"Sprašujem se, kako je hrana sploh lahko tako poceni"

Anja Horvat Jeromel se je s presnim prehranjevanjem srečala, ko se je v njeni družini rodil dojenček z alergijo na kravje mleko. Takrat je sklenila, da razširi svoje znanje o zdravi prehrani, in prebrala kup literature o alergijah in o zdravi prehrani. Ključno spoznanje je bilo, da ni dovolj, da uživamo veliko svežega sadja in zelenjave (kar vam običajno reče tudi vaš osebni zdravnik), ampak da se je treba vprašati, ali sta sadje in zelenjava pridelana ekološko. Začela je počasi s sadno-zelenjavnimi sokovi, nad tem, da bi uživala surovo cvetačo, pa sprva nikakor ni bila navdušena.

Pozneje je odkrila recepte za pripravo okusnih presnih jedi (predvsem sladic), s katerimi je navdušila tudi svojo družino. Začetna vnema, da bi s tovrstnim načinom prehranjevanja okužila vsakogar, ki ga sreča, se je sčasoma polegla, saj je spoznala, da mora do premika v razmišljanju vsak priti sam. K razvoju kakovostnih presnih jedi in druge tovrstne zdrave ponudbe v Sloveniji si prizadeva prek svojega projekta Presna umetnost. Njena projekta sta še Ekologičen in Partnersko kmetijstvo, vsak čas pa bo zaživela tudi njena spletna trgovina, kjer bo sprva mogoče kupiti super hrano in nekaj lokalnih izdelkov, pozneje pa bo večji poudarek na širjenju predvsem lokalne hrane.

Kaj vam je, ko ste prehajali na presni način prehranjevanja, predstavljajo največjo težavo (nepoznavanje živil, pogrešanje stare hrane, strah pred tem, ali boste dobili dovolj vseh potrebnih hranilnih snovi …)?

Predvsem sprva ni bilo več tako, da bi šla v trgovino in zmetala v nakupovalni voziček klasične stvari, iz katerih nato doma nekaj skuhaš, ampak sem najprej doma pogledala, katere sestavine potrebujem za pripravo določene presne jedi, in jih nato v trgovini poiskala. Daljša je tudi predpriprava jedi, saj je večino sestavin treba predhodno namočiti. En dan prej si moral vse pripraviti. Tega sem se morala kar navaditi. Zahtevna in dolgotrajna je tudi priprava teh gourment presnih jedi (pice, tortilje, krekerji, lešnikovo mleko …), ogromno sadja in zelenjave je treba oprati. Včasih sem bila cele dneve v kuhinji, zdaj pa težim k temu, da vse jedi čim bolj poenostavim.

Kje ste dobili največ informacij o presnem načinu prehranjevanja?

Pomagala sem si s knjigo Normana Walkerja Sveži zelenjavni in sadni sokovi in najprej začela s sočenjem. Na internetu sem zasledila recepte za presne sladice, ki so bile, ko sem jih poizkusila, zelo okusne. Takrat sem si rekla, če imam presne sladice, lahko poskusim še kaj drugega. Odkrila sem knjigo Družina presnojedcev družine Boutenko, ki govori o številnih pozitivnih učinkih, ki jih ima presna prehrana na zdravje. Knjigo sem posodila mami, ki jo je prav tako navdušila. Ona je začela s slanimi jedmi, ki mi jih je dala poskusiti. Spominjam se, da je naredila zelo okusno presno pico. Tako sem hitro začela tudi z drugimi jedmi.

Katere so najpogostejše napake, ki jih delajo tisti, ki se odločijo za presni način prehranjevanja?

Tako bom rekla: presna hrana je odlična, ampak presno je tudi vse suho sadje in oreščki, ampak iz tega ne sme biti sestavljena večina tvojega jedilnika. S klasičnim načinom prehranjevanja zaužijemo okoli 40 odstotkov maščob, v presnem pa (sploh če uživamo gourment) tudi do 80 odstotkov. Večinoma bi morali uživati sadje in zelenjavo s poudarkom na zelenih listih. Večina presnojedcev je tudi veganov in ti bi morali biti še posebej pozorni, kaj uživajo. Če ti iz prehrane nekaj odstraniš, moraš namreč vedeti, s čim boš neko sestavino nadomestil. Treba je tudi poslušati svoje telo in slediti temu, kar ti sporoča.

