"Večina tega, kar priplava, sploh ne sodi v kanalizacijo"

"Daleč od tega, da je v kanalizaciji samo to, kar nam povedo statistike," je za SiOL povedal Ernest Mlakar, vodja Centralne čistilne naprave Ljubljana. Številke povedo, da prevladujejo gospodinjske odplake, dobra desetina je industrijskih, a skoraj 30 zaposlenih na ljubljanski čistilni napravi v Zalogu, nedaleč od sotočja Ljubljanice in Save, se je že srečala z marsičim. "V starih časih so v kanalizaciji celo lovili krape. Imamo fotografije, kjer smo v kanalizaciji videli tudi dele motorja, bikove glave … Večina tega pride skozi pokrove na cestah, a so kondomi in spodnje perilo, ki pridejo naravnost iz gospodinjstev, prav tako reden pojav," nam pove Mlakar in s tem namigne, da z nesmotrnim ravnanjem tudi sami prebivalci Ljubljane nepotrebno obremenjujejo kanalizacijski sistem in si višajo stroške za kanalščino.

Najprej mehansko čiščenje Prva faza ljubljanske čistilne naprave je bila zgrajena v letih 1989 in 1990. In kaj je bilo s kanalizacijsko vodo pred tem, smo vprašali? "Ljubljanica," je po vzdihu odgovoril Mlakar. Načrti za čistilno napravo so obstajali že prej, sprva naj bi bila na Kodeljevem, a z razvojem in širitvijo mesta so jo načrti premaknili na Fužine in potem na njeno zdajšnjo lokacijo v Zalogu. "Glavni kanali so ob Ljubljanici in naravni padec gre proti Zalogu," je utemeljil primernost lokacije, ki je dovolj daleč od mesta.

Okoljevarstvena zakonodaja pa se zaostruje tudi na področju mehanskih odpadkov, ki jih zdaj še odvažajo na deponijo Barje. "Ta naš odpadek ima očitno preveč organskih snovi in bomo morali najti novo lokacijo, ker pa so v tem primeru mogoče samo sežigalnice, bo to žal morala biti tujina," pojasnjuje Mlakar.

Trdovratne palčke za čiščenje ušes Žal pa mehanskemu čiščenju ne uspe vedno ustaviti vsega. "Prav palčke za ušesa so najbolj uspešne pri izogibanju grabljam," pove Tomaž Jerko, nadzornik strojne opreme v ljubljanski centralni čistilni napravi, ki nam je pozneje razkril tudi vse dele ljubljanske centralne čistilne naprave, točno v zaporedju, ki ga prepotuje kanalizacijska voda.

Biološko čiščenje posnema naravo "Druga faza, to je biološko čiščenje, deluje v Ljubljani od leta 2005," je pojasnil Mlakar. "Sestavljeno je iz dveh vrst objektov: prvi so prezračevalni bazeni, kjer posnemamo naravne procese razgradnje v rekah in jezerih z organizmi in mikroorganizmi, ki se prehranjujejo s to odpadno vodo. Razlika je, da sta koncentracija mikroorganizmov in količina hrane zanje bistveno višji in da kisik v te bazene prisilno dovajamo z ogromnimi puhali."

Iz teh prezračevalnih bazenov voda odteka v naknadne usedalnike, kjer ni umetnega prezračevanja. "Ker tu vzgona zraka ni, se ti organizmi, ki so malenkost težji od vode, usedajo, bistra voda pri vrhu pa odteka v Ljubljanico."

Aktivna snov se večkrat izkoristi Del aktivnega blata se vrača v prezračevalne bazene, del pa v tretji tehnološki sklop, ki "proizvaja" odpadek, nekoč so bili stroški odlaganja visoki, danes pa je postal koristno gorivo: "Tudi to smo do pred dvema letoma morali drago izvažati v tujino, zdaj pa to na srečo lahko izkoristi naša industrija kot gorivo. Že s tem, ko smo iz tujine prišli na našo industrijo, se je naš strošek razpolovil," se pohvali Mlakar.

Lokvanji so že srečni Vprašali smo, kakšna je kakovost te vode. "Povsem nenevarna je za Ljubljanico in bistveno ne odstopa od naravnih sistemov, res pa je, da vam je ne bi ponudil za pitje," je odgovoril Mlakar. "Temeljna težava je, da ima očiščena voda še vedno nekaj več skupnega dušika in fosforja, ki delujeta kot gnojilo za alge, če pa je teh alg preveč, odžirajo kisik ribam in s tem poslabšujejo njihove življenjske pogoje," pojasnjuje Mlakar in obenem dodaja, da je mogoče pričakovati, da se bodo predpisi še zaostrili, kar bo zahtevalo dodatne postopke čiščenja. "Zato načrtujemo tretjo stopnjo, denitrifikacijo, s čimer bomo še zmanjšali količino skupnega dušika."

In da je ta očiščena voda res že prijazna do okolja, zdaj nam je nazorno pokazal Tomaž Jerko med ogledom postopka čiščenja vode iz ljubljanske kanalizacije: na več mestih ob odtočni cevi, po kateri končni produkt, to je očiščena voda, zapušča čistilno napravo in teče proti Ljubljanici, veselo rastejo in cvetijo lokvanji v vsej svoji lepoti.

Ribnik bo okras in dokaz Ljubljanska čistilna naprava okolju ne oddaja prav nobenega neprijetnega vonja. "Domačini so se pred gradnjo sprva bali, upor je bil velik. Meritve, predvsem "rože vetrov", so dokazale, da v okolje ne spuščamo nobenega smradu. Domačine smo povabili na dneve odprtih vrat, sami so se prepričali in zdaj z njimi zelo dobro sodelujemo."

Prvi mož ljubljanske čistilne naprave želi javnost še bolj nazorno prepričati o njeni učinkovitosti: "Podžupan prof. Koželj je imel zamisel o ekološkem parku, mi pa bi že letos želeli narediti velik ribnik, v katerem bi ribe živele v vodi iz našega iztoka in tako nazorno pokazali, da je pri nas očiščena voda res primerno očiščena."