Četrtek, 20. 6. 2019, 11.08
2 meseca, 1 teden
Vez, ki druži Mileno Zupančič in Janeza Hočevarja - Rifleta
Letošnje leto mineva v znamenju Citroëna, ki praznuje stoletnico. Citroënove legendarne starodobnike so radi vozili skoraj vsi. Posebno mesto med njimi pa ima gotovo spaček. Vozila sta ga tudi naša legendarna igralca Milena Zupančič in Janez Hočevar, za katera menimo, da ju ni treba dodatno predstavljati. Legendi, s katerima se je mogoče pogovarjati na dolgo in široko o tem in o onem, tokrat pa so bili rdeča nit pogovora avtomobili.
V več kot 40 letih vozniškega staža je slovenska gledališka in filmska igralka Milena Zupančič nabrala že toliko kilometrov, da bi lahko večkrat obkrožila zemeljsko oblo. Izpit je naredila v obdobju prevlade fičkov na naših cestah, čeprav je sama prisegala na spačke. Zdaj se je navadila na večje in varnejše avtomobile, ročni menjalnik pa zamenjala za avtomatskega. Za volanom je še vedno zelo dejavna, kilometri na relaciji Gorenjska–Ljubljana se pridno nabirajo.
V več kot štirih desetletjih so se spremenili tako ceste kot avtomobili in vozniki, pravi Milena Zupančič, ki je imela v svoji vozniški karieri pet spačkov. "Seveda so mi všeč tudi novi avtomobili, ampak čez spačka ga ni. Zelo sem ga imela rada. Najraje od vseh avtomobilov, ki sem jih vozila."
"Samo avto, avto, avto …"
Slovenija. Pisalo se je leto 1969. Milena Zupančič je končala igralsko akademijo. "Po akademiji nas je bilo nekaj prijateljev, s katerimi smo skupaj opravili izpit. Ah, kako smo bili smešni, na vseh ravneh, tudi kar zadeva modo. Pravo hipi obdobje. Prvič, ženske smo se na vročem soncu mazale, kot da bi šle na pustni karneval. Obleke so bile čisto drugačne. Minice, pa maksi oblekice, potem kombinacija minic in maksi plašč čez. Pa široke hlače, frizura na tapir. Tri metre nad glavo smo jo nosile (smeh, op. p.). Vse skupaj se nam je zdelo zelo lepo. Takrat se tudi nismo pogovarjali o ničemer drugem kot samo o avtih (smeh op. p.)," uvodoma razloži večkrat nagrajena slovenska igralka.
To so bili neki drugi, neprimerljivi časi, drugi duhovni družbeni duh, poudarja. "Večer se je končal z jutrom. Veliko smo se zabavali, nikoli nismo čepeli doma. Nikoli. Živeli smo pestro družabno življenje. Povsod nas je bilo polno," dodaja Milena Zupančič. Spaček je bil pomemben del tega družabnega življenja.
Kljub temu, da je izpit opravljala s fičkom, je bil namreč njen prvi avto ravno spaček, ki je še danes njen najbolj ljub in najbolj zapomnljiv avto od vseh. Pa teh seveda ni bilo malo.
Prvič je končala v ograji
Avto je sicer prvič vozila, še preden je opravljala izpit. Kot pravi, ji takrat za volanom ni šlo prav dobro. "Kot študentka sem na akademiji posnela kar nekaj kratkih, komičnih filmov pod režijo Jožeta Bevca. Spominjam se, da sem se morala za določen kader usesti v avto. Samo tri metre naprej bi ga morala prestaviti in se nato ustaviti, pravi. "Pa saj jaz ne znam voziti," sem jim dejala (smeh, op. p.). "O, madonca, niti tri metre ni šlo. Ustavila sem se v zeleni ograji, snemalec pa se je moral pošteno odmakniti, da ga nisem povozila. Res nisem imela pojma (smeh, op. p.)," razloži Milena Zupančič. Izpit za avto je pozneje uspešno opravila v prvem poskusu, nato pa si je nemudoma kupila spačka.