Meni so se v določenem obdobju oreščki tako zagabili, da jih nisem mogla niti videti. Zdaj jih sicer spet uživam, a v manjših količinah. Velja namreč, da jih ne užijemo več kot za eno pest. Pomemben je tudi prehod na presno prehrano, ki mora biti postopen. Če nekdo sicer ne uživa veliko vlaknin, nato pa nenadoma ogromno, je to lahko za prebavila šok. Sama sem naredila napako, saj sem na tovrstni način prehranjevanja prešla skoraj čez noč, kar se mi je odrazilo v hormonskem neravnovesju. Tri mesece namreč sploh nisem imela menstruacije. Na nekih forumih sem nato brala celo o tem, da je to super, če je nimaš. Ampak … zdaj vem, da je bilo to od tega. Tudi če je sprememba na boljše, je namreč šok za telo. Pomembno je, da se ne osredotočamo toliko na to, kaj bomo iz prehrane odstranili, ampak na to, kaj dobrega bomo dodali. Ščasoma telo samo začne zavračati slabe stvari, saj je telo zelo inteligenten mehanizem.

Kako komentirate dejstvo, da so v trgovinah ekološko pridelana živila dosti dražja od tistih, ki te oznake nimajo?

Pri našem projektu Partnersko kmetijstvo veliko delamo z lokalnimi ekološkimi kmetijam, kjer vidim, koliko energije je vložene v določen pridelek. Gre za celoletno negovanje določene rastline. Šele ko to vidiš, začutiš vrednost hrane. Sprašujem se, kako je hrana sploh lahko tako poceni. Je pa tako, da če živiš v mestu, je zdrava hrana res draga, če pa živiš na podeželju oziroma nekje v bližini narave, pa vidiš, da veliko ponuja že sama narava. Živimo na planetu obilja. Ni res to, kar nam govorijo, da hrane ni dovolj. Že če samo pogledamo, koliko zelenja nas obdaja. Kup rastlin (regrat, koprive, trpotec …) in plevelov je užitnih. Prijatelji, ki živijo na podeželju, gredo na primer samo ven iz hiše po koprive in si jih dajo v smoothie. Priznam, da so se na začetku tudi meni računi v trgovini povečali, a sčasoma najdeš način, kako porabo denarja omejiti. Zdaj si na primer delam ozimnico, kar je dosti ceneje, kot če bi stvari kupovala. Prek partnerskega kmetijstva sadje in zelenjavo kupim neposredno od kmeta, kjer so cene tudi do 30 odstotkov nižje, kot če bi šla na ekološko tržnico.

Za pripravo okusnih presnih jedi potrebujemo tudi kakovostne kuhinjske pripomočke, kot so blenderji, mešalniki, dehidratorji, ki tudi niso ravno poceni.

Ta trend, da presnojedstvo narekuje določene pripomočke, me moti. Te stvari sploh niso nujno potrebne. Veliko kolegov imam, ki so se iz mesta odselili na podeželje, saj so ugotovili, da v mestu težko prideš do kakovostne hrane, ki je povrh vsega še veliko dražja. Za presno prehranjevanje vse te stvari, ki ste jih našteli, niso nujne, po drugi strani pa ugotoviš tudi, da stoodstotna presna prehrana ni nujno dobra za okolje, v katerem živimo. Tudi sama sem bila včasih presni fanatik. Vsakomur sem razlagala, kako je to dobro, sčasoma pa sem spoznala, da nobena skrajnost ni dobra. Tudi narava nas uči, da mora biti vse vedno uravnoteženo. Zdaj ne težim več s tem presno za vsako ceno, pomembnejše se mi zdi, da sem srečna in zdrava.

To pomeni, da kdaj uživate tudi meso?

Tudi. Ko sem začela s presnim prehranjevanjem, tri leta in pol nisem uživala mesa, ampak tudi takrat nisem rekla, da sem vegetarijanka, saj sem vedno rekla, zdaj mi tako paše, kaj bo pa potem, pa ne vem.

No, predvidevam, da na poletnih piknikih nimate čevapčičev?

Imamo. Po očetovi strani so vsi zelo mesojedi, zato se jim prilagodim. Prvih nekaj let sem jim ponujala same presne specialitete, a takrat so na moj rojstni dan prišli tako, da so se prej najedli. (smeh) Zdaj nisem več presna nacistka. Odkar sem se odprla in prilagodila, opažam, da so tudi oni postali dovzetnejši za kakšne moje presne jedi.