Veter veje, kjer hoče

Sara Rustja je absolventka Akademije za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Dubravke Tomšič Srebotnjak in je letošnja dobitnica študentske Prešernove nagrade za izvedbo Ravelovega Koncerta za klavir in orkester v G-duru z orkestrom Slovenske filharmonije. Koncert, ki ga je pripravila, je povezava glasbe, besede in slike, izmed katerih sicer ostaja vselej v ospredju klavirski recital. Izvedla je Bachovo Toccato v d-molu, Messiaenov XI. Pogled na dete Jezusa in Lisztovo Sonato v h-molu.

Besedila, ki jih je napisala, osvetljujejo sporočilo vsakega od del in povezujejo dela med sabo: "Fuga ni zgolj časovni razmah glasovnih misli. Njeno bistvo je napetost prepletanja, napetost naraščanja in upadanja. Je eksplozija istočasnosti v zaporednost, sledenje. Fuga je prelepo razpredanje harmonije, ki je poprej obstajala v enem trenutku." Razpredanje istočasnosti, ki je izpod Rustjinih prstov vodilo v eksplozijo polifonih glasov fuge, je doseglo stilno misel Bachove glasbe, kakor v starih časih igranja na predklavirske inštrumente. Z Messiaenovim XI. Pogledom na dete Jezusa smo se znašli v dimenziji zunaj časa, v katero nas je popeljalo subtilno in prefinjeno muziciranje.

Če je Messiaenova glasba segala po nadčloveškem, je pianistka v Lisztovi Sonati nato odlično podala strastno človekovo usodo. Virtuoznost izvedbe Sonate je nosila znotraj sebe vso strast in bitko, ki sta bili miselno jasno vodeni skozi celoto tega Lisztovega spomenika. "Kaj si človek, ko poskušaš iti do dna in do nebes? V viharju duše iščeš mir in duša ti miru ne da, dokler nisi bitje, prežeto s hrepenenji, ki izbere moč, s katero se lahko pogubi ali zveliča."