Petek, 16. 1. 2015, 12.07
8 let, 8 mesecev
Poporodna depresija je bolj razširjena, kot bi pričakovali in si želeli
Prilagajanje na življenje z otrokom je lahko zelo stresno, saj zahteva velike spremembe, od sprejemanja novih družbenih vlog novopečenih mamic in očkov do nove dnevne rutine. Vse to spremljajo precejšnje čustvene in tudi širše družbene prilagoditve ter pretresi. In ne nazadnje, telo novopečenih mamic zahteva tudi čas za počitek, da si opomore od nosečnosti in poroda.
Vzpostavljanje novega ravnovesja v življenju mlade družine lahko pogosto motijo tudi razlike med predstavami in/ali željami mladih staršev, kakšna naj bi bila vloga matere ali očeta, ter razlike med družbeno pričakovanim vedenjem in dejansko realnostjo mlade družine. Tako se lahko rodijo občutki žalosti, nemoči, tesnobe, strahu in zmede.
Kot pojasni, je poporodna otožnost najpogostejša poporodna motnja razpoloženja, ki doleti okoli 50 od sto mamic. "Na srečo so težave blage in izzvenijo v nekaj dneh. Kažejo se kot spremenljivo razpoloženje, razdražljivost, jokavost, tesnoba, nespečnost ali neješčost. Mamica ne potrebuje strokovne pomoči, pomagata razumevanje in podpora najbližjih."
Poporodna depresija je najpogostejša obporodna duševna motnja, njene korenine pa po besedah sogovornice začnejo poganjati že med nosečnostjo. "Zaradi nje naj bi trpelo približno 18 odstotkov nosečnic, v prvih šestih mesecih po porodu pa od pet do 20 od stotih mamic. Le vsaka peta poišče strokovno pomoč."
Poporodna psihoza pa je najtežja, vendar na srečo najmanj pogosta poporodna duševna motnja. Ta namreč prizadene eno od tisoč žensk. "Izbruhne lahko že drugi ali tretji dan, običajno pa v prvih dveh tednih po porodu. Ženska je lahko globoko depresivna ali pa izredno hiperaktivna, njeno razpoloženje se hitro spreminja. Ne zmore se organizirati, je zmedena, obnaša se, kot bi bila v svojem svetu, ima blodnje, prisluhe, privide. Večinoma je potrebno zdravljenje v psihiatrični bolnišnici, kjer ob ustreznem zdravljenju hitro okreva."
Včasih so ženske to bolezen skrivale in tudi dandanes, čeprav je pogosta, o njej še vedno težko spregovorijo, saj se bojijo obsojanja, zato se na primer trudijo navzven kazati veselje, v sebi pa se spopadajo z občutki krivde. Prepričane so namreč, da so slabe mame, ker so žalostne in jih nič ne pritegne oziroma ne zmorejo občutiti prijetnih čustev, torej veselja, radosti, zadovoljstva ali miru. "Ponoči ne morejo spati, nimajo apetita, obtožujejo se za stvari, na katere nimajo vpliva, v najtežjih primerih razmišljajo o samomoru." Vendar pa se je treba po besedah sogovornice zavedati, da je depresija bolezen, ki si je niso priklicale same, in da zanjo obstaja pomoč.
Prav tako so k obporodni depresiji nagnjene ženske, ki so že po naravi bolj nervozne, zaskrbljene, črnoglede, nejevoljne, sramežljive in manj samozavestne. V nekaterih kulturah je lahko dejavnik tveganja spol dojenčka. "Zagotovo pa dejavniki tveganja niso večja starost ženske (pri najstnicah je tveganje večje), izobrazba, število otrok in trajanje partnerskega odnosa."
"Če je depresija težja, pa je pomembno, da se ženska čim prej začne zdraviti s strokovno, psihiatrično pomočjo, tudi z zdravili, saj ji bo tako kmalu bolje. Bolje se bo počutila in spala, vrnila se bosta energija in veselje, lahko bo skrbela za dojenčka in uživala z njim," še pove naša sogovornica.