke.
Naklekljala je tudi podobo Slovenije.
Julija najraje prigrizne sušeno sadje s svoje kmetije.
Policijsko kapo njenega očeta si rada nadene tudi najstarejša hčerka Vesna.
Hišo krasi veliko Julijinih izdelkov in tudi nekaj ruskih predmetov.
14