Žalost odstira pot novemu življenju

Prvi november, dan spomina na mrtve, se v resnici v naše življenje prikrade pogosto. Spomin na ljube osebe, ki so nas zapustile, naše srce polni z različnimi občutji, kot so žalost, veselje, jeza, mir, spokojnost, ljubezen. Pomembno je, da občutij ne zanikamo, saj s tem zaviramo našo duhovno rast, ampak se z njimi soočimo na način, ki nam najbolj ustreza. Vzemite si čas "Na vsakršno izgubo se navadno najprej odzovemo s šokom ali nejevero. Čeprav sta izguba in žalost pogosti, ja večina od nas nanju slabo pripravljena. Namesto, da bi o žalosti spregovorili, ohranjamo svoje misli in občutja zase, bolečino, ki jo občutimo, pa skušamo zanikati," ugotavlja James Van Praagh, avtor knjige Zdravljenje žalosti, ki poudarja, da ob velikih življenjskih izgubah posamezniki potrebujemo predvsem čas, da si priznamo bolečino, žalost in zmedo. Žalovanje je naraven življenjski proces in kot tak zahteva svoj čas. Med tem procesom vsakdo občuti različne stopnje bolečine in trpljenja, vsa občutja pa so naravna in normalna.

Slovo Po Van Praaghu je prvi pomemben korak priznavanja izgube slovo, ki nam pomaga dojeti, da ljubljena oseba ni več navzoča telesno. Poslovimo se lahko na formalni slovesnosti ali v zasebnosti svojih src. Da lahko znova začnemo živeti polno, moramo izgubo priznati in sprejeti, vso žalost pa občutiti. Z zatiranjem svojih občutij potiskamo bolečino globlje, neizživeta žalost pa vpliva na naše življenjske odločitve.

Žalovanje je proces "Na poti skozi življenje smo vsi 'dela v nastajanju' in nič ne more biti končano čez noč," pravi Van Praagh, ki žalovanje opredeljuje kot proces, v katerem (čeprav mnogi žalujejo sami) pomembno vlogo lahko igra prijatelj, sosed, sorodnik ali terapevt, saj se velikokrat izkaže, da je vse, kar človek potrebuje, le pogovor. Pri tem pa ne išče nekoga, ki bi ga sodil ali mu odgovarjal, ampak le poslušal.

Skozi celoten proces žalovanja prehajamo skozi različne faze žalosti in potrtosti. Prva stopnja žalosti je šok, popoln dvom, ki lahko traja od nekaj ur do nekaj mesecev. Gre za bolj ali manj obrambni mehanizem, ki nam pomaga preživeti prve dni po izgubi, tako da posledice smrti ali spremenjenih okoliščin ne občutimo v polni moči. Ko šok začne popuščati, nastopi faza zanikanja ('ne verjamem'), saj se ukvarjamo s stanjem, ki je popolnoma drugačno, in se moramo privaditi novemu načinu življenja. Druga vrsta obrambnega mehanizma je pogajanje ('odslej bom hodil v cerkev'), ki je precej pogosto, ko oseba ni navzoča ob smrti ali med pogrebom. Ker 'smrti ne vidi', še naprej verjame, da se ta sploh ni zgodila.

Smrt je dogodek, ob katerem smo nemočni, zato ga pogosto spremljajo tudi izbruhi jeze. Ta so normalna in so del procesa žalovanja. Čeprav imamo pogosto občutek, da ne bi smeli biti jezni, je izražanje jeze zdravo. Neizražena jeza in globoko zakoreninjena bolečina ima lahko kasneje v življenju velike posledice. Pogost odziv na izgubo je tudi občutek krivde, ki je prav tako sestavni del žalovanja. Ključno je zavedanje, da ne glede na to, kako krive se počutimo, dogodka to ne bo spremenilo. Namesto samoobtoževanja poskusimo na dogodek gledati razumsko. Van Praagh svetuje, da si zastavimo vprašanja kot so: Kaj se bom naučil iz tega? Kako bo to spremenilo moje življenje? Kako bom živel naprej? Bom zaradi tega bolj sočuten in ljubeč človek?

Sprejetje in spremembe Končni cilj procesa žalovanja je sprejetje izgube in priznanje, da je položaj takšen, kot je. Čeprav še vedno kdaj občutimo žalost in potrtost, saj je žalovanje proces, ki v nas poteka in zastaja brez določenih pravil in časovnih omejitev, hkrati tudi sprevidimo, da določenih dogodkov v življenju ne moremo nadzorovati in spremeniti. S sprejetjem izgube si začnemo obnavljati moči, na življenje z novim nizom vrednot pa gledamo na nov način.

Odločimo se lahko za selitev, vrnitev na fakulteto ali zamenjavo poklica. Nekateri se osvobodijo navezanosti na prijatelje in znance, katerih odnos do nas je bil negativen ali podcenjujoč. Del spremembe so tudi na videz majhne odločitve, kot je na primer ta, da bomo več časa preživeli v naravi. "Kakorkoli se odločimo, bomo ugotovili, da nam je izguba ponudila priložnosti, in čeprav življenje ne more postati tako, kot je bilo nekoč, še vedno obstajajo stvari, ki jih lahko počnemo, medtem ko prebivamo v učilnici, ki se imenuje Zemlja."