Sreda, 30. 11. 2016, 12.47
2 leti, 2 meseca
Konfliktna razmerja v komisiji, ki bdi nad porabo državnih milijard
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,38
1
V vodstvu Državne revizijske komisije, ki odloča o zakonitosti porabe dobrih treh milijard evrov, ki se letno delijo prek javnih naročil, sedijo politično imenovani ljudje z vprašljivimi kompetencami in povezavami. To je sporno predvsem zato, ker so odločitve komisije dokončne, brez možnosti pritožbe. Nov zakonski predlog ministrstva za javno upravo pa v sistem vnaša le lepotne popravke, čeprav nas k spremembam poziva tudi Bruselj.
Državna revizijska komisija (Dkom) je organ, ki nadzira zakonitost postopkov oddaje javnih naročil, kjer se letno razdeli 8,8 odstotka slovenskega BDP (več kot 3,4 milijarde evrov).
Zdaj so se na ministrstvu za javno upravo Borisa Koprivnikarja lotili prenove zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja, ki določa ustroj delovanja in organizacije komisije. Predlog zakona, ki so ga objavili konec oktobra, bo v javni razpravi do sredine decembra.
Imenovani brez razgovora
Eno od področij, kjer zakon prinaša spremembe, je imenovanje vodstva komisije, ki odloča o revizijskih zahtevkih pri javnih naročilih. Vodstvo komisije sestavljajo predsednik in štirje člani. Ti imajo zadnjo besedo v posameznih revizijskih postopkih, kjer praviloma odločajo v obliki tričlanskega senata.
Vodilno peterico, katere mandat traja osem let, imenuje in razrešuje državni zbor na predlog mandatno-volilne komisije DZ. Pogoji za imenovanje so: državljanstvo Republike Slovenije in aktivno obvladanje slovenskega jezika, poslovna sposobnost in splošna zdravstvena zmožnost, dopolnjena starost 30 let ter osebnostna primernost za opravljanje funkcije. Predsednik in dva člana morajo imeti izobrazbo pravne smeri, preostala dva člana imata lahko univerzitetno izobrazbo druge smeri, navaja zakon.
A postopek imenovanja je zelo "površinski", kar ugotavljajo tudi pripravljavci novele zakona. Mandatno-volilna komisija DZ objavi razpis, v katerem navede pogoje in potrebna dokazila, ki jih morajo predložiti kandidati. Teh ne poziva k dopolnitvi, niti sama komisija ne pridobiva podatkov iz uradnih evidenc. Komisija ne opravi razgovorov s kandidati, niti o njihovi strokovnosti in osebnostni primernosti nihče ne presoja. O tistih, ki izpolnjujejo zgoraj navedene zakonske pogoje, nato glasujejo v DZ.
Članica Dkom Nina Velkavrh je po naših informacijah partnerica izvršnega direktorja za prodajo in marketing Primoža Bešterja. Arhiv odločb kaže, da je v preteklosti odločala v postopkih, kjer so stranke družbe iz skupine Kolektor, a na komisiji menijo, da ne gre za navzkrižje interesov.
Trije od petih članov povezani z SD
Kdo danes sedi v komisiji? Predseduje ji pravnik Borut Smrdel, ob njem pa sedijo še štirje člani. Gregor Šebenik je bil nekoč občinski svetnik SD in direktor občinske uprave v Občini Brezovica. Po poklicu je po naših informacijah inženir varstva pri delu in požarnega varstva.
Tadeja Pušnar je po navedbah na spletni strani komisije pravnica, pred leti je bila generalna sekretarka ministrstva za delo, družino in socialne zadeve v času ministra Ivana Svetlika, leta 2014 ji je mandat podaljšala Anja Kopač Mrak (oba iz vrst SD). Mateja Škabar je leta 2010 kandidirala na lokalnih volitvah v Domžalah na listi SD. V razpisu volitev je navajala izobrazbo magistra evropskih znanosti.
Povezave članice komisije z gradbincem
Četrta članica je pravnica Nina Velkavrh, ki je po naših podatkih partnerica Primoža Bešterja, izvršnega direktorja prodaje in marketinga v Kolektor Group. Tega nam nam na komisiji sicer niso potrdili, češ da gre za zasebne odnose Velkavrhove. Tudi Bešter za zdaj na naša vprašanja ni odgovoril.
Zakaj je predvsem zadnja povezava lahko sporna? Skupina Kolektor, katere krovna družba je Kolektor Group, obsega skupino podjetij, med katerimi predvsem gradbinec Kolektor Koling pomemben del prihodkov ustvari prek poslov z državo (trenutno med drugim gradi ljubljansko urgenco). Kolektor Koling je od konca leta 2014, ko je Velkavrhovi začel teči mandat, od proračunskih porabnikov prejel 58 milijonov evrov, kot tak pa je redno tudi stranka v postopkih pred revizijsko komisijo. Od začetka lanskega leta je vložil deset zahtevkov za revizijo, dvakrat je v zahtevkih nastopal kot izbrani ponudnik.