"Nekoč so bili to drugačni časi, igralci smo bili vendarle nekako drugače upoštevani. Takrat sem veliko snemala in tudi kar nekaj zaslužila. Za en film sem si lahko kupila spačka. Danes si ne bi mogla kupiti niti rezervnih gum. To je šlo drastično navzdol (smeh, op. p.). Prvi spaček je bil rumene barve. Krasen, a kar nekaj časa sem potrebovala, da sem se navadila nanj, imel je namreč drugačne prestave kot fičko," razlaga.
"Treba je bilo pokazati vsem"
Pripoveduje, da je morala že prvi dan širnemu svetu pokazati, da ima nov avto. Da ima spačka! Že prvi dan pa sta se ji pripetila dva zanimiva dogodka. Na gozdni poti ji je najprej nasproti prišla konjska vprega z dvema gospodoma. Nikamor se ni bilo mogoče umakniti, vzvratne vožnja pa tudi še ni bila vešča, pravi. "Tisti na kočiji je dejal: 'No, spet ena avša, ki je naredila izpit z vsem drugim, le z znanjem in veščinami ne' (smeh, op. p.). Potem mi je sicer nekako le uspelo vzvratno zapeljati. Potem sem se odpravila tudi naprej na Bled, k svoji teti. Tam sem imela skoraj nesrečo z nekim kolesarjem. Na srečo pa se je vse srečno izteklo," razlaga. V tistem obdobju je igralka kot podnajemnica še živela v Ljubljani, na Prulah, avto pa je imela parkiran pred hišo. Za spačka se je zelo bala, da ji ga le ne bi kdo ukradel, poškodoval. S tem namenom je na okenski polici prižgala svečo, ki je gorela vso noč. "Vse z namenom, da bi vsi mislili, da nekdo iz hiše opazuje (smeh op. p.)," razloži.
"S spačkom smo rinili povsod"
Prvega spačka je sicer nato imela le kratek čas. Na stranski cesti ljubljanskega Viča se ji je namreč pripetila nezgoda, v kateri so vanjo trčili mladeniči. "Razbili so mi čisto nov avto, prek zavarovanja sem nato dobila novega, saj krivda ni bila moja. Naslednji je bil sivkaste barve. Podobne nezgode me sicer nikoli niso odvrnile od tega, da se ne bi več vozila z avtom. S tem spačkom sem rinila vsepovsod, tudi v največjo gnečo. To je bil čas, ko je bila še na Nazorjevi ulici trgovina Nama. Tam je bilo veliko makadamsko parkirišče. Sama sem takrat delala v Mladinskem gledališču, zato sem zelo na tesno parkirala na tem parkirišču. Tako tesno, da ne sosednji avto in ne moj preprosto nista mogla več nazaj na cesto. Bilo je premalo prostora, nikakor ni šlo ven. Težavo smo rešili tako, da smo nazadnje odstranili blatnik s spačka (smeh, op. p)," razlaga.
Vanj se jih je spravilo tudi dvanajst
Poudarja, da je bil to družaben in prijeten avto. "Pa tudi če je ropotalo (smeh, op. p.). To je bil avto za mlade, z njimi sem doživela res veliko veselja. Imel je značaj, svojo vsebino. Spaček je bil svojevrstna, posebna svoboda, imel je svojevrsten obraz. Spaček nas je družil, to je bila prava subkultura. Pozneje sem resda imela še različne vrste avtomobilov, ampak spaček je bil le spaček. Samo streho si odprl, pa se je lahko notri nabasalo, kar si hotel. Se spominjam, ko so na izmenjavo in k meni na obisk prišli študenti iz Združenih držav Amerike. Prišli so na Gorenjsko, v Bohinjsko Belo. Kar 12 se nas je spravilo v spačka. Malo je bilo gneče, ampak je šlo," se spominja.
