Ponedeljek, 20. 10. 2014, 14.50
6 let, 7 mesecev
"Tihi ubijalec" dobiva zastrašujoče razsežnosti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2
Pogostnost te bolezni se je pri odraslih osebah v okviru držav članic EU povečala s 7,6 odstotka v letu 2003 na 8,6 odstotka v letu 2006. Napovedujejo, da bo imelo do leta 2025 to bolezen že več kot deset odstotkov prebivalcev EU, nam pojasni predstojnik Oddelka za endokrinologijo in diabetologijo v UKC Maribor Miro Čokolič.
Po podatkih Mednarodne federacije za diabetes (International Diabetes Federation) je imelo lani na svetu 382 milijonov ljudi sladkorno bolezen, od tega 56 milijonov v Evropi, do leta 2035 pa naj bi to število naraslo na 592 milijonov. Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije naj bi bila ta bolezen do leta 2030 med sedmimi vodilnimi vzroki smrti. Sladkorna bolezen tipa 2 obsega 90 odstotkov ljudi s to boleznijo po vsem svetu.
"Sladkorna bolezen je skupina presnovnih bolezni, njihova skupna značilnost pa je kronično povečana vrednost sladkorja v krvi ali hiperglikemija, ki nastane zaradi pomanjkljivega izločanja inzulina ali njegovega pomanjkljivega delovanja in/ali obojega hkrati. Posledica je motena presnova ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin," nam pojasni naš sogovornik Čokolič. Doda, da letno po svetu zaradi zapletov za to boleznijo umre več kot 4,8 milijona ljudi, več kot polovica je mlajših od 60 let.
Sladkorni bolezni tipa 2 pogosto rečejo tudi tihi ubijalec, ker je simptome zelo preprosto spregledati, saj je po Čokoličevih besedah raven hiperglikemije običajno prenizka, da bi povzročila težave, toda hkrati zadostna, da povzroča kronične okvare.
Prvi znaki sladkorne bolezni se običajno pojavijo, ko glukoza v krvi naraste nad 10 mmol/l, najbolj značilni znaki te bolezni pa so:
• povečana žeja, • pogosto uriniranje, • ekstremna lakota, • mogoča nepojasnjena izguba teže, • utrujenost, • motnje vida, • slabo celjenje ran, • pogoste okužbe dlesni, kože, vagine ali sečnega mehurja in • genitalni pruritus oziroma srbečica spolovila.
Kot pove Čokolič, pri številnih bolnikih sladkorno bolezen tipa 2 odkrijejo po naključju, ker so brez simptomov. Pri nas je po njegovih besedah takšnih približno tri četrtine.
Bolezen je pred diagnozo lahko prisotna že leta ali desetletja, tako da ima polovica bolnikov že ob odkritju sladkorne bolezni kronične okvare, kot so na primer:
• diabetična retinopatija, ki je v razvitem svetu vodilni vzrok slepote, • diabetična nefropatija ali bolezen ledvic, periferna in avtonomna okvara živčevja oziroma nevropatija v svojih različnih oblikah, kot na primer na spodnjih okončinah ali v obliki motenj v uravnavanju srčno-žilnega sistema, sečil in prebavil ali motnjah erekcije, • znaki ateroskleroze, to je zadebelitev arterijskih sten, kar je vzrok za številne bolezni srca in ožilja.
Kronična hiperglikemija po Čokoličevih besedah povzroča kronično okvaro, motnjo ali odpoved delovanja različnih organov, kot že omenjeno, lahko povzroči bolezni srca in ožilja ter posledično miokardni infarkt, angino pektoris, nenadno srčno smrt, možgansko kap ali periferno arterijsko bolezen.
Diabetična nefropatija je v razvitih državah vodilni vzrok končne ledvične odpovedi in s tem nadomestnega ledvičnega zdravljenja, to je hemodialize, peritonealne dialize in transplantacije ledvic. Kronična sladkorna bolezen lahko povzroči tudi diabetično stopalo, ki je najpogostejši vzrok amputacije.
"Verjetnost za prvi srčno-žilni zaplet bolnikov s sladkorno boleznijo je od tri- do petkrat večja kot pri nediabetikih. Aterosklerotične srčno-žilne bolezni so pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 od tri- do petkrat pogostejše kot pri osebah brez nje. Njihova pogostnost je v primerjavi z napredovalimi mikroangiopatičnimi zapleti desetkrat večja," pojasni sogovornik.
Sladkorno bolezen tipa 2 lahko z zdravim načinom življenja, zdravo prehrano in redno telesno dejavnostjo preprečimo ali odložimo za več let. "Tudi ko jo dobimo na stara leta, jo lahko precej bolje nadzorujemo, če zdravo živimo, imamo primerno telesno težo in smo športno aktivni." Več kot 80 odstotkov vseh bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2 ima namreč, kot pravi Čokolič, čezmerno telesno težo ali je predebelih, zato je zmanjšanje telesne mase pri takšnih bolnikih ne le zaželeno, pač pa nujno.
Sladkorna bolezen tipa 2 pri otrocih in mladostnikih narašča v številnih deželah sveta, po Čokoličevih besedah se običajno ugotovi po desetem letu starosti, najpogosteje na sredini ali proti koncu pubertete, k čemur verjetno pripomore tudi zmanjšana občutljivost za inzulin, ki je značilna za pubertetno obdobje.
Za zdaj je v slovenski populaciji v tej starostni skupini sladkorna bolezen tipa 2 izjemno redka, vendar lahko predstavlja zelo resno bolezen s slabim izidom po od desetih do 20 letih trajanja. "Povezana je s pogostim izčrpanjem delovanja betacelic in precejšnjo odpornostjo proti inzulinu, tako da je klinično vodenje pogosto enako zahtevno kot pri tipu 1. Tveganje za razvoj povišanega krvnega tlaka, dislipidemije in sindroma policističnih ovarijev je večje kot pri sladkorni bolezni tip 1," pojasni Čokolič.
Sladkorno bolezen tipa 2 zdravimo z nefarmakološkimi in farmakološkimi metodami oziroma zdravili. V prvo skupino spadata vzgoja in izobraževanje oziroma ozaveščanje o pomenu zdrave prehrane, ustrezne telesne teže in telesne dejavnosti. "Dokazan je koristni učinek telesne vadbe, ki je dovolj intenzivna, na primer hitra hoja, kolesarjenje ali plavanje vsaj 150 minut tedensko," zagotovi Čokolič.
Z zdravili sladkorno bolezen tipa 2 zdravimo, ko te ni mogoče urediti le z dieto, telesno aktivnostjo in hujšanjem. "Peroralni antihiperglikemiki so najpogosteje uporabljana zdravila za zdravljenje te sladkorne bolezni. V Sloveniji jih uporablja približno polovica vseh bolnikov s tem tipom bolezni," še pojasni Čokolič.