Na naše vprašanje, ali so opravili kakšen nadzor v zvezi z odločitvami članice komisije Nine Velkavrh, na komisiji, ki jo vodi Borut Smrdel, odgovarjajo: "Institut nadzora v zvezi z odločitvami v veljavnih predpisih nima podlage."
Dkom: Nimamo razloga za dvom o odločitvah Velkavrhove
Na komisiji pravijo, da se je Velkavrhova iz vseh postopkov, v katerih je kot stranka postopka nastopala družba Kolektor Koling, izločila. Brskanje po arhivu odločb komisije pa pokaže, da je Velkavrhova kot članica senata soodločala:
- v postopkih, kjer so udeležena podjetja iz skupine Kolektor, in
- v postopkih, ki vključujejo druge gradbince, tudi konkurente Kolektor Kolinga.
Komisijo smo vprašali, ali gre v teh primerih za navzkrižje interesov in kako je v takih primerih z zaupnostjo podatkov. Ne nazadnje ima s tem Velkavrhova dostop do poslovnih skrivnosti konkurentov delodajalca svojega partnerja. Kako komisija zagotavlja, da zaupne informacije iz postopkov pred komisijo ne odtekajo?
"V konkretnih zadevah omenjena družba (Kolektor Koling, op. a.) ni nastopala v vlogi stranke revizijskega postopka, tako pa v zakonu tudi ni podlage, ki bi utemeljevala izločitev članice iz odločanja v teh zadevah," menijo in dodajajo, da o zahtevkih praviloma odloča tričlanski senat. "Menimo, da so s takšnim načinom odločanja /.../ vzpostavljeni zadostni kontrolni mehanizmi, ki zagotavljajo, da so odločitve Dkom zakonite in strokovno utemeljene." Na vprašanje o varovanju podatkov so pojasnili, da morajo zaposleni "varovati kot zaupne vse podatke iz zapisnikov o sejah senatov in iz predlogov sklepov".
Dodali so še, da že dejstvo, da je bila Velkavrhova konec leta 2014 v DZ potrjena za članico kaže, da dvomi v njeno primernost za to funkcijo niso bili podani. A pri tem ponovno opozorimo na to, da je postopek površinski, kot pišemo zgoraj, zapisnika sej komisije (dostopen tukaj) in Državnega zbora septembra leta 2014 pa kažejo, da poslanci o kandidatki sploh niso razpravljali.
Člane revizijske komisije imenuje in razreši državni zbor, a na vprašanja glede potencialnega navzkrižja interesov ene od članic komisije so nam precej brezbrižno odgovorili, da je za to pristojna protikorupcijska komisija.
Odnese jih lahko le pravnomočna sodba
Danes veljavni zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja pravi, da član komisije ne more biti nekdo, ki ni osebnostno primeren, torej nekdo, za kogar se "na podlagi dosedanjega dela, ravnanja ali vedenja utemeljeno sklepa, da funkcije ne bo opravljal strokovno, pošteno ali vestno ali da ne bo varoval ugleda Državne revizijske komisije, nepristranskosti in neodvisnosti odločanja".
Tudi če bi kdo podvomil o osebnostni primernosti kandidata, ko je že imenovan, pa je po danes veljavni zakonodaji njegova razrešitev (za to je pristojna mandatno-volilna komisija DZ) praktično nemogoča. Zakon to dopušča le, če bi bila oseba pravnomočno obsojena.
V mandatno-volilni komisiji, ki imenuje in razrešuje člane Dkom, so nam na naša vprašanja glede osebnostne primernosti Velkavrhove odgovorili precej brezbrižno. Pravijo, da za obravnavo vprašanj o morebitnem navzkrižju interesov članov komisije niso pristojni in da je za to pristojna Komisija za preprečevanje korupcije.
Zakaj so politična imenovanja sporna?
Trenutni predlog zakona je neustrezen, saj ne predvideva nobene možnosti pritožbe zoper odločitve Državne revizijske komisije, meni direktorica podjetja Bonorum Milena Basta Trtnik.
Prvič zato, ker Dkom odloča o postopkih, v okviru katerih se razdelijo dobre tri milijarde evrov proračunskega denarja letno. Interes za vpliv politike in drugih interesnih skupin je zato velik. Drugič pa zato, ker so odločitve Dkom dokončne – vlagatelj zahtevka nima možnosti, da bi jih prerekal na sodišču, kot je to mogoče zoper odločbe drugih državnih organov. Da je to sporno, nas je opozorila celo Evropska komisija, a Koprivnikarjevi tega v predlagani noveli ne odpravljajo. V predlogu zakona so zavzeli stališče OECD, da je zastopanje pred "specializiranim" organom, kot ga imamo pri nas, hitrejše, cenejše in bolj strokovno, kot če bi odločanje prepustili pravosodju.
Po mnenju strokovnjakinje za javna naročila Milene Basta Trtnik, direktorice družbe Bonorum, je trenuten predlog zakona neustrezen, saj ne predvideva nobene instance zoper odločitve Dkom. "Dejansko v postopkih pravnega varstva odloča samo en neodvisen organ, zoper odločitve katerega ni pravnega varstva. Takšna ureditev je nezadostna in menim, da bi bilo mogoče s premišljenim predlogom zakona zagotoviti učinkovito sodno varstvo v okviru specializiranega oddelka na sodišču, s kratim rokom odločanja in možnostjo sprejetja začasne odredbe," meni.
Sama meni, da argument hitrosti in učinkovitosti odločanja, s katerim se opravičuje trenutna ureditev pravnega varstva, ne more in ne sme biti argument, saj ne nazadnje govorimo o nadzoru porabe skoraj devetih odstotkov BDP. "Namen zakona o javnem naročanju in posledično zakona o pravnem varstvu je v zagotavljanju konkurence med ponudniki in njihove enakopravne obravnave, zato je dejstvo, da o tem odloča zgolj en organ sui generis, neprimerno. Pravo javnih naročil je kompleksno pravno področje, zato je potrebno, da se o njem odloča na več strokovnih in neodvisnih ravneh."
Na ministrstvu za javno upravo sicer pojasnjujejo, da v Sloveniji že danes obstaja dualni sistem pravnega varstva v postopkih javnega naročanja, in sicer prek Dkom v fazi predpogodbenega pravnega varstva in sodnega varstva na treh instancah po sklenitvi pogodbe. Basta Trtnikova pravi, da je to res - pred sklenitvijo pogodbe se lahko stranke pritožijo na revizijsko komisijo, po sklenitvi pogodbe pa na sodišče -, a odločitve komisije vseeno nimajo nadzora. "Medtem ko sodišče odloča najmanj na dveh stopnjah in ima torej nezadovoljna stranka vedno možnost pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnja, pa odločitev Dkom ni podvržena nikakršnemu nadzoru."
Koprivnikarjevi lepotni popravki
Pogoj za imenovanje v svet bi bil po predlogu ministrstva za javno upravo, da ima kandidat najmanj univerzitetno izobrazbo in da je strokovnjak za javna naročila. Kaj natančno si pod tem pojmom predstavljajo, novela ne opredeljuje, tudi na ministrstvu Borisa Koprivnikarja nam včeraj tega niso pojasnili.
Koprivnikar bi z novelo sicer spremenil sistem imenovanja članov komisije, a iz predloga izhaja, da bi le navidezno izločil vpliv politike. Novela namreč predvideva uvedbo javnonaročniškega sveta, ki bi ga v pol leta po sprejetju zakona imenoval minister, pristojen za javna naročila. Ta pa bo lahko tudi razrešil člane sveta, če ne bodo opravljali svojih nalog ali jih bodo opravljali nestrokovno.
Komisija tako še vedno ne bo neodvisen organ, saj bodo člani imenovani politično, na drugi strani pa jih bo lahko minister zelo hitro razrešil, menijo kritiki novega predloga zakona. Še več, medtem ko je v trenutnem sistemu, kjer člane Dkom imenuje mandatno-volila komisija DZ, zagotovljena vsaj politična pluralnost, saj so njeni člani tako iz vrst koalicije kot opozicije, bo javnonaročniški svet verjetno sestavljen iz privržencev vsakokratne vlade.
Svet naj bi sestavljali strokovnjaki za javno naročanje. A kaj to sploh je, zakon ne določa. Tudi pojasnilo ministrstva pa je zelo nedorečeno: "Strokovnjak za javno naročanje je oseba, ki se dlje časa ukvarja s tem področjem, ne glede na to, ali prihaja iz akademskih sfer, sfere naročnika ali gospodarstva."
Svet bi prevzel vlogo mandatno-volilne komisije in skrbel za imenovanje članov revizijske komisije. Glavni namen sveta je, pravijo na ministrstvu, da bodo strokovnjaki za javno naročanje v svetu presojali, ali imajo kandidati za predsednika in člane dejansko izkušnje na področju javnih naročil.
Bodo višje takse zmanjšale število pritožb?
V predlogu Koprivnikarjevega ministrstva je predvideno tudi zviševanje taks, ki jih plačajo vlagatelji zahtevka za revizijo. Na ministrstvu navajajo, da le "jasneje in enostavneje" določajo višino taks, a v praksi bo to za večino vlagateljev prineslo višje takse. Te se v nekaterih primerih zvišujejo s 1.500 na 2.500 evrov, drugje s 3.500 na 5.000 evrov.
Hkrati predlog ohranja visoko takso za primer, ko je zahtevek za revizijo vložen zoper odločitev o oddaji javnega naročila. V tem primeru mora vlagatelj zahtevka plačati dva odstotka vrednosti izbrane ponudbe, kar pri večjih poslih hitro doseže zgornjo vrednost takse, ki znaša 25 tisoč evrov.
Omenimo, da je Evropska komisija v lani objavljeni študiji ugotovila, da smo glede na povprečno višino takse v samem vrhu EU. Takse so najvišje v Italiji (1,6 odstotka pogodbene vrednosti), sledijo Grčija, Ciper, Slovenija s po 1,5 odstotka, evropsko povprečje pa je 0,6 odstotka vrednosti pogodbe o javnem naročilu.
1