"Totalka" z zadnjim spačkom
Zadnjega spačka je Milena Zupančič imela leta 1980. Takrat se je igralka sicer že preselila nazaj na Gorenjsko, v Ljubljano pa se je včasih tudi dvakrat vozila na vaje in predstave. Iz Bohinjske Bele v Ljubljano je včasih torej to pomenilo tudi 240 kilometrov na dan.
"Vem, da sem se takrat peljala v Dramo, na vajo za Hlapce. V tivolskem križišču je posvetila rdeča luč. Ravno je začelo deževati. Ko sem ob zeleni luči zavila, je nenadoma z vzporednega pasu pridrvela katrca sivkaste barve. Trčila sva, voznik je pobegnil s kraja nesreče, mene pa je zabrisalo v tisti ogromen drog pri križišču Hotela Lev in na platneno spačkovo streho. Karoserija je bila pravzaprav malo boljša kot lepenka (smeh, op. p.). Sploh ne vem, kakšen čudež se je zgodil, da sem preživela. Spačka praktično ni bilo več, sama pa sem bila le malo opraskana. Tiste skrivljene brisalce na šipi sem odstranila in se pobasala stran od tega, kar je še sploh ostalo. Potem je prišla policija. Za mano je vozil tovornjak, ki je bil priča in ki je povedal, da nisem bila kriva. Policija je najprej povprašala, kdo je voznik spačka in ali je v bolnišnici ali je mrtev. Seveda sem se javila, odvrnili pa so mi, da lahko na novo začnem praznovati rojstni dan (smeh, op. p.). Nato sem se odpravila na vaje. To je bil moj zadnji spaček, kljub grenki zadnji izkušnji pa to ne spremeni siceršnjega mnenja," pripoveduje.
Kilometrov za vso zemeljsko oblo
Potem so se začeli vrstiti raznorazni avti. Milena Zupančič je tako ali drugače na cesti preživela veliko časa. Čas v avtu je bil namenjen tudi igralstvu, saj drugače ni imela časa ponavljati teksta za predstave. "Vozila sem in ponavljala tekst. Potem je bilo pa odvisno - kakšen tekst se je končal v Kranju, drugi v Medvodah, kakšnega pa tudi še v Drami ni bilo konec (smeh, op. p.)," omeni.
Pravi, da se je v teh desetletjih nabralo kilometrov za vso zemeljsko oblo. Vedno pa je bila raje voznica kot sopotnica. Še danes tako rada poprime za volan.
Kdaj pa je bilo na cesti bolj "luštno"? Nekoč ali danes? "Nekoč, gotovo. Prvič, na cestah je bilo manj avtomobilov. Menim pa tudi, da so bili vozniki bolj usposobljeni za vožnjo. Precej bolj. Je pa seveda tudi res, da ni bilo toliko hitrih avtomobilov. Menim, da se je nekoč tudi vsak bolj bal za svoj avto. Pa je bolj previdno vozil. Avto je bil večja dobrina kot danes," razmišlja.
Avtonomna vožnja? Za nobeno ceno!
Dodaja, da nenehno spremlja spremembe na cestah, ki so strahovito velike. "Nekoč ni bilo avtocest, v glavnem sem bila ponoči edini voznik na cesti. Ko so se predstave končale, je bilo seveda sredi noči. Takrat ni bilo mobitelov, če se je karkoli zgodilo, si pač obstal na cesti. Nikoli pa nisem marala snežnih razmer. Še vedno je tako, to bo ostalo do konca življenja. Samo malo snega pade, pa sem že živčna. Ta strah ostane. Ko sem imela spačka, si sicer nisem predstavljala, da se bodo avtomobili tako razvijali," meni.
Danes govorimo o avtih, ki bodo vozili sami. "Lepo vas prosim … Ne bi sedla vanj, nikakor (smeh, op. p.). Za volanom si pač gospodar," odločno zatrdi.
Danes v avtu sicer najbolj ceni avtomatski menjalnik, posebej rada pa prisluhne tudi radiu. "Radio imam rada prižgan, da me obvešča o različnih cestnih informacijah, saj drugače niti nimam časa spremljati teh reči. Ne predstavlja si več dneva, ko ne bi mogla voziti. Bojim se tega dneva, če bom še živa, seveda (smeh op. p.). Avto zame nikoli ni bil nuja, temveč svoboda. Zakaj? Samo usedem se vanj in se lahko odpravim kamorkoli ter kadarkoli. Neodvisna od kogarkoli. Z avtom ne greš samo po ustaljenih poteh, ampak tudi skreneš, ko se ti zdi za naslednjim ovinkom kaj zanimivo," pravi.
"Prva praska boli, naslednja pa nič več"
Kakšna pa je sicer kot voznica? "Kot ste lahko že prebrali, tudi sama nisem brez napak. Precej sem že podprla modri sindikat (smeh, op. p.). Zaradi prehitre vožnje. Ko je cesta, prazna, suha, je avto že sam na pamet znal pot. Potem pa misli uidejo, mimogrede pritisneš na plin … Velikokrat sem že plačala. Najbolj neumno se mi zdi plačilo na avtocesti, ko sem na povsem prazni cesti, nikjer žive duše, peljala 140 namesto 130. Seveda so me oglobili. Policija te ustavi že zelo hitro, tudi če greš 5 ali 10 kilometrov na ur čez omejitev, četudi je prazna cesta. Nisem pa še doživela, da bi ustavili preveč počasne voznike, ki so po mojem mnenju podobna nevarnost," pravi.
"Moja mamica v avtu preklinja in se jezi na druge šoferje"
Pri sebi kot voznici bi spremenila predvsem to, da bi se od doma odpravila pravočasno in ji ne bi bilo treba hiteti. Včasih tudi preklinja čudne voznike, čeprav prizna, da to nikoli ne pomaga. To jo očitno spremlja že veliko let, saj je njena hči, ko je morala v šoli napisati prvi spis o svoji mami, zapisala: "Moja mamica v avtu preklinja in se jezi na druge šoferje."
Pa je bila sicer tista nesreča v tivolskem križišču njena zadnja? "Tista v tivolskem križišču je bila najhujša, nedvomno. Potem je bilo sicer še nekaj manjših, a nič hujšega, nekajkrat sem imela opraskan avto. Saj veste, pri Drami je vedno gneča (smeh, op. p.). Pri vsakem novem avtu je bilo tako, da prva praska boli, naslednja pa nič več," meni igralka.
Očarala jo je Irska
Milena Zupančič je z različnimi avtomobili obiskala kraje povsod po svetu. "Pred spačkom smo pa tudi veliko štopali. Je kar šlo. Ko sem bila enkrat šofer, sem tudi sama ustavljala drugim, nato pa sem kmalu nehala, ker sem imeli dve neprijetni izkušnji. Posebej pa ponoči. Štopanja je danes sicer veliko manj, današnji mladi si sploh ne predstavljajo, kako je včasih to šlo," pomni Milena Zupančič.
S spačkom je bila sicer po večini omejena na potovanja po Sloveniji, pa na Hrvaško, v Pulj, v Trst … Z drugimi avtomobili je v letih prepotovala vso Evropo, ali s partnerjem ali s prijateljicami. Njena najdaljša pot je bila v Skandinavijo.
"Najbolj všeč mi je bilo sicer na Sardiniji, navdušila pa me je tudi Irska, ki me je prevzela z ozkimi, a krasnimi cestami. Kljub temu, da sva s prijateljico kar nekaj časa potrebovali, da sva se navadili na njihov levi pas ter da njihov navaden vozni pas v resnici ni prehitevalni (smeh op. p.). Resnično neskončno lepa in zanimiva dežela. Zame je sicer tisto pravo potovanje čez ocean," razloži Milena Zupančič, ki jo je v karieri najbolj zaznamovala vloga Mete iz filma Cvetje v jeseni.
"Še danes me ljudje precej ustavljajo na ulici in me pokličejo kar Meta. Nazadnje me je v domačem kraju na vrtu ogovoril devetletni fanti in mi dejal, da sem bila lepa v mladosti. Pa se je potem hitro popravil in dodal, da sem seveda tudi še danes lepa … Sem si mislila, ta mladenič pa bo 'haral', ko bo odrasel (smeh, op. p.)," pove.
Medulin – obljubljeni kraj
Svoje rosne igralske spomine, bolj za šalo kot zares, povzame v klenem gorenjskem naglasu, za katerega je značilen govor ženska "na fanta": "Ko sem bil star dve leti, sem že nastopal v lastnih igrah v hiši pri stari mami.". Milena Zupančič ima za sabo briljantno igralsko kariero, vseeno pa, kljub temu, da ji ni danes žal za prav nobeno karierno odločitev, priznava, da je v preteklosti občasno dvomila, ali si je izbrala pravi poklic. Tudi pri tem je imel pomembno vlogo spaček.
"Pri tridesetih sem imela krizo, hotela sem kar izginiti za ves svet in najraje bi to naredila v Medulinu, ki je bila takrat še samotna istrska vas. Po eni od predstav sem se tako ob tretji uri zjutraj usedla v svojega spačka. Uspelo mi je priti le do Črnega Kala, kjer sem odšla malo spat. No, drugi dan sem razmišljala drugače in sem se raje vrnila v Ljubljano. Do Medulina pa sem vseeno prišla pred leti kot predsednica filmske žirije in pozneje kot turistka. Medulin takrat ni bil več samotna istrska vas."
Lahko rečemo le: hvala bogu, da se je s spačkom ustavila na pol poti do Medulina. Slovenskemu filmu je dala ogromno, marsikaj nepozabnega za vse rodove.
Tako kot Milena Zupančič je velik ljubitelj spačkov tudi njen legendarni stanovski kolega – Janez Hočevar - Rifle.
Igralec, ki je v slovenskem prostoru za vse večne čase zapisan z zlatimi črkami - čeprav meni, da se igralskega poklica čez leta spominja le malo ljudi - ni šaljivec le na malih zaslonih, temveč šale stresa tudi ob kavi. Janez Hočevar - Rifle je v igralske vode zašel povsem po naključju, kljub temu pa mu je uspelo ustvariti ime, ki bo na sončni strani Alp odmevalo še leta.
Dolgo časa je bil Rifle s kapo in črtastim šalom prepoznavni znak televizijske akcije Podarim-dobim v osemdesetih. Bil je tudi del znamenite radijske satirične oddaje Mopedšov. Nedolgo nazaj nas je iz televizijskih zaslonov pozdravljal kot dr. Krota v priljubljeni humoristični nanizanki. Po neštetih gledaliških in filmskih vlogah, Prešernovi nagradi, Borštnikovem prstanu in viktorju za življenjsko delo, je postal tudi "star fotr".
Ko so gradili slovenske avtoceste, se je po stari cesti s spačkom peljal v Maribor, pod trojanskim viaduktom pa si je rekel: "Ah, jaz bom že zdavnaj umrl, ko bodo to zgradili." No, zdaj pa podirajo že cestninske postaje, kot pravi v smehu.
"Genialen avto"
Tudi Janez Hočevar Rifle je izpit za avto naredil leta 1969, istega leta si je kupil spačka. "Pripadam generaciji, ki od začetka še ni imela toliko avtomobilov. Pred spačkom sem se večinoma prevažal z vespo. Spaček je bil sicer genialen avtomobil. Pravi čudež," uvodoma razloži.
Ko je bil v svojih tridesetih, je imel že štiri otroke, vsako leto jih je peljal na daljši poletni dopust. Jasno, s spačkom. "Hodili smo v Poreč, v Lanterno. Povsem dovolj prostora je bilo, tako za nas kot tudi za šotor. Nekaj smo naložili tudi na streho. To smo po možnosti nato tudi odprli," se spominja.
"Oče, jaz moram lulati"
"Največji hec je bil, ko sem s težavo prehitel tri kamione. Nato se peljemo naprej, čez 10 minut pa je Andraž rekel: 'Oče, jaz moram lulati!' Rekel sem mu, naj vendarle malo počaka, saj sem komaj prehitel kamione. Naposled sem se le ustavil, kamioni pa so nas spet dohiteli. To so bila potovanja, ki so trajala tudi ves dan, prava popotovanja. Ne kot danes, ko si v eni uri na drugem koncu Slovenije," je razložil.
Pravi, da je bil spaček super, saj ga nikoli ni pustil na cedilu. "To je bil naš družinski avto, sicer ne za tista dolga potovanja. Bil je praktičen, nikoli se ni nič pokvarilo. Všeč mi je bilo tudi okno, ki ga je bilo mogoče kar odpeti. Skratka genialen avto. Če govorimo o čustveni navezanosti, je bil spaček gotovo moj najljubši avto, poznejša diana mi ni bila tako všeč," razlaga.
Prerezana streha in kraja
Poleg družinskih pripetljajev se mu je s spačkom pripetilo kar nekaj dogodivščin. "Spominjam se, kako sva s prijateljem krenila proti Dubrovniku. Prišla sva do Karlovca in se odločila prespati v nekem hotelu. Naslednji dan sva se prebudila, odpravila do spačka, kjer sva naletela na prerezano streho, iz avta so nama pobrali vse reči, vključno z obleko. Potem sva se obrnila, krenila proti Trstu, kupila nove majice in kavbojke ter se odpravila nazaj proti Dubrovniku (smeh, op. p). Take dogodivščine so bile super."
S spačkom je bil tudi na Nordkappu, to je bilo leta 1972. "Zelo lepo, a neverjetno daleč. Ko prideš na konec enega fjorda in vidiš na drugo stran, si misliš, saj to je blizu, a ko se nato pelješ, ugotoviš, zelo, zelo daleč," pove.
"Za malarja bo dober"
Med Citroënovimi starodobniki mu je bila posebej všeč tudi legendarna žaba. "Žaba je bila tudi statusno na neki drugi ravni. Spominjam se obdobja, ko sem barval stanovanje. Najel sem znanega pleskarja iz Škofje Loke, gospoda Ferlana. K meni se je pripeljal z žabo. Povsem osupel sem ga vprašal: Takšen avto imaš ti? Odvrnil mi je: Ja, za malarja bo dober (smeh op. p.)!"
Kdaj pa je bilo na cesti lepše? "Ah, kaj pa vem. Morebiti je bilo v časih spačka bolj varno, bilo je tudi manj prometa, ta je bil tudi bolj počasen. Ampak norci so se pa vedno našli," pravi.
"Dobrih reči se hitro navadiš"
Pa si je nekoč predstavljal, da bo razvoj avtomobilov šel v takšno smer? "Gotovo ne, a na današnjo novo tehnologijo se kar privajam. Nikdar si nisem predstavljal, da ne bo treba stopiti na zavoro, da bo v avtu aktivni tempomat … Vsa ta tehnologija mi je blizu, navadil sem se na te praktične stvari. Zakaj pa ne? Na tiste bolj 'šminkaste', nepotrebne reči v avtu pa seveda ne. Tehnologija je za to, da se jo uporablja. Dobrih stvari se hitro navadiš. Mislim, da se tehnologija in avtomobili tako hitro razvijajo, da sploh ne utegnemo več slediti. Kdo pa si je predstavljal pred 20 leti mobilni telefon. Doma si moral čakati, da si se zmenil za vse sestanke. Sploh si ne morem predstavljati, kaj vse še bo," pripoveduje.
Še danes je Janez Hočevar - Rifle z avtomobilom veliko na cesti, največ na relaciji Škofja Loka–Ljubljana. Še raje pa ima motor. "Avto mi je nekoč pomenil več, danes pa pomeni osnovno mobilnost, da se premikam. Motor prinaša drugo dimenzijo, čustva, užitek. Povsem druga stvar," razlaga.
Motor – največja strast
Zadnja leta z motorjem v povprečju prevozi okoli 20 tisoč kilometrov, prav tako z avtomobilom. Z motorjem se je vozil že marsikje, nazadnje se je za prvomajske praznike s prijatelji odpravil proti Vardarju. "Za prvi maj sicer s skupino štirih prijateljev tradicionalno hodimo v Toskano in okoliška mesta. Vsakič izberemo neko drugo mesto, kraj. Vsak leto gremo tudi v Dolomite. Potem se enkrat letno odpravimo tudi v nemški Garmisch-Partenkirchen. Tudi na jug se odpravimo. Lani smo bili v Albaniji, letos nameravamo iti v Romunijo," razloži.
Med tako imenovanimi vikend izleti ima še posebej rad tistega v Paklenico in Starigrad. "Odpravimo se v Gostilno Dinko, nekaj spijemo, pojemo škampe, prespimo in se nato naslednje jutro odpravimo naprej. Paklenica je blizu, ravno prav daleč, okoli 330 kilometrov v eno smer. Tudi cesta je super, na izletu pa dobro jemo in pijemo. Hja, je sploh lepšega," se retorično sprašuje.
Poudarja, da mu je na teh izletih bolj kot cilj pomembna pot.
"Vsak ovinek diši drugače"
Kakšen pa je Janez Hočevar - Rifle kot voznik? "Včasih dobim kakšno sliko od policistov (smeh, op. p.)," odgovori in doda: "V glavnem sem kar priden. Z avtom me prehitra vožnja sploh ne mika, na motorju se pa kar hitro spozabiš, ker je lepo, ker je užitek. Na motorju vsak ovinek drugače diši, pogledi so drugačni, koncentracija mora biti večja ... Motor imam rad, ker sem po vožnji utrujen. To je psihofizičen napor in užitek hkrati. Motor mi pomeni svobodo gibanja. Nujnost predvidevanja, kaj vse se ti lahko zgodi, je ključna. Veliko prijateljev sem sicer že izgubil na cesti, a motor te zlepa ne spusti iz rok," razlaga.
Na začetku vsake sezone se sicer odpravi tudi na tečaj varne vožnje. "Začetki so najtežji. Obnova je v tem primeru ključna. Na začetku se sezone je najbolj nevarno, tudi drugi udeleženci so manj pozorni," meni Janez Hočevar - Rifle.
Odmevnost akcije Podarim dobim
Janez Hočevar - Rifle si je izjemno prepoznavnost pri nas pridobil (tudi) z vlogo v Podarim dobim: "Ideja se je rodila, ker se je v času skupne države denar stekal v Beograd, zato smo želeli ustvariti nekaj, kar bo zgolj naše. Avtomobili takrat sicer niti niso bili največja in glavna nagrada, podarjali smo celo hiše. To je bilo tako priljubljeno, da so se avtomobilisti med sabo prepirali, kdo bo dal več avtomobilov. Je pa dejstvo, da je to omogočala tudi druga zakonodaja, smučanje pa je bilo takrat sploh priljubljeno," razlaga.
"Rifle, kje imaš pa šal in kapo?"
Prizna, da ga še danes sprašujejo, kje ima kapo in šal (tako šal kot tudi kapo iz tistega obdobja ima shranjeno doma). Vloga v Podarim dobim ga je resda močno zaznamovala, vseeno pa je predvsem vrhunski igralec.
"Vedno sem poskušal peljati po obeh tirih, igral sem tudi v gledališču, vsako leto kako vlogo. Konec koncev sem prejel tudi nagrado Prešernovega sklada, pa Borštnikov prstan. Je pa razumljivo, da je bilo to na televiziji in bolj množično kot kadarkoli drugega. Lahko sem v teatru igral Hamleta, Othela, pa so se me vseeno najbolj zapomnili ravno po tej vlogi (smeh, op. p.)," meni.
Pa zaradi teh "zlatih časov" oddaje Podarim dobim pri mesarju še vedno dobi zastonj kos mesa? "Zdaj več ne, včasih pa, posebej kakšno salamo. Danes v obdobju tega našega ortokapitalizma tega seveda ni več," odgovarja Janez Hočevar - Rifle, ki ga na ulici mnogokrat pokličejo tudi doktor Krota.
Malo ovinkov, makadama in asfalta
Kašna je bila njegova pot? Ovinkasta, makadamska, asfaltna? "Kombinacija vsega. Vseskozi je bila neka konstanta, nikoli nisem prav veliko načrtoval, prepustil sem se toku. Nikoli nič na silo," razloži Janez Hočevar - Rifle, ki je bil tudi v zadnjih mesecih zaposlen z različnimi igralskimi projekti.
Pa se mu zdi kaj čudno, da v nekaterih predstavah nad njim bedijo celo njegovi nekdanji študentje na AGRFT? "Prav nič, nadarjeni so, fino jih je gledati. In ubogati (smeh, op. p.)," odgovori. Eden izmed njegovih sinov je tudi režiser. Na vprašanje, kako bi se imenoval film, če bi ga režiral prav njegov sin, v njem pa bi nastopal tudi Janez Hočevar - Rifle, odgovori: "Kva je, stari?"
Pa obstaja vloga, ki jo je odklonil in nato to obžaloval? "Ne, nikoli. Ničesar ne obžalujem in ni je več igralske vloge, po kateri globoko hrepenim."
Tibetanske vaje
Rifle v prostem času sicer izjemno rad kuha, jadra pa več ne. "Do leta 2005 sem imel še barko, potem pa se je tudi to končalo. Tako kot se spodobi za vsako stvar, ki te veseli," pove igralec.
Vsak dan pa izvaja tibetanske vaje. "Verjamem v to, da se bolje počutim zaradi tega, da sem bolj gibljiv in da mi tudi glava bolje dela. To počnem vsako jutro, od 15 do 20 minut. Če ne, imam moralnega mačka. To bom počel, dokler bom lahko (smeh, op. p.)," sklene.
Citroën že od leta 1919
Citroënovih ljubiteljev pri nas gotovo ne manjka. V čast jubilejni Citroënovi stoti obletnici smo se s časovnim strojem podali na odkrivanje bogate zgodovine francoske avtomobilske znamke. Najprej smo se podali v osrčje Prlekije, v Ljutomer, kjer sta nas Aleš in Anton Krajnčan sprejela, kot je v teh krajih navada – z odprtimi rokami, gostoljubno in dobrosrčno. Nič drugače nas niso sprejeli Bojan Perko v osrednjem delu Slovenije, Aleš Mlinar - Gashy na Gorenjskem, Aleš Kržan in Nina Demšar v Dobovi ter Lovro Novinšek na Vrhniki.
Sto let legend
Ob praznovanju 100-letnice Citroën predstavlja tudi posebno serijo vozil Citroën Origins. Na voljo so štirje modeli vozil: C3, SUV C3 Aircross, C4 SpaceTourer in Grand C4 SpaceTourer.
Različice, ki so na voljo od marca 2019, so namenjene počastitvi 100 let ustvarjalnosti in drznosti.
Ste pripravljeni odpotovati skozi čas?
S Citroën Origins odkrijte 360-stopinjski pogled na zunanjost in notranjost več kot 50 kultnih modelov, ki so pripomogli k snovanju legende o Citroënu. Od starodobnih vozil, kot je Citroën Type A, do tistih, ki zdaj krepijo ime blagovne znamke. Z našimi dirkalnimi in konceptnimi avtomobili odkrijte vsa legendarna vozila, ki pišejo zgodovino Citroëna in osvetljujejo njegovo prihodnost.